Z Masko Ali Brez Nje Nošnja mask. Prisila ali priporočilo? Nesorazmeren poseg v človekovo svobodo? Ker imamo o tem različna mnenja, bo najbolje, če se med seboj spoštujemo. O vsem, povezanim s tem virusom, smo namreč znanost, politika in posledično javnost zelo razdeljeni.

Zavozili so!

Kdo si upa trditi, da so ukrepi in posegi v posameznikovo življenje, ki jih sprejemajo v Sloveniji, Italiji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Švedskem ali v Novi Zelandiji, v Avstraliji, na Filipinih pravi, ustrezni, sorazmerni? Marsikdo, ki razmišlja s svojo glavo, ki sestavlja mozaik korona krize in sprejema vse ugotovitve znanstvenikov, zdravnikov in ostalih, ki se ukvarjajo z virusom, si tega ne bi upal trditi. V družbah, ki so demokratične in želijo to tudi po tej krizi ostati, bo najtežje oprostiti politikom njihovo panično ravnanje, ustrahovanje, sejanje apokaliptičnih scenarijev in tehtanje sorazmernosti vsakršnega omejevanja človekove svobode in dostojanstva. Tudi v Švici mnogi vidijo strahove, ki so pretirani in zgrešeni. A ne gre le za korona krizo, tako je že skoraj sedemdeset let.

Prejšnji teden je švicarsko javnost vznemirila reportaža javne televizije SRF, kjer so ugotovili, da je po vsej Švici še vedno skoraj 100, natančneje 96 podzemnih popolnoma opremljenih bolnišnic, ki so jih Švicarji uredili v času hladne vojne za ravnanje ob jedrskem napadu na konfederacijo. V času, ko se povsod bojijo preobremenjenega zdravstvenega sistema zaradi korona virusa so mnogi takoj pomsilili tudi na te bolnišnice. Ko so podrobneje pregledali nekaj izmed njih, so ugotovili, da že desetletja niso več vzdrževane, da so nekdaj najbolj moderne aparature povsem zastarele ali celo pokvarjene, skratka, kakršno koli zdravljenje v takšnih razmerah ni mogoče oziroma bi te bolnišnice potrebovale popolno prenovo. Na drugi strani so se časi spremenili, hladne vojne ni več in v Švici ne načrtujejo obnove teh podzemnih in jedrsko varnih bolnišnic. Pravzaprav sploh ne vedo, kaj naj z njimi naredijo. Na kratko lahko rečemo – s tem projektom so že davno zavozili.

Pred dnevi sem nekje v slovenskih medijih zaznal naslov članka z naslovom Zavozili smo, v katerem nastopa nekdanji politik Žiga Turk. Članka sicer nisem prebral, a se mi je zdel pomenljiv naslov, saj se nanaša na večino zdravstvenih in političnih struktur v mnogih evropskih državah, seveda zelo močno tudi na slovensko. Znanci, ki so ob koncu poletja prišli na dopust v Švico, niso mogli verjeti, da je korona skoraj povsem izginila iz medijev. V televizijskem dnevniku javne televizije SRF so to temo komajda še omenili nekje v sredini poročil s kakšno novico, v časopisih je izginila z naslovnic, postala je obrobna tema. Nasprotno sem med dopustom ali službenim potovanjem v Sloveniji ves čas zasledoval samo korona krizo. Vsaka poročila se že pol leta začenjajo s tem, vsaka naslovnica časopisa je namenjena temu, internetni portali so polni le teh zgodb in novic. Na eni strani so vladni govorci in zdravstveni politiki, ki že pol leta grozijo in svarijo, opozarjajo in sprejemajo ukrepe. Ob tem pa se zapletajo v svoje nedoslednosti, svoje napačne odločitve opravičujejo s skrivanjem za pomankljivimi ali iz koneksta iztrganimi statistikami, apokaliptično napovedujejo konec sveta in popoln zlom slovenskega zdravstvenega sistema. Najhuje je, ker od svoje zmote ali namernega zavajanja, tega ne morem več povsem jasno ločiti, ne morejo, ne znajo ali ne smejo odstopiti. Nič hudega ne bi bilo, če bi rekli, spomladi smo se ustrašili, želeli smo dobro, sledili smo ostalim družbam v okolici, a ušteli smo se. Zavozili smo, opravičujemo se… Po takšnem nastopu je najbolj častno odstopiti in upravljanje z epidemijo prepustiti komu drugemu. Nekomu, ki bo imel drugačna stališča, zagovarjal drugačen pristop in zanj tudi prevzel odgovornost. In na drugi strani smo vsi, ki temu ne verjamemo kar na slepo, ki opazujemo, primerjamo, se sprašujemo….

V Sloveniji je namreč vse več zdravnikov, ki mislijo drugače, kot zdravniki, ki se gredo politike. Z vseh koncev Evrope in sveta prihajajo vse bolj glasni klici po spremembi strategije. Preštevanje okuženih nima več nobenega smisla. Potrebno se je osredotočiti na bolne, težko bolne, hospitalizirane… Vse bolj jasno postaja, da je korona virus le še ena bolezen med mnogimi, ki jih bo potrebno zdraviti tako, kot vse ostale bolezni. Izolacija korona pacientov je napaka, tudi to postaja vse bolj jasno. Predolg blog bi nastal, če bi zdaj začel naštevati vse izjave, intervjuje in komentarje, ki sem jih zaznal le v zadnjem tednu, ki govore točno o tem. Svetovna zdravstvena organizacija WHO vse bolj hvali švedski pristop k virusu, te dni je izšla obširna raziskava slovitega profesorja in znastvenika Johna Ioannidisa z univerze Stanford, ki je od začetka krize kritičen do pristopa večine držav. V njej ugotavlja, da je realna svetovna umrljivost pri korona virusu že zdaj 0,1 do 0,3 odstotna, pri ljudeh, mlajših od 70 let pa le 0,02 odstotna. Vsi ukrepi, ki jih sprejemajo države in vlade ter zdravstvene inštitucije v zvezi s korona virusom so torej povsem nesoraznerne in kontraproduktivne. Vse več izkušenih zdravnikov, največ takšnih iz prakse, ugotavlja, da je politična motiviranost priganjaja ukrepov do absurda očitno mnogo večja od zdravstvenih potreb po takšnem ravnanju.

Ljudje so se navzeli strahu. Mnogi niso dovolj samozavestni, nasedajo propagandi, ki jo, v slovenskem primeru vsak dan razširja Jelko Kacin. Zelo uspešno pomočnico ima v Bojani Beović, za katero imam občutek, da sploh ne ve več, kaj govori. Jo je izdala izčrpanost zaradi korona krize, dolgega neprestanega političnega sestankovanja, je ujetnica politike javnega zdravja svoje nekdanje stranke SDS, je gospa le preprosto pregorela? Govori o švedskem modelu, ki naj bi v Sloveniji ne učinkoval, pri tem pa ne pojasni, kdaj in kje so v zvezi s korona krizo v Sloveniji sploh uporabljali švedski pristop oziroma model!? Švedskega pristopa h korona krizi namreč nikjer med Karavnkami in Kolpo nisem opazil. Švedski model pravzaprav pomeni tole: zdravniki in strokovnjaki s področja medicine, infektologije in epidemiologije s pomočjo politikov nam povedo, za kaj gre. Kakšen je ta virus, kakšne so njegove nevarnosti za zdravje posameznika ter za zdravje družbe, kakšne so lahko ekonomske posledice, kje tiči nevarnost psihičnih in ostalih obolenj, slabšanja zdravja posameznih skupin, njihovo zaščito, kako je z razvojem otrok v teh časih? Skratka, od politike in zdravstvene politike potrebujemo le vedno natančno in svežo oceno stanja, podkrepljeno z novimi odkritji in vsakodnevnim razvojem znanosti. Potrebujemo vse poglede in vsa nasprotujoča si mnenja, ki so strokovno utemeljena in jih lahko jemljemo za verodostojna. Naloga medijev, sploh javnih in teh, ki se imajo za medije, ki bi radi služili javnosti in veljali za korektiv oziroma sedmo silo v družbi, je vse to prenašati k nam sprejemnikom, se o tem pogovarjati, razpravljati in kritično tudi spreminjati zgrešene odločitve in stranpoti, ki se v takšnih razburkanih časih pojavljalo ves čas. Samorefleksija odločevalcev je vedno nujna, v takšnih časih še toliko bolj.

Ko gledam slovenske politike, so vsi vse naredili prav. Janez Janša ni naredil še nobene napake v življenju. No, priznal je ni. Tudi Jelko Kacin bi lahko med vožnjo na Krk in nazaj razmišljal o svojih napakah in jih poskušal popravljati. Vsak dan. Enako velja za Zdravka Počivalška, ki je s preprodajo zaščitnih mask reševal življenja, v resnici pa ves čas izgleda kot nek mafijski prevarant iz nekega manjšega kraja, recimo na Štajerskem. Res le izgleda tako? Za Aleksandro Pivec, ki se ji ob vsakokratnem pogledu na Janeza Janšo šibijo kolena od vznemirjenja, tudi dvomim, da se pogosto sprašuje o svojih vsakodnevnih napakah; nimam občutka, da to počno gospod Krek, Hojs, gospa Beovićeva ali Logarjeva… Moji novinarski kolegi redko dvomijo v pripovedovanje strokovnjakov, še bolj redko soočajo različna mnenja, ko gre za korona krizo, pač pa večinsko tulijo v en rog. Ljudem s tem pošiljajo lažno sporočilo o tej epidemiji. In s tem lažnim sporočilom tudi lažna pričakovanja, strahove in odrekanja. Ljudje smo se razdelili v dve skupini – prvo, ki vse to verjame in ukrepe slepo spoštuje, in drugo, ki razmišlja s svojo glavo, sestavlja mozaik iz vseh mogočih informacij, si ustvarja svojo sliko in seveda v mnogo tega, kar nam govorijo omenjeni izbrani in samooklicani predstavniki ljudstva, preprosto ne verjame. Dvom je eliksir svobodnega duha.

Slovenija –  in še marsikateri drug kraj – torej ni okolje, kjer bi lahko uspešno prebrodili to prej družbeno, kot pa zdravstveno krizo. V veliki meri postaja vse bolj tudi ekonomska kriza. Za oblastnike in te, ki bi to radi bili, je takšna kriza idealna, saj nima predvidljivega konca oziroma daje politikom, zdravstvenim in oblastniškim, bianco menico za izvajanje takšne ali drugačne represije nad prebivalstvom. Lahko sicer verjamete, da nošenje maske pomaga pri zmanjševanju širjenja okužb. Lahko pa temu ne verjamete. Za eno in drugo boste eni in drugi našli dovolj argumentov. Lahko verjamete, da odrejanje karanten le zato, ker pripotujete iz države, regije ali mesta, kjer je veliko okuženih s korona virusom pomaga pri preprečevanju širjenja virusa. Lahko pa verjamete, da je takšen ukrep popolnoma nesmiseln, saj mnoge študije dokazujejo nasprotno; da namreč potovanje samo po sebi bistveno ne povečuje širjenja okužb. Francija je dvajsetkrat večja od Slovenije, Nemčija prav tako, potovanje v okviru posameznih držav takorekoč ni omejeno, onemogočeno oziroma s karanteno oteženo pa je potovanje med državami. Lahko verjamete neki novi avstralski laboratorijski raziskavi, da virus ostaja na površinah in celo v zraku ure in ure ter vas lahko okuži, lahko pa verjamete profesorju Hendriku Streecku, ki je že marca in aprila praktično z dejanskim raziskovanjem povsem okužene nemške občine Heinzberg dokazal, da je bil virus sicer najden vsepovsod, a je bil prav tako povsod mrtev oziroma na predmetih ni bil kužen ali prenosljiv. S tem je dokazal zmoto vseh, ki so trdili in še zmeraj trdijo, da se lahko okužite preko stika s predmeti.  Lahko verjamete, da boste s tem, ko si boste redno umivali roke in se držali vsaj meter in pol stran od sogovornikov ali ljudi okrog sebe, pomagali, da se bo virus manj hitro širil, lahko pa temu tudi ne verjamete in boste prirejali zabave, odhajali v klube, kjer so sploh odprti, se družili na družinskih srečanjih, plesali, peli, pili in se zabavali…

Politika, zdravstvena in splošna družbena, naj torej le obvešča in opozarja, vsak zase pa naj sprejme ukrepe, ki so zanj primerni in v katere verjame. To je edini uspešen in skupen izhod iz te krize, ki je, to nam postaja vse bolj jasno, vse bolj družbena in vse manj zdravstvena. Prav zdravniki, politiki in mediji nosijo zaradi tega največjo odgovornost za to, da smo v popolnem družbenem krču, da skoraj nikomur, ki se pojavi na TV ekranu ali v kakšnem drugem mediju, ne verjamemo več, da v vsaki drugačni ali različni podobi tega virusa vidimo teorijo zarote. To, v kar bomo verjeli in kar se nam bo zdelo smiselno, sorazmerno in upravičeno ob vseh naših različnih pogeldih na korona virus, bomo tudi sprejeli in upoštevali. Morda ne vsi. Naj se za konec spet vrnem v Švico. Tukaj pravijo, da približno osem odstotkov ljudi pač goljufa in ne uporablja avtocestne vinjete. Zaradi tega Švicarjem ne pade na pamet, da bi po vsej državi nadzirali in lovili goljufe. Teh osem odstotkov ljudi pač vzamejo v zakup. Tudi v Sloveniji bodo ljudje ukrepe in zaščito, ki jim je priporočena, če bodo verjeli, da pomagajo njim in družbi, upoštevali in se jih držali. S tem bodo cilji, če so res dobronamerni in demokratični, zlahka doseženi. In tudi če se kakšnih osem odstotkov ljudi tega ne bo držalo in jih ne bomo preganjali, jim grozili, žalili ter jih kako drugače stigmatizirali, nas tale virus ne bo pokopal. Ja, Žiga Turk ima prav: ti, ki so se v Sloveniji marca grabežljivo polastili oblasti, so res grdo zavozili. Niso pa edini.