Bundesrat Bundesrat

Viktor in Janez, varuha švicarske demokracije

V zadnjih dneh sem v slovenskih medijih in na družabnih omrežjih opazil, da mnogi zagovorniki ostrega ukrepanja pri omejitvah življenja prebivalcev Slovenije omenjajo tudi Švico, kjer veljajo izredne razmere, švicarska vojska je na mejah, ljudje so še veliko bolj omejeni v svojih svoboščinah, a se tu nihče ne razburja, temveč iz osrčja Alp lahko poročamo, da smo zadovoljni z ukrepi in jih upoštevamo, v Sloveniji pa iz varne tujine opazujemo linč Janševe diktature in poskus orbanizacije javnega in političnega življenja. Ugotavljam, da so nujna bolj jasna pojasnila.

Res je, švicarska zvezna vlada je v ponedeljek 16. marca uvedla v državi izredne razmere. Odredila je zaprtje šol in univerz, zaprla je športne in zabaviščne objekte, restavracije in trgovine, ki ne prodajajo živil. Pet dni kasneje je omejila skupno gibanje na največ pet oseb, ob tem pa naložila gospodarstvu, naj deluje, kolikor je mogoče normalno, prepovedala je kantonom izvajati samostojne ukrepe in prosila prebivalce, naj sodelujejo pri premagovanju epidemije, saj bodo le tako omejitve čim krajše. Kaj so v Švici sploh izredne razmere? Bundesrat je aktiviral 185. člen zvezne ustave ali splošno policijsko klavzulo. Uporaba te klavzule dopušča neposredno in ciljno premagovanje določene nevarnosti, torej v našem primeru korona virusa, nič drugega. Bundesrat sme ignorirati in začasno drugače tolmačiti le zakone, ki so v neposredni povezavi s premagovanjem tega izrednega problema. Splošne pravice in svoboščine smejo biti torej omejene le izključno v povezavi s premagovanjem epidemije virusa. Ker izredne razmere po svoji definiciji ne dovoljujejo nobenega demokratično političnega ugovora, je natančno in dosledno spoštovanje vseh omejitev ukrepanja izvršne oblasti, ki jih takšna ureditev nosi s seboj, še toliko bolj pomembno. Morda tiči v tem bistvo razlage, zakaj Bundesrat v Švici ni poskušal poseči po splošni omejitvi gibanja in morda tudi zaradi tega številni omejevalni ukrepi, ki jih preživljamo v Švici, za prebivalstvo pomenijo mnogo manj omejitev njihovih temeljnih svoboščin, kot v soseščini, recimo v Avstriji, Italiji, Franciji in tudi v Sloveniji…

Če se ne motim, je Janez Janša, ko je leta 2004 prvič postal predsednik slovenske vlade, na svoj prvi uradni obisk v tujino odšel prav v Švico. Vsekakor je bil naiven, kdor je mislil, da je šel obramboslovec sem po napotke o boljši neposredni demokraciji tudi v Sloveniji. Prej bi rekel, da ga je zanimala vojaška urejenost izključno obrambno usmerjene Švice. Kakorkoli, edina vidna ostalina njegovega takratnega obiska v Bernu so avtocestne vinjete, pa še to idejo, da bi tranzitni potniki plačevali večino cestnine za domačine, je potem dokončno spridila vlada, ki jo je vodil Borut Pahor, saj je podlegla ultimatom in grožnjam iz Bruslja ter tranzitnim potnikom omogočila prevažanje po slovenskih avtocestah za 15 evrov na teden, prebivalcem Slovenije pa podvojila ceno letne vinjete s 55 na 95 in kasneje na 110 evrov.

V Sloveniji formalno ni izrednih razmer. Vlada je uveljavila le ukrepe za zajezitev epidemije korona virusa. O sorazmernosti ukrepov se ni posvetovala z nikomer. Morda le s kakšnimi strankarsko in idelološko sorodnimi zdravniki? Če ne bi bilo tako, ne bi v nekajdnevnem taktu sprejemala novih in novih ukrepov. Dr. Hendrik Streeck, virolog, ki v Nemčiji s svojimi sodelavci že tedne raziskuje obnašanje virusa v popolnoma okuženem mestecu Gangelt v okrožju Heinsberg na skrajnem zahodu Nemčije, je na nemški javni televiziji ZDF zelo jasno povedal, da je sprejemanje ukrepov v nekajdnevnem taktu povsem brez vsakega smisla, saj vsak epidemiološki ukrep svoje učinke pokaže šele v dveh do treh tednih. Bolje je torej sprejeti ukrepe, počakati, da začnejo delovati, to potem preučiti in po potrebi sprejeti nove ukrepe ali pa obstoječe ukrepe prilagoditi oziroma omiliti. Nazaj k slovenskim kriznim menadžerjem na Gregorčičevi ulici v Ljubljani. Najprej je šlo za zaprtje trgovin in lokalov, šol in vrtcev ter ostalih objektov družbenega in javnega življenja. Sledili so ukrepi omejevanja stikov ljudi, ki niso člani istega gospodinjstva. Nekaj dni kasneje je prišla omejitev gibanja, čeprav resnih kršitev in množičnega zbiranja ljudi nihče ni opazil, pridružila se jim je birokratsko avtoritarna omejitev gibanja na svojo občino, sočasno so začeli določati, kateri ljudje lahko hodijo v trgovine ob katerem času dneva, kdo v trgovine sploh ne sme, ob tem so začeli ljudem predpisovati nošnjo zaščitnih mask ali improvizirane zaščite dihal v javnih prostorih, ta konec tedna je sledila še obvezna karantena oziroma izolacija za vse ljudi, razen tranzita, ki vstopajo v Slovenijo. Skratka vsak drugi dan smo spremljali dodatno omejevanje osnovne človekove svobode in njegovih svoboščin. Z eno samo parolo – boj proti virusu. Oblast je želela na mejo poslati vojsko, da bi s tem razbremenila policijo, ki naj bi prevzela lovljenje ljudi, ki niso pridni v svoji občini po notranjosti države… In vse to slovenska vlada počne v času, ko izvaja le ukrepe in ni zahtevala izrednih razmer. Torej mora vlada skoraj vse te ukrepe poslati na glasovanje v parlament za spremembe in dopolnitve zakonodaje, kar daje ravnanju Janeza Janše in njegovim pajdašem v vladi nek močno varljiv občutek demokratične legitimnosti početja. Če vse skupaj pogledamo od blizu, se ob politično motiviranem ukrepanju proti virusu v Sloveniji o demokraciji v kriznem času ne moremo veliko naučiti.

In kako je to v Švici? Ja, tu veljajo formalno izredne razmere, ki so jih uvedli prvič po drugi svetovni vojni in so za prebivalce mnogo hujše, kot takrat ter švicarskemu Bundesratu oziroma vladi dajejo neomejena pooblastila. Vlada samostojno odloča takorekoč o vsem. Parlament je razpuščen, čeprav bo v začetku maja enkrat vendarle zasedal, vloga 26 kantonov, sicer nosilcev oblasti v Švici, je močno okrnjena in podrejena zvezni vladi. In kdo je v Švici zvezna vlada? Sedem članov šteje, imenuje se Bundesrat (zvezni svet), ti člani se ne menjujejo ob parlamentarnih volitvah, pač pa jih vsako leto decembra za nov mandat enega leta potrjuje parlament z večino glasov obeh domov parlamenta. Člani vlade so tu zelo dolgo isti ljudje. Zelo stara konkordanca, pogodba o sodelovanju vseh političnih strank v vladi, deluje po strankarskem ključu 2+2+2+1, torej so v vladi s svojimi predstavniki zastopane štiri najmočnejše stranke s parlamentarnih volitev. Trenutno stanje izkupička zadnjih treh parlamentarnih volitev; s približno 27% glasov vodi skrajno konservativna desna stranka SVP (ljudska stranka) z dvema članoma vlade, druga je socialdemokratska stranka SP s približno 20% glasov s prav tako dvema članoma v vladi, tretja liberalna stranka FDP zbere okrog 17% glasov in ima tudi dva člana vlade, sedmega člana vlade pa pošilja v Bern stranka CVP (krščanska ljudska stranka), ki je najbolj sredinska izmed vseh omenjenih strank in zbere okrog 12% glasov volivcev. Na zadnjih volitvah so CVP sicer prehiteli Zeleni, ki pa bodo morali čez štiri leta svoj volilni rezultat potrditi, če želijo zasesti eno mesto v zvezni vladi. Drži, pot v vlado je v Švici za vsako  stranko počasna, stranke, ki bi bile muhe enodnevnice ne dobijo priložnosti za vladanje. Tudi to je posebnost švicarske demokracije. Sešteli ste torej lahko, da vlada predstavlja več kot tri četrtine volilnega telesa. Teh sedem članov vlade izbere izmed sebe vsako leto po ključu rotacije predsednika vlade, ki nima posebnih pooblastil, saj je švicarski Bundesrat kolektivno telo, ki odločitve sprejema z konsenzom in ne s preglasovanjem. In še, v švicarski vladi ne smejo biti funkcionarji ali predsedniki strank, pač pa vsaka stranka vanj predlaga, če je le mogoče, strokovnega kandidata, ki ne sme imeti funkcij v stranki. Švicarji trdijo, da morajo strankarski vodje skrbeti za stranko, v vladi pa naj bodo strokovno in strankarsko neobremenjeni ljudje, kajti, ko postanejo člani vlade v Švici prenehajo neposredno odgovarjati za svoja dejanja svojim strankam, pač pa so v službi vseh prebivalcev. Nihče izmed predsednikov ali funkcionarjev slovenskih strank v Švici ne bi mogel biti član ali predsednik vlade. Večinsko glasovanje obeh domov parlamenta izključuje vsakršne ekstremne politike, ki bi jih kakšna stranka pošiljala v vlado, saj morajo biti kandidati vedno sprejemljivi za čim bolj široko politično pahljačo. Ponavadi dobivajo vsi člani zvezne vlade v parlamentu med 70 in 90% podpore glasov poslancev. Član vlade praviloma ostane vsak izmed njih do takrat, ko si to želi, politične menjave so izjemno redke. Povprečno so v Švici člani vlade na tem položaju več kot deset, nekateri lahko tudi do dvajset let. Zakaj to pišem? V primeru izrednih razmer je ta široka politična zastopanost v vladi varovalka za to, da nobena politična stranka ne more uveljavljati svojih stališč do te mere, kot to počne v zadnjih tednih v Sloveniji stranka SDS, ki si v vladi očitno podreja satelitske stranke v koaliciji, ki, razen NSi, to pravzaprav niti niso. Janševo obvladovanje vlade in vsega, kar sodi pod ta plašč vse bolj spominja na Orbanovo obvladovanje madžarske družbe v celoti.

Soseda v naši hiši, upokojena rojena Švicarka, me je pred nekaj dnevi spomnila na to, da so Švicarji zgodovinsko s strahom prežet narod. Bojijo se za vse, kar je njihovega in jim ni prav veliko mar za to, kar ni njihovo. Ob tem radi v času svetovnih napetosti, težav ali katastrof takšen čas zelo praktično izkoristijo v svojo korist. V zadnjih dveh svetovnih vojnah jim je to odlično uspelo. Žal tokrat virus ne priznava politične nevtralnosti in se je v Švici razbohotil enako množično, kot kjerkoli drugje po svetu oziroma še bolj hitro in številčno. Suspenz neposredne demokracije je tukaj za vse ljudi, še najbolj pa za izbrane politične predstavnike najtežja mogoča preizkušnja njihovega delovanja. Vsak ukrep v izrednih razmerah je tehtno premišljen. Omejevanje gibanja ljudi je takorekoč izključeno, vedno znova ponavljajo vsi politiki, “v Švici pri zajezitvi virusa sodelujemo in ljudem omejujemo le to, kar je za zajezitev virusa oziroma pomoč zdravstvenemu sistemu najbolj nujno.”

Za nami je čudovit pomladni vikend. Včeraj sem se opdeljal okrog Züriškega jezera in ugotovil, da je bilo ogromno ljudi v pomladnem soncu zunaj na svežem zraku… Vozili so se s svojimi avtomobili, tukaj je veliko razkošne pločevine, ki je za premožne prebivalce zabava ob koncu tedna, vsi so spustili strehe svojih kabrioletov, ustavljali so se v parkih in ob nabrežjih jezera, še več je bilo kolesarjev, ki so drveli naokrog, pa motociklistov in pešcev, sprehajalcev… Ljudje so hodili s supi na jezero, mnogi so se vozili po jezeru s svojimi gliserji ali jadrnicami, hobi ribiči so s palicami bodisi s čolnov ali s kopnega poskušali ujeti kakšno ribo, a pred virusom so se tudi te poskrile, mi je rekel ribič pred pomolom hotela Hirschen v vasici Obermeilen na Zlati obali jezera. Nihče ni kršil pravil, dva, trije, največ štirje ljudje so bili skupaj, vsi smo se držali metra in pol medsebojne razdalje pri posedanju ali sprehajanju, pekarnice, trgovinice s hrano in slaščičarne so vabile ljudi po nakupih in za priboljški ob jezeru. Policisti so peš, na kolesih, na konjih ali v avtomobilih ter na motociklih občasno preverjali zasedenost promenad, pomolov, plaž, sprehajališč in pločnikov v krajih ob jezeru, a ni jih bilo občutno več, kot sicer ob natrpanih viklendih ob jezeru. Zvečer sem gledal osrednja poročila Tageschau na javni televiziji SRF, kjer so novinarske ekipe po vsej Švici preverjale obnašanje ljudi in od vsepovsod so prihajale spodbudne vesti, da je policija zelo zadovoljna z obnašanjem ljudi in jim, razen s posameznimi opozorili in nekaj deset kaznimi, ni bilo treba posredovati. Bil sem vesel in ponosen, da je naša samodisciplina združljiva s svobodo gibanja, kar je v takšnih časih zelo pomembno za manj stresno preživljanje vsakdana, ki je zelo drugačen od normalnega.

Formalno v Sloveniji ni izrednih razmer, a jih ljudje, vsaj ti svobodomiselni in demokratično usmerjeni, kolikor lahko spremljam razmere od daleč, čutijo mnogo bolj, kot če bi jih formalno uvedli. Medtem imamo v Švici formalno najhujše izredne razmere v zgodovini sodobne Švice, a jih v vsakdanu takorekoč ne čutimo. Ohranjamo popolno svobodo gibanja po vsej državi, odprte trgovine delujejo z običajnim urnikom, javni promet po vsej državi vozi običajno, nihče nikomur ne odreja njegovega dnevnega ritma, če se vrnemo domov iz tujine nas zdravih nihče ne preverja ali pošilja v karanteno, vsi lahko nakupujemo kadarkoli in kjerkoli želimo, nihče ne posiljuje nikogar z zaščitnimi maskami, vsi javni uslužbenci, politiki, novinarji, skratka nihče med javnim govorom ne nosi mask. “To bi bilo skrajno žaljivo in neprimerno do osebja v zdravstvu in domovih za ostarele”, trdijo politiki v Bernu. “Dokler njim ne zagotovimo 100% varnosti in dovolj mask za delo v teh težkih razmerah, ne smemo razmišljati o kakršni koli širitvi priporočil za nošnjo mask”, trdijo v Bundesratu in, razen v bolnišnicah, zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše, mask takorekoč ne boste videli. Gre tudi za širši družbeni konsenz ali želimo vsi hoditi naokrog z maskami, o čemer sicer tu nihče ne govori na glas, a je ta dvom ves čas prisoten pri odločanju o tem, da nošenja mask za vse ljudi v Švici ne nameravajo predpisati, saj gre pri tem, po mnenju vlade, za občutno nesorazmeren ukrep med željo po zajezitvi epidemije in osebno človekovo svobodo. Iz napisanega ugotavljam, da velja biti zelo previden pri izrekanju sodb o formalnem in dejanskem stanju osebnih pravic posameznika, demokracije in ukrepov za zajezitev epidemije korona virusa. Švica in Slovenija sta očitno odlična primera, kako je v Švici s formalnimi izrednimi razmerami mogoče ohranjati skoraj povsem normalne razmere v družbi ali v Sloveniji tudi brez izrednih razmer svojim prebivalcem vzbujati občutek, da se je prebivalce nekdo lotili prevzgojiti in ta čas izrablja za uvajanje svoje politične avtokracije.