Sola Svica V Švici so se v večini kantonov otroci vrnili v šolo skoraj brez vseh omejitev. Posnetek prvega šolskega dne 11. maja.

Uradna resnica ali aktualno stanje zmote?

Slovenska uradna resnica trdi, da se je zdravniško politična ekipa na sončni strani Alp spopadla s korona virusom odlično – med najboljšimi na svetu. Švicarska politika in zdravniško uradništvo tega ne trdita, načeloma ne uporabljata rada primerjav, pač pa se mi zdi, da mnogo bolj verjameta v aktualno stanje zmote. Kljub temu mi primerjava pokaže, da se je alpska konfederacija mirno, organizirano, z veliko osebne svobode posameznikov in brez nasilja z obvezno nošnjo mask ter z natančnim urnikom povratka v normalno življenje odlično spopadla z epidemijo. Brez tega, da bi kdo o tem na glas govoril.

Danes sem v časopisu Neue Zürcher Zeitung prebral komentar v rubriki Pogled od strani, ki ga je podpisal Milosz Matuschek, v katerem se sprašuje ali v korona času ne živimo v nekakšni diktaturi razumskega oziroma pametnega… Avtor razmišlja o agresivnih napadih na teoretike zarote, kamor varuhi uveljavljenega mnenja, ki ga oblikuje politika, del znanosti in mediji, uvrščajo prav vse ljudi, tudi ugledne znanstvenike in raziskovalce z bogato kariero, ki razmišljajo drugače in se ne strinjajo z uradno resnico, ki ni v bistvu nič drugega kot aktualno stanje zmote. V pred dvema mesecema nastali krizi epidemije korona virusa se kaže nevarnost naraščajoče oligarhije neke vrste uradne cerkve, ki jo sestavljajo politiki, zdravstveni inštituti in izbrana skupina virologov v vlogi najvišjih pridigarjev. Izkupiček takšnega obnašanja seveda nujno pokoplje verodostojnost omenjenih vladajočih, saj je tudi Švedska brez omejitev za prebivalce reprodukcijsko število okuženih, mnogokrat citirano črko R uspela spraviti pod številko ena. Tudi v New Yourku je bilo več kot 66% na novo okuženih iz skupine ljudi, ki so že več kot dva tedna ždeli doma in izolirani v karanteni, se v svojem komentarju sprašuje in pojasnjuje Matuschek.

Ob prebiranju tega komentarja sem znova pomislil na to, kako nevarno je odločanje o človekovih svoboščinah prepuščati ozkim skupinam strokovnjakov ali politikov. Pomislil sem na vojake oziroma vojaške oficirje. To so ljudje, ki se vse življenje pripravljajo, a skorajda nikdar svojega učenja in vadbe ne morejo preizkusiti v praksi. Ko ni vojn, je za vojake pust in dolgočasen čas. Ko izbruhne vojna, šele takrat se lahko izkažejo. Njihovi cilji v vojnah so jasni, to je edini čas, ko je vse ostalo življenje podrejeno njim. Čutijo se mogočne in nenadomestljive. Enako je s politiki avtokrati, ko nastopijo krize ali izredne razmere. Podobno velja za virologe in epidemiologe. Vse življenje se učijo, študirajo, raziskujejo, a vedno ostajajo v ozadjih bolniških laboratorijev in znanstvenih inštitutov. Epidemija svetovnih razsežnosti je njihovih pet minut slave. Prvič in verjetno zadnjič v življenju. Jim lahko, skupaj z avtokratsko politiko, torej lahkomiselnost pri igranju s človeškimi življenji kar tako odpustimo? Pri tem mislim na življenja velike večine zdravih in okuženih brez težkih bolezenskih znakov, ki jim skupina teh izbranih znanstvenikov in politikov omejuje gibanje, svobodo opravljanja njihovega poklica, hobije, potovanja, druženje s prijatelji in družino, hojo v šolo ali vrtec in še marsikaj. Vse to počno le zaradi tega, ker je potrebno zaščititi ranljive skupine, ki jih bolnice ob razsajanju virusa ne bodo zmogle ozdraviti. Ranljivih skupin najprej sprva nismo posebej dobro zaščitili, kasneje pa obljubljenega navala na oddelke intenzivne nege ni bilo. Še več, zasedenost le teh je bila na vrhuncu epidemije v Sloveniji vsega 35 odstotna. Tudi v Švici, Avstriji in Nemčiji je bilo podobno…

OK, naj bo, prvo napako in panično pretiravanje smo jim odpustili. Pridno smo ubogali in sedeli skoraj dva meseca več ali manj doma. Ustavili smo gospodarstvo in javno življenje skoraj povsod na planetu, zdaj, ko se je virus bolj ali manj naveličal človeka in odšel naprej svojo pot ter se iz naših življenj počasi umika, jim spet dovolimo, da nas strašijo in svoje ravnanje opravičujejo z novimi in novimi razlogi. Marsikje sem zasledil, da se je Slovenija spopadla z epidemijo odlično, med najboljšimi na svetu. Res? Le kako drugače se je z virusom spopadla Švica? Menim, da podobno odlično, čeprav sem v zadnjih tednih, predvsem iz Slovenije, pa tudi od drugod slišal bolj zaskrbljujoča opažanja, da naj bi bilo stanje v alpski konfederaciji mnogo težje in bolj dramatično z veliko umrlimi in podobno. Poskušal bom najti nekaj objektivnih primerjav. Na današnji dan, torej do 12. maja, je bilo v Švici 30.199 pozitivnih oseb ob testiranju, trenutno je še 1542 aktivno okuženih, 1857 ljudi je umrlo in so bili okuženi s korona virusom, 26.800 pa je ozdravljenih. Ista statistika, vir je John Hopkins University, pravi, da je bilo v Sloveniji do istega dne 1461 pozitivnih oseb ob testiranju, trenutno je še aktivno okuženih 1100 ljudi, 102 človeka sta okužena s korona virusom umrla, 259 pa je ozdravljenih. V statistiki manjka podatek števila testiranj v eni in drugi državi, s tem bi bila primerjava mnogo boljša. Na vzorcih, ki so jih opravili s testiranji protiteles znanstveniki predvidevajo, da je v Švici z virusom okužena približno desetina prebivalstva, torej okrog 800.000 ljudi, v Sloveniji naj bi bila prekuženost le tri odstotke, torej približno 60.000 ljudi. Če to drži, potem je smrtnost v povezavi s korona virusom v obeh državah zelo podobna, v Sloveniji namreč nekaj manj kot 0,002 odstotka, v Švici pa nekaj več kot 0,002 odstotka.

In zdaj k ukrepom. V Švici je zvezna vlada Bundesrat 16. marca razglasil izredne razmere, zaprli so šole, kulturne, športne ustanove, zabavne centre, trgovine in lokale. Zaprli so meje, ostala nam je popolna svoboda gibanja v državi in v Lihtenštajnu, ves čas je deloval ves javni promet, krajevni in medkrajevni, odprto je ostalo letališče, ves čas so delali vrtci, odprta so bila otroška igrišča, dovoljena je bila osebna zabava za prosti čas z manj kot pet ljudmi skupaj, druženje ob jezerih, vodna zabava na jezerih, ves čas so bile odprte nekatere take away restavracije in slaščičarne, lokali s sladoledom… Že v prvem obdobju epidemije je Daniel Koch, ki vodi epidemiološki oddelek zveznega urada za zdravje in je osrednji glasnik zdravstvenih ukrepov v Švici, razglasil skoraj popolno svobodo gibanja in druženja manjših otrok. Kmalu zatem, še aprila, je bilo dovoljeno otrokom obiskovati stare starše, saj ni dokazov, da so otroci resni prenašalci ali žrtve virusa… Že 16. aprila je v Švici Bundesrat napovedal natančno rahljanje ukrepov s tremi ključnimi datumi; 27. aprila so odprli prve trgovine z gradbeno opremo in vrtnarije, dovolili delo frizerjem in fizioterapevtom, v normalen ritem dela se je vrnilo vse zdravstvo in zobozdravstvo. Nato so 11. maja odprli vse trgovine in vse lokale, muzeje in galerije, dovoljene so športne aktivnosti posameznikov in skupin do pet ljudi, otroci hodijo spet v celotno osnovno šolo, 8. junija pa bodo šli v šolo srednješolci in študentje, odpravljene bodo vse ostale omejitve gibanja na največ pet odraslih ljudi v skupini, zaživela bodo gledališča, kinodovorane, vse športne aktivnosti, amaterske in poklicne, najverjetneje bodo dovoljeni tudi družabno poslovni dogodki do 1000 ljudi. Velike prireditve z več kot 1000 ljudmi so prepovedane do 31. avgusta. In zdaj še nekaj, kar Švico ločuje od mnogih drugih držav in ostaja skorajda svetovna izjema. Nikjer ne boste videli ljudi z maskami, saj so maske v nekaterih primerih priporočene, nikjer, razen v zdravstvu in kjer je tesen človeški kontakt neizbežen, pa niso obvezne. Na javnem prevozu, v šolah, v trgovinah, med politiki, na zasedanju parlamenta ali kjerkoli drugje, nikjer ne boste videli skoraj nikogar, ki bi nosil masko. In še nekaj, razen v zelo majhnem številu kantonov, kjer so se odločili, da bodo prve štiri tedne obratovali s polovičnimi razredi, so se po priporočilu Bundesrata skoraj vse švicarske šole odločile že od prvega dne za povsem normalen pouk s celotnimi razredi, tudi s športno vzgojo. Popolnoma enako, kot je bilo pred zaprtjem šol.

Epidemijo korona virusa je bilo torej mogoče preživeti na več različnih načinov. Primera Švice in Slovenije kažeta na to, da je se je istega problema moč lotiti tako ali drugače. Rezultat je bil na koncu, kot sem opisal, povsem enak. Na eni strani odgovorna zaskrbljenost politikov in zdravstvenih uradnikov in popolno zaupanje v samoodgovornost njihovih prebivalcev, natančna razlaga vsakega ukrepa in natančno pravočasno določena časovnica rahljanja in vračanja v normalno življenje. Na drugi strani pa najprej kaotično prevzemanje oblasti, menjava ključnih ljudi na mnogih položajih, strašenje z izrednimi razmerami, besednjak vojne in nesorazmerno omejevanje osebne svobode, javno obračunavanje z različno mislečimi, skrivanje za mnenja zdravniške stroke, javna razhajanja v stališčih teh zdravnikov in politikov, koruptivni nakupi zaščitne opreme, ki je na koncu nihče v resnici ni potreboval, stihijsko rahljanje ukrepov, kjer danes prebivalci ne vedo, kaj se bo zgodilo jutri, popolna zmeda pri vračanju v normalno življenje z zafrkavanjem ljudi z nošnjo mask v trgovinah in vseh ostalih zaprtih javnih prostorih, s šikaniranjem otrok pri povratku v šolo, polovičnimi razredi, nošenjem mask, upoštevanjem razmaka med učenci… Ob spremljanju slovenskega načina, ki so ga akterji kar sami razglasili za enega najboljših na svetu, se ne morem otresti občutka iz kolumne v časopisu NZZ, o kateri sem pisal na začetku, kjer se je ozka skupina uradne cerkve zdravnikov in k avtokratskemu vladanju nagnjenih politikov razglasila za zveličavne pridigarje, kjer ni prostora za dvom in drugačno mnenje. O svoji uradni resnici oziroma aktualnem stanju zmote se ti ljudje seveda nikdar ne sprašujejo.