Cern Pospeševalnik v Cernu v Švici služi razvoju znanosti, pospeševalnik medijske histerije v sodobnem svetu pa služi le poglabljanju v človeško katastrofo.

V vrtincu medijske histerije

Opazujem svet, v kakršnem živimo. Včasih moram kakšne novice dvakrat prebrati, včasih kak posnetek pogledati trikrat, saj ne morem verjeti, da je res. Zdi se mi, kot slaba šala. Ne morem verjeti, da ljudje živimo, tu na Zahodu, v demokraciji, v miru in v relativni svobodi svojega vsakdana na način, kot ga opazujem zadnja leta. Najprej korona, zdaj vojna v Ukrajini. Brez odmora, brez polčasa, ena situacija se je dobesedno prelila v drugo. In s tem tudi naša panika, nerazsodnost, hitenje brez premisleka… Kako je mogoče, da smo ljudje postali tako brezglavi? Zakaj ne počakamo, premislimo, razčlenimo vseh okoliščin, se zavemo, spomnimo podobnih razmer iz preteklosti in šele nato ukrepamo? Zakaj uveljavljamo nek nov “demokratični centralizem” dovoljenih in spodobnih mnenj in ravnanj v javnosti, medijih, politiki? Kdo je krivec za takšno stanje? Mediji, politiki ali mi sami, ki enim in drugim tako lahkomiselno nasedamo?

Najprej gorivo. Tri tedne traja vojna v Ukrajini. Rusija je napadla Ukrajino, cene energentov, ki jih Rusija sicer izvaža, zdaj pa je podvržena sankcijam, so čez noč zrasle v nebo… Na bencinskih črpalkah so se takoj dvignile cene pogonskega goriva. Za 10, 20, 30 odstotkov. V Nemčiji in Italiji, tudi v Švici je za liter bencina ali dizla te dni treba odšteti med 2,20 in 2,50 evra. Je to res potrebno? Se je kdo sploh vprašal nekaj osnovnih vprašanj? Recimo zelo preprosto vprašanje za novinarje in urednike, kdaj je bila načrpana nafta, ki jo te dni uporabljamo kot bencin na črpalkah? Mesec dni nazaj, pred tremi meseci, pred pol leta? Kolikšna je bila takrat cena nafte na svetovnem trgu? Torej bi morali zdaj še dolgo časa plačevati bencin po cenah, ki so takrat veljale za črpanje in nakup nafte. Ko bi razčlenili potovalno verigo nafte od črpališča, tudi v Rusiji, do končnega kupca na črpalki, bi verjetno ugotovili, da bi se lahko bencin na naših črpalkah zaradi vojne v Ukrajini in sankcij Rusiji podražil šele čez kak mesec, dva, tri, morda šele čez šest mesecev… Kajti šele takrat bomo uporabili to nafto, ki jo črpajo in prodajajo zdaj. Nihče ni politikom ali ekonomom, prodajalcem bencina na Zahodu postavil tega vprašanja? Ob tem seveda ne smemo prezreti dejstva, da je 60 ali 70 odstotkov končne cene goriva na bencinski črpalki v davkih, trošarinah itd… Torej bi vsaka država z zmanjševanjem dajatev lahko preprečila kakršno koli paniko okrog dviga cene goriva. A pojdimo naprej. Če vso to paniko okrog povečane cene nafte na svetovnem trgu pustimo ob strani, so ljudje, vzpodbujeni z medijsko podporo začeli mrzlično kupovati bencin, mnogo več, kot ga danes ali jutri potrebujejo… Z mislijo, joj, joj, jutri bo še dražje. Začeli so pripovedovati o koncu sveta, o tem, da ne morejo preživeti, ker se jim je bencin čez noč podražil za tretjino, na slovenskih mejah so se začele kilometrske kolone, ker je v Sloveniji bencin za več kot tretjino cenejši kot v Italiji… Toda, vojna v Ukrajini traja vsega tri tedne, cena nafte na svetovnem trgu pa je znova padla pod 100 dolarjev za sodček, kar pomeni, da se je stanje z dobavo nafte na svetovnem trgu, še preden smo se dvakrat lahko ozrli okrog sebe, povsem normaliziralo. Tudi cene bencina se morajo torej, po tej analogiji, takoj spet normalizirati. Nobenega razloga za paniko ni bilo. Politika in mediji so nas pahnili v to paniko. Ravnati pa bi morali ravno nasprotno, ljudi bi morali miriti, pomagati skrbeti za to, da se vprašamo o vzrokih, da politikom, prodajalcem te panike, torej trgovcem in medijskim hujskačem nastavimo ogeldalo njihovega početja in pokažemo na absurdnost sejanja panike in napovedovanja apokalipse.

Navsezadnje gre za, globalno gledano, majhno in omejeno vojno na skrajnem vzhodu Evrope, kjer Rusija išče svoj prostor in vpliv na svetu, Ukrajina pa želi po svoji neodvisni poti na Zahod in v Nato… Na svetu je več kot 8 milijard ljudi, trenutno pa sta v vojni le Rusija, ta ne na svojem ozemlju, in Ukrajina, ki v globalnem svetovnem merilu predstavlja premajhno površino, industrijsko moč, količino rudnih bogastev ali pšenice, da bi to lahko realno resno zatreslo svet. Lahko ga zatrese samo, če ves čas špekuliramo in sejemo paniko. Samo na primeru nafte in bencina lahko jasno vidimo, da sejanje panike ne prinaša nobene koristi ljudem, uporabnikom, ki kot poblaznele ovce tekajo sem ter tja ter so povsem izgubljeni v tej poplavi medijske propagande in neodločne politike, da bi v takšnih trenutkih predvsem umirila žogo s slovenskim pregovorom, da se nikdar nobena juha ne poje tako vroča, kot se je skuhala.

Kako naj ustavimo ta ponoreli svet? Vojne v Ukrajini zdaj ne moremo več ustaviti oziroma se vrniti v čas pred 24. februarjem. Za to smo zamudili vlak. Vladimir Putin je začel grozljivo vojno v Ukrajini, a to dejstvo moramo zdaj sprejeti. Putin in veliko Rusov, ki vojne zagotovo ne podpira, imajo svojo resnico in poglede, ki jih moramo razumeti. Ni se treba z njimi strinjati, moramo pa jih razumeti. Že vsaj desetletje je jasno, da bo tam vojna, če ne bo preobrata v razmišljanju na Zahodu – ko gre za Ukrajino. Vojna je tam že od leta 2014. Zdaj je postala samo bolj očitna, brutalna in popolna. In tega preobrata ni bilo. Tudi v Ukrajini ni bilo razumevanja za mir, kakršen koli mir je boljši od takšne vojne. Je cena politične nevtralnosti in slovo od ilizije o zvezi Nato prevelika za to, da bi se preprečilo vojno? Ukrajinci se zdaj z orožjem borijo za svoj prostor na zemlji, za svojo neodvisnost in svobodo. Nihče danes ne ve, če in kdaj jim bo to uspelo. Nihče ne ve, kakšna bo cena za to. Nihče ne ve, koliko ljudi bo umrlo, vsi pa vemo, da s svojim obnašanjem posredno vplivamo na brutalnost in podaljševanje te vojne. Vsakršno dajanje orožja Ukrajincem pomeni daljšo vojno in več mrtvih, ranjenih, razseljenih. Tega bi se moral vsakdo, ki to podpira, zavedati. Vsi svobodomiselni ljudje si želijo, da bi v Rusiji vladala drugačna oblast. Želijo si, da ne bi bilo Vladimirja Putina, da bi se zbudili iz teh morečih sanj in vojne sploh ne bi bilo. Ob tem pa si mnogi, ki upravljajo z našimi življenji, ekonomski centri moči, ki obvladujejo tudi velik del politike na Zahodu in predvsem v ZDA, želijo, da bi ta vojna trajala čim dlje oziroma vsaj do takrat, ko bodo uresničili ključnega izmed svojih interesov – novo in močnejše oboroževanje. Histerične debate, ki te dni potekajo v veliko zahodnih državah, predvsem v Nemčiji, tudi v Švici in drugod, sproščajo neverjetno velike vsote davkoplačevalskega denarja za oboroževanje. Naenkrat so Nemci našli 100 milijard evrov, ja, prav ste slišali, 100 milijard evrov za oborožitev, med prve nakupe sodi več kot 30 ameriških lovcev F-35, ki jih namerava kupiti tudi Švica, slednja se je za ta nakup odločila resda še pred ukrajinsko vojno. Verjetno govorimo skupaj o dodatnih 1000 milijardah evrov na Zahodu za oboroževanje, ki je neposredna histerična poseldica zahodnih politikov zaradi te vojne v Ukrajini. In te politiki potrebujejo javno mnenje, ki bo sprejelo to neverjetno oboroževanje. Torej potrebujejo sovražnika, potrebujejo novo hladno vojno oziroma vroči mir.

Če ni nevarnosti, če napetosti zmanjšujemo, če govorimo o realnem geopolitičnem in geostrateškem stanju na svetu, potem te oborožitve seveda ne potrebujemo. Vsaj ne vsi. Kajti, nikdar ne pozabite, glavni zmagovalci te nove oborožitvene tekme so Američani, ki bodo zaslužili največ od teh 1000 milijard evrov – s prodajo orožja in vzdrževanjem strahu na svetu. Takšen razvoj ni rešitev, ni trajna in dolgoročna rešitev, kljub temu, da se zdi, da v tem trenutku politiki Vladimirja Putina in Rusije nihče ne more stopiti na prste. Naj nas ne zavede, z ekonomskimi sankcijami v takšnem obsegu, kot se to dogaja zdaj, se je Zahod postavil v vlogo ene strani v tej vojni. Postal je ruski sovražnik. Ekonomsko in tudi vojaško. Navidez načelna in moralna drža ima svoje povsem drugačno ozadje, ki ga nikdar ne smemo zanemariti. Naj na drugi strani opustimo vse to počeje in se uklonimo ruski agresiji na Ukrajino? Ne, seveda ne… Vprašati pa se moramo, za kolikšno ceno smo pripravljeni tvegati takšen vsesplošen spopad z Rusijo, ki ni prvenstveno vojaški, pač pa predvsem ekonomski in svetovnonazorski, saj nas ta spopad neposredno ne ogroža. Razen, če želimo vzpostavljati takšno stanje neposredne ogroženosti, ki potem opravičuje zdajšnje vedenje politike, za katero vemo, da jo vodijo tudi mogočni lobiji, med katere vsekakor sodi tudi proizvodnja orožja. Še ena ne prav zlahka izrečena misel je ob tem zelo resnična. Vse to orožje, ki ga proizvedemo, je potrebno potem tudi uporabiti. Enkrat in nekje. Najlažje tam, kjer nas najmanj boli. To so v zadnjih desetletjih najbolje izkoriščali prav Američani. Vojne so začenjali vedno daleč od svojega ozemlja v imenu demokracije in svetovnega miru. Z vsako izmed teh vojn je bilo demokracije, pa tudi svetovnega miru, vse manj. Z njihovega stališča je tudi ta vojna daleč, daleč od Amerike. In zelo blizu nas.

Za konflikt v Ukrajini smo krivi vsi. Predvsem več kot desetletno vztrajanje ene in druge strani na svojih stališčih brez želje ali volje, da bi se približali eni drugim. Sploh ni pomembno, kaj si ostali želimo, brez volje Rusije miru v Ukrajini ne more biti. Vprašanje je bila samo cena tega miru. Zdaj bo zelo visoka. Rusija bo zmeraj tukaj, s Putinom ali brez njega. Rusija bo še dolgo velesila, zaradi svojega naravnega bogastva, velikosti, vojaške moči. Rusija bo krojila geostrategijo in geopolitiko tega sveta. Rusija bo še dolgo nasprotje Amerike in s tem Zahoda, Evropa pa bo morala najti svoje sobivanje z Rusijo na evropski celini. Če tega ne bo našla in iskala, bo Evropa ves čas zelo nemiren, negotov in nestabilen konec sveta. Prav zaradi tega bi morali zdaj Evropejci ravnati zelo previdno in na vsak način poiskati skupen jezik z Rusijo, čeprav se nam njihov svet, življenje, avtoritarna oblast, teptanje človekovih pravic ne zdijo primerni za evropsko državo 21. stoletja. Rusija bo vedno drugačna, ampak vedno bomo morali z njo živeti na isti celini. Za zdaj nas na Zahodu varujejo predvsem ameriške bombe. Atomske bombe. Vsak zase bi se moral vprašati, ali želi živeti raje v svetu, kjer našo demokracijo varujejo ameriške atomske bombe ali bi se veljalo vprašati, če bi bilo bolje, da manj ideološko sprejmemo različnost, ki nas zaznamuje v Evropi in začnemo graditi svojo lastno varnostno shemo za 21. stoletje – ki bo morala najti odgovore proti Aziji, Kitajski in Ameriki. Vsa ta medijska histerija, ki smo ji priča te dni, nam pri tem ne pomaga, pač pa nas vrtinči v špirali stopnjevanja napetosti, ki se lahko konča tudi tragično – za vse nas. In takrat bo tudi vpitje o idealih, demokraciji, svobodni izbiri in morali brez učinka.