Sommaruga Dunaj Sommaruga Dunaj

Vozi me vlak v daljave…

V Sloveniji je trenutno vladna kriza. Oziroma bolje rečeno kriza vladanja. Ali kar oboje skupaj. V tem času verjetno mediji niso zaznali pomenljivega dogodka prejšnjega tedna. Predsednica švicarskega predsedstva Simonetta Sommaruga, to je neke vrste kombinirana funkcija slovenskega predsednika države in vlade, je odpotovala na državni delovni obisk v Avstrijo. Njen gostitelj je bil predsednik Avstrije Alexander Van der Bellen. Nič posebnega, kajne? Pač. Gospa Sommaruga je na potovanje odšla z nočnim vlakom. Spalnikom, smo temu rekli včasih. Potovala je 12 ur v vsako smer.

Takšno potezo predsednice švicarske konfederacije so mediji z zanimanjem sprejeli, javna televizija SRF jo je spremljala vso pot do Dunaja. In nato nazaj do Berna. Sommaruga je prišla na peron v Bernu sama s svojim prenosnim kovčkom, ki ga je vlekla za seboj, ob njej je bilo maloštevilno spremstvo. Začudenje potnikov, ki so jo spoznali, ko je iskala številko svoje kabine, je bilo precejšnje. Še večje je postalo, ko ji je sprevodnik avstrijskih železnic ÖBB ponudil listič, na katerem je morala obkrožiti svoje želje za zajtrk… Trdo kuhano jajca in pomarančni sok, morda raje omleta in dva rogljička? “Takoj vam izpolnim, dovolite mi le, da se slečem in odložim prtljago,” je vljudno odgovorila socialdemokratska političarka. Zjutraj je izstopila iz svojega kupeja nasmejana. “Tudi spočita sem. Ni povsem enako kot v domači postelji, a naspala sem se,” je pripomnila, ko jo je na peronu dunajske železniške postaje čakalo osebje švicarskega veleposlaništva, od koder so odšli v Hofburg, rezidenco avstrijskega predsednika. Tudi vse ostale mestne obiske je Sommaruga opravila z javnim prevozom, predvsem s tramvajem, kjer se ji je pridružil tudi avstrijski predsednik, sicer nekoč vodilno ime avstrijske stranke Zelenih, vidno presenečen, a še bolj navdušen. Urnik njenega obiska je bil natrpan, zvečer pa so jo, ker je zmanjkalo časa, vendarle v avtomobilski koloni odpeljali nazaj na peron železniške postaje, od koder je, spet s spalnikom, odpotovala nazaj v Bern. Spet je sama vlekla kovček s svojo prtljago in izpolnjevala listič za željeni zajtrk… In spet je bila v Bernu naslednje jutro nasmejana in zadovoljna s še boljšim spancem na poti nazaj domov.

Politični nasprotniki, predvsem iz meščanskih desnih strank so Simonetti Sommarugi očitali PR potezo, češ, da je takšno potovanje z vlakom nepotrebno izgubljanje dragocenega časa. Morda res, a gospa jim je takoj odgovorila, da je potovala ponoči, ko bi sicer prav tako spala. Le v drugi postelji. Torej ni izgubila nobenega časa, jim je odvrnila. Želela je le pokazati, da je mogoče tudi na državne obiske potovati drugače. Prihranila je kar precej davkoplačevalskega denarja, saj jo je povratna vozovnica v kabini prvega razreda stala okrog 400 evrov, letalska karta s povratkom istega dne v poslovnem razredu bi stala okrog 1000 evrov, vladno letalo pa okrog 20 tisoč evrov. Ob tem je bilo njenega izpusta ogljikovega dioksida v ozračje na tej poti le 30 gramov, pri vseh ostalih prevoznih sredstvih bi bil ta mnogo višji. S svojim primerom je predsednica konfederacije zaprla usta političnim konkurentom in dala zgled ostalim politikom za njihova potovanja po Evropi. In to v državi, ki je najbogatejša na svetu.

Težko si je predstavljati Marjana Šarca ali Janeza Janšo, pa tudi Boruta Pahorja ali kogarkoli drugega v Sloveniji, ki ima nek omembe vreden političen položaj, da bi na državni obisk v Bern vlekel za seboj svoj mini kovček proti železniški postaji, sedel v prvi razred spalnika, ki mimogrede vozi tudi med Ljubljano in Zürichom, in se odpeljal s tem, ko bi sam na listek napisal svoje želje za zajtrk, “svojim sanjam” naproti – v Švico. In potem naslednjo noč nazaj. Tudi tu se boste našli nasprotniki, ki mi boste očitali demagogijo in populizem. Ne, to ni populizem. To je dojemanje politike v neki družbi. Teh, ki politične poklice opravljajo in še bolj teh, ki politike nadzirajo in volijo. Simmoneta Sommaruga ima približno 400 tisoč evrov letne brutto plače, ob tem še nekaj privilegijev, pa vseeno razume, da lahko potuje z vlaki in tramvaji. Razume tudi, da svoj kovček za seboj vleče sama. Kot vi ali jaz. Ker ni v bistvu nič posebnega, le  uradnica, ki smo jo izvoili na to delovno mesto, da zastopa naše interese. Vodi naše podjetje, če hočete…

In za to gre. Izvoljeni predstavniki države, mesta, občine ali krajevne skupnosti niso nič drugega kot uradniki, ki upravljajo z našim javnim bogastvom, premoženjem in vsakodnevnimi potrebami. Opravljajo pač nek posel ali storitve, ki jih vsi potrebujemo in jih s tem tudi plačujemo. Skozi davke ali kako drugače. Popolnoma nobene potrebe ni, da bi jim pod nogami razgrinjali rdeče preproge ali jih kako drugače razvajali s srebrnim pribrom, zasebnimi letali ali, še bolj preprosto, z občutkom, da so nekaj več in nasploh bolj pomembni od vseh nas. Prav zaradi tega obnašanje predsednice švicarskega predsedstva v Sloveniji učinkuje kot nekaj nenavadnega, v Švici pa je to v obnašanju politikov in ostalih javnih uradnikov povsem običajna praksa. Tudi zaradi tega je bila to v tujini mnogo bolj odmevna novica, kot tukaj v Švici, kjer so jo ljudje sprejeli za nekaj čisto običajnega.