Svedska Danes Na Švedskem ni prepovedi, so le priporočila, medtem ko javno življenje, razen velikih prireditev, poteka povsem normalno naprej. Nikjer ne boste srečali nikogar, ki bi nosil masko. Švedi se zavedajo, da gre za maraton, ki lahko traja več let, zaradi tega potrebujejo sodelovanje večine prebivalstva. Kaj pa v Sloveniji?

Vsi (ni)smo Švedska

V večjem delu Evrope oblast stopnjuje omejevanje človekove svobode, saj število okuženih s korona virusom že nekaj časa nezadržno raste. Številke testirano okuženih so zdaj mnogo višje od spomladanskih. V Nemčiji se je spomladi številka dnevnih okužb povzpela do šest tisoč, v Švici do 1600, v Sloveniji do 70… Danes je v Nemčiji 15 tisoč dnevno okuženih, v Švici 8 tisoč, v Sloveniji 2600. Na Švedskem je bilo že v prvem valu okuženih okrog 1600 ljudi na dan, zdaj jih je vsak dan okrog 1800. Po Evropi je zavladala panika. Vlade odrejajo policijsko uro, zapirajo ljudi v občinske meje, zapirajo lokale, trgovine, športne objekte, kinodvorane, gledališča… Politiki, zdravniki, tudi nekateri novinarji govorijo o apokalipsi danes. Če jih poslušamo in jim verjamemo, se nam bliža  konec sveta. Pa je to res vsa resnica o korona virusu?

Nad Slovenijo sem v tem pogledu resnično obupal. Zvezde so se v Sloveniji v letošnjem letu postavile v najbolj neprijeten položaj, kar je sploh mogoče. Predsednik države je še vedno narcisoidni nastopač brez hrbtenice in osnovnega dostojanstva, predsednik vlade popolnoma amoralen človek z veliko vedenjskimi montjami in kriminalec, kot so se slikovito izrazili nedavno mariborski protestniki, ki izključno s svojimi grehi gradi in vzdržuje svojo politično kariero, politična opozicija pa izgleda kot čreda norih krav, ki se zaletavajo v ograjo pašnika, brez da bi sploh vedele, zakaj to počno. Intelektualna družbena elita je tiho oziroma je ni več, ne slišim igralcev, pesnikov, dramaturgov, režiserjev, nobenega glasu ni od filozofov, novinarjev, publicistov, tudi znanstvenikov, kje so ugledni člani akademije znanosti in umetnosti, kam so izginila osemdeseta, ko je bil ta naboj in želja po spremembah v družbi močno prisoten na vsakem koraku? Vsaka družbena kriza, tudi zdravstvena, potrebuje demokratično debato in preverjanje idej ter konceptov izhoda iz krize, sprememb v upravljanju z družbo, iskanje najboljših odgovorov za skupnost in posameznike v njej. Demokracija ne prenese diktata stroke, politike ali medijev. V Sloveniji pa opažam zadnje čase predvsem to. Popolno pasivno in čredno podrejenost sistemom, ki v družbi odločajo o naših življenjih. Od mnogih že omenjenih, pa tudi med zdravniki začudeno opazujem govor, ki me spominja na čas partijskega aktivizma, ki je poln zvenečih parol, močnih pomenskih vzpodbud in spominja na zlate čase enopartijskega, ali še huje, diktatorskega agitpropa. Skupaj bomo zmogli, virus bomo premagali z disciplino, pred nami so težki časi, a s skupnimi močmi jih bomo premagali, ker smo odločno ukrepali, bomo na koncu spet najboljši, to je le nekaj slaboumnih izjav, ki sem jih v zadnjih tednih zasledil med slovenskimi politiki, zdravniki in drugimi nosilci javnega mnenja.

Na Švedskem so se vsega lotili drugače. Nihče se nikdar ni postavil nad ljudi. Politiki so se iz odločanja o korona krizi izločili in vse prepustili stroki. Sreča v nesreči za Švedsko je Anders Tegnell, ki je ljudi opremil s priporočili, sprejel nekaj nujnih ukrepov pri množičnih velikih dogodkih, kjer se virus najbolj nevarno širi, sicer pa prepustil ljudem, da se sami spopadejo z virusom in epidemijo. V prvi fazi je zaradi slabe zaščite ranljivih skupin v domovih za starejše umrlo precej več ljudi, kot bi bilo potrebno, kar je priznal tudi Tegnell, a zaradi tega ni bil pripravljen spremeniti strategije svojega edinstvenega pristopa do epidemije. Ko so po nekaj mesecih vendarle tudi ostali ugotovili, da je bil Tegnellov pristop pravilen, je bilo prepozno. Lockdown in zaprtje meja po Evropi sta  povzročila ogromno gospodarsko in človeško škodo in jasna je bila odločitev, da naslednjega lockdowna ne bo. Slovenija je ena prvih držav, ki se od spomladanskega vala epidemije ni nič naučila. Sicer ne bi znova zapirala javnega življenja v državi. A počasi se prebujajo mnogi drugi. Antoine Flachault, ki vodi Inštitut za globalno zdravje v Ženevi, je za New York Times povedal: “Danes evropske države več ali manj sledijo švedskemu modelu, kombinirano s testiranjem in sledenjem kontaktov. Nihče sicer tega noče na glas povedati. Zaradi tega imajo marsikje še vedno drugačne predstave o tej epidemiji.” Flachault dodaja, da ljudje reagirajo mnogo bolj odločno in hitro od pilitikov in jih s svojimi samozaščitnimi ukrepi vedno prehitijo, tako bo tudi v drugem valu epidemije. Tudi nemški minister za zdravje Jens Spahn se je pridružil temu mnenju: “S tem, ko vse več ljudi v tej pandemiji stavi na lastno odgovornost, je potrebnih vse manj ukrepov države in politike. To je švedski model, ki stavi na lastno odgovornost posameznika.” Švedska ima po tem, ko so bile številke okužb, obolelilih in mrtvih spomladi tam mnogo višje, zdaj epidemijo mnogo bolje pod nadzorom od vseh ostalih. Poleg tega javno življenje ves čas poteka nemoteno dalje, nikjer ne boste nikogar videli hoditi naokrog z maskami. “Maske dajejo lažni občutek zaščite,” trdi Tegnell, “zaradi tega jih ne pripročamo, saj ne verjememo, da nošnja mask sama po sebi spreminja potek okužb in epidemije.” Še bolj pomembno pa je dejstvo, ki ga izpostavlja Tegnell, “da bo to dolg in težek maraton, česar se zavedamo od prvega dne epidemije. Vsi naši ukrepi oziroma priporočila so naravnana tako, da jih bodo ljudje upoštevali dolgo časa. To mora biti cilj vsakega epidemiologa. Ustvariti moramo pogoje v družbi, kjer bodo ljudje pripravljeni slediti ukrepom dolgo časa, ne le nekaj tednov ali nekaj mesecev.”

Te dni opazujemo naraščajočo paniko okorg korona krize po večini Evrope. V Nemčiji grozijo z mini lockdownom, v Franciji s popolno zaustavitvijo javnega življenja, v Italiji se že začenjajo ulični protesti in boji demonstrantov proti oblasti, ki je uvedla stroge omejevalne ukrepe svobode gibanja in preživljanja prostega časa, v Sloveniji so ljudje prisiljeni na življenje v svojih občinah in s policijsko uro, ki jo je zadnji uvedel italijanski okupator med drugo svetovno vojno, ki je Ljubljano tudi obdal z bodečo žico… Vsi ti ukrepi virusa ne bodo premagali. Od politikov v Sloveniji ne pričakujem širine obzorja za švedski model spopada z korona krizo, čudim pa se, kako to ni jasno nekaterim uglednim slovenskim zdravnikom, da se s tem virusom ni mogoče spopasti s policijskimi urami, omejitvijo gibanja in vsakodnevnimi novimi in novimi omejitvami in prepovedmi, pač pa je treba začeti z njim čim bolj normalno živeti. Kaj prinaša scenarij, ki sta ga izbrala slovenska politika in zdravstvo? Dr. Hendrik Streeck, eden vodilnih nemških virologov, trdi, da je to strategija brez uspešnega konca: “Zdaj bomo torej za pet tednov zaprli državo, število okužb bo začelo padati, nekega dne bomo morali državo spet odpreti, ljudje bodo spet začeli bolj normalno živeti… In število okuženih bo zraslo. In spet bomo šli v različne oblike lockdowna, kjer bomo spet poskušali zmanjšati število okužb… Čez dva meseca bomo vajo ponovili in tako vse do pomladi, ko bodo razmere čez poletje boljše, naslednjo jesen pa se bo vse začelo znova. In še naslednjo jesen, pa potem spet naslednjo leta 2023… To ni rešitev in politiki ter vsi zdravstveni delavci, ki sodelujejo s politiko, bi morali že davno spoznati realnost in spremeniti strategijo spopada z epidemijo v iskanje znosnega življenja z epidemijo. Ob tem moram jasno dodati, da ne gre za morilski virus, ki bi nas kar vse potolkel. Gre za virus, ki je zelo podoben, le nekoliko hujši od gripe in večini izmed nas ne bo povzročil nobenih težav.”

Naj končam s citatom novinarja Alberta Stecka v züriškem časopisu Neue Zürcher Zeitung 25. oktobra letos, kjer je zelo pomenljivo napisal: “Ne odločajo uradaniki in politiki o tem, ali se je neka družba uspešno spopadla z epidemijo korona virusa ali ne, pač pa o tem dejansko odloči družba kot celota. Švedska družba se je uspešno odzvala brez vsakršnih rigidnih prepovedi in vsiljenih omejitev.” In kaj bi švicarski novinar Steck, če bi pisal o Sloveniji, lahko ugotovil na sončni strani Alp?