Jansa Ukrajina Za svojo predvolilno kampanjo je Janez Janša brez sodelovanja slovenskega javnega mnenja uporabil vojno v Ukrajini. Tudi z vzorcem svoje kravate je v Bruslju sramotil ne le sebe, pač pa vso Slovenijo.

Ukrajina, Rusija, Slovenija – interesi ali politikanstvo?

Zaskrbljen spremljam histerijo Zahoda ob vojni v Ukrajini. Čudim se hitropoteznosti, naivnosti in hipokriziji večine vlad demokratičnih držav Zahoda, ki tekmujejo z novimi in novimi sankcijami proti Rusiji, Rusom, vsemu, kar je ruskega… Slovenija v tej igri žal ni izjema. Izganjanje diplomatov, zaprtje Ruskega doma, vse to nedvomno mnogo bolj škodi interesom Slovenije, kot pa zares prizadene ruskega predsednika Vladimirja Putina ob njegovem obnašanju v zvezi z vojno v Ukrajini. Jasno, Slovenija mora ostati zavezana demokratičnim normam in človekovim pravicam, obsojati mora vsakršno agresivno vojno, zločine nad ljudmi, genocid in podobne grozote, ki se dogajajo v vojnah, saj s tem ščiti svoje interese oziroma interese svojih prebivalcev. V tem primeru ima oblast na svoji strani brez zadržkov tudi večinsko mnenje prebivalstva. Problem je v tem, da slovenska politika, predvsem vladajoča skupina svoje stališče okrog vojne v v Ukrajini do obeh sprtih strani oblikuje selektivno, postavlja se v vlogo razsodnika v tem konfliktu, deluje pristransko, predsednik vlade izziva s potovanji v oblegani Kijev, javno napada Rusijo in Ruse, slinasto se dobrika Zahodu na srečanjih Evropske unije in zveze Nato, kljub temu pa jih, kadar je le mogoče, od teh, katerim se nedostojno dobrika, dobi grdo po grbi. Janez Janša je tudi v mednarodnem prostoru postal žalostna karikatura samega sebe, nekaj, kar v Sloveniji večina prebivalstva, torej vsaj 80 odstokov, ki ga nikdar ni volilo, že dolgo natančno in dobro ve. Slovenija je v odnosu do te vojne ujetnica Janševega umazanega igranja in norčevanja s slovenskimi dejanskimi interesi.

V Švici ta vojna prav tako zelo odmeva. Prva je humanitarna skrb za begunce, saj jih je v Švico prišlo v dobrem mesecu dni že več kot 30 tisoč, kjer bo bogata Švica ta napor seveda nekako zmogla. Pričakujejo še več beguncev in vse do 100 tisoč pomoči potrebnim ljudem bo Švica velikodušno odprla svoja vrata. Ob tem ne gre prezreti, da je te dni švicarski statistični urad objavil najnižjo brezposelnost v zadnjih desetletjih. Podatek, da je brezposelnih le 2,4 odstotka ljudi govori o polni zaposlenosti prebivalstva, še več, centri za delo se soočajo z ogromnim pomanjkanjem delovne sile in če upoštevamo še vsa razpisana delovna mesta v Švici, potem je razpisanih več služb, kot je uradno brezposelnih ljudi. Najbolj kritično stanje je v gostinstvu, gradbeništvu in zdravstveni negi. Del vrzeli bodo poskušali Švicarji zapolniti s takojšnjo vključitvijo ukrajinskih beguncev na trg dela. Zaradi tega so prvič v svoji zgodovini aktivirali status tujca z oznako črka S, kar pomeni schutz oziroma zaščita. To pomeni, da vsi ti begunci brez kakršnega koli preverjanja dobijo status enakovrednega prebivalca Švice z vsemi pravicami in, kar je najbolj pomembno, z dovoljenjem za delo. Status velja eno leto z možnostjo podaljšanja. Zakaj to pišem? Ker Švicarji v vsaki situaciji najdejo tudi svojo korist. In delujejo v skladu s svojimi interesi.

Sprva se Švica ni želela priključiti ekonomskim sankcijam Zahoda proti Rusiji, saj se je sklicevala na svojo nevtralnost v mednarodnih konfliktih. Politična pokrajina se je razdelila, desnica je ostala zadržana, levica je navijala za ostre sankcije proti Rusiji, predvsem zaradi pritiska Zahoda oziroma ZDA je potem Švica nekaj dni kasneje od ostalih držav Zahoda vendarle prevzela ekonomske sankcije proti Rusiji. Toda ne v celoti. Švicarji so vsak ukrep pretehtali in Bundesrat, zvezna vlada, je v nekaj primerih ravnal samostojno in se za nekatere sankcije ni odločil. Najprej moramo povedati, da več kot 80 odstotkov svetovnega trgovanja z naravnimi viri poteka preko švicarskih podjetij, predvsem v Ženevi, Zugu in Luganu. Tudi večina prodaje ruskih naravnih virov poteka skozi ta podjetja. Švica torej ne želi ogroziti tega pomembnega globalnega položaja svoje države, zato je zvezna vlada jasno poudarila, da kakršne koli sankcije v zvezi z naravnimi bogastvi in omejevanjem trgovanja z njimi za Švico ne pride v poštev. To je eno temeljnih načel nevtralnosti. Tudi Zahod potrebuje prostor takšnega trgovanja, zaradi tega je bil odziv Zahoda na švicarsko odločitev mlačen oziroma ga sploh ni bilo. Ko so države Evropske unije prepovedale oddajanje ruskih medijev na svojem ozemlju, se Švica temu ukrepu ni pridružila. Stališče zvezne vlade je bilo jasno, namreč, če bi omejili svobodo izražanja, tudi ko gre za stališča, ki nam niso všeč ali so pristranska, bi se v demokratični državi, ki šliti svobodo medijev, obnašali enako kot ti, ki te svobode ne dovolijo, torej enako kot Rusi. Medijska svoboda je mnogo pomembnejša od tega, kakšni mediji so nam všeč, je slikovito zapisal eden izmed švicarskih časopisov. Švica se ni pridružila izgonu diplomatov, saj bi bilo to za nevtralno državo popolnoma nesprejemljivo. Takšen ukrep bi lahko sprejeli le, če bi Rusija neposredno ogrožala švicarsko varnost, delovala na švicarskem ozemlju proti interesom države, kršila ozemeljsko celovitost ali kako drugače neposredno napadla Švico, pojasnjujejo v zunanjem ministrstvu v Bernu. Švica zelo previdno uporablja izraze genocid, zločin proti človečnosti, saj je zunanji minister Ignazio Casis pred dnevi opozoril, da so to izrazi, ki jih lahko na osnovi dokazov in razsodb uporabljajo le sodišča, nikakor pa niso primerni za politike. Švica je zelo zadržana pri sprejemanju ukrepov za odvzem premoženja zasebnikom s spiska zahodnih držav, ki se jim je načeloma priključila. Dokumentarni film, ki ga je švicarska javna televizija SRF objavila pred nekaj dnevi nam sporoča, da je načelno stališče do sankcioniranja poameznih ruskih oligarhov, in ti imajo v Švici ogromno premoženja, eno, dejansko ukrepanje proti njim v posameznih kantonih v Švici pa povsem nekaj drugega. Večino tega premoženja lahko še vedno uživajo oziroma so ga lahko, če je bilo premično, pospravili nekam na varno, in ga bodo v Švico morda vrnili, ko se bo prah polegel… Namreč med ukrepi za zajetje premoženja oseb, ki jih sprejmeta EU ali ZDA, in med uradno potrditvijo teh ukrepov v Švici, vedno mine vsaj teden dni, kar omogoča prizadetim dovolj časa, da nemoteno uredijo svoje finančne zadeve. Ob tem v Švici ni enotnega registra dejanskega lastništva podjetij, torej je iskanje pravih lastnikov težka oziroma skorajda nemogoča misija. Švica spet, včasih glasno, še pogosteje pa tiho skrbi za svoje interese.

In kaj je v tem konfliktu slovenski interes? Pričakoval bi načelno obsodbo vojne, vsakršne vojne, ostro obsodbo neciviliziranega ravnanja ruske vojske, pozive k ustavitvi spopadov, iskanje čim hitrejše mirne rešitve spora, poskus vplivanja na rusko vlado, delovanje v ozadju in tišini, vendar vedno in izključno v smeri zmanjševanja napetosti in želje po tem, da bi bilo vojne čimprej konec oziroma bi se trpljenje ljudi čim prej ustavilo. Slovenija je majhna. Tudi Švica je majhna. Majhne države imajo majhno moč, ko gre za kazanje mišic in zelo veliko moč, ko gre za uporabo svojih prednosti v odnosih s posameznimi velikimi državami, ko delujejo načelno, ko trkajo na vest in uveljavljajo načela pravne države in človekovih pravic. Majhne države morajo biti čim bolj nevtralne države. Zavzemati se morajo za načela, zavedati pa se morajo interesov in moči velikih, kjer z njimi v tem pogledu niso za isto mizo. Janez Janša bi rad sedel za mizo in v družbi in na način, kjer zanj ni prostora. Če s tem škodi sebi, je manj pomembno, mnogo bolj pomembno je, da z ravnanjem slovenske vlade škodi vsem Slovencem. In slovenskim odnosom z drugimi, v tem primeru z Rusi. Ni isto obtoževati predsednika Putina in njegovo oblast, kar je prav ali pa obsojati Ruse nasploh, kaj je nesprejemljivo. Aja, še nekaj, res je verjetno prišel zadnji čas, da zamenjamo zastavo. Veliko je že bilo pogovorov in debat o tem v zadnjih treh desetletjih, nekajkrat smo bili temu, najbolje se spominjamo pobud Jožefa Školjča, že razmeroma blizu, zdaj pa, upam, je res dozorelo spoznanje, da potrebuje Slovenija nek resnično svoj, razpoznaven in unikaten simbol. Ki nas ne bo postavljal v neprijeten položaj, kjer mora politika, ki se politikantsko dobrika Zahodu v Ukrajini, sneti našo zastavo, ker jo Ukrajinci razumejo kot pravzaprav rusko. Prav je, da smo z Rusi prijatelji, zastavo pa moramo imeti nedvoumno drugačno in povsem svojo. Pogum, ki so ga imeli pred več kot pol stoletja Kanadčani, bi morali zbrati tudi Slovenci. Zakaj Kanadčani? V Kanadi so namreč takrat po zelo burni razpravi in ne v prvem poskusu le uspeli zbrati tesno politično večino za zamenjavo zastave, ki je zelo spominjala na mnoge britanske kolonije. Odločili so se za javorjev list, ki je postal eden najlepših in najbolj prepoznavnih ter unikatnih državnih simbolov na svetu. Mimogrede, tudi Švicarji imajo zelo samosvojo zastavo, simbol, ki ga ima ob Švici le še rdeči križ. Ko gre za primerjavo švicarske in slovenske drže v tem konfliktu pozornemu očesu nikakor ne uide ugotovitev, kaj pomeni politična nevtralnost, kaj pa sodelovanje v zvezi NATO ali Evropski uniji. Politična nevtralnost pa ima vedno tudi svojo ceno. Zahteva pogum, odločnost in pripravljenost na žrtve, občasno na osamljenost v svetovni skupnosti, tudi nečimrnost, trmoglavost pri vztrajanju pri svojih stališčih, vsekakor načelnost, dobrodošel pa je tudi zajeten kup deviznih rezerv v narodni banki. Zaznavate zadnje čase v slovenski politiki, ne glede na ime stranke ali gibanja, kaj takšnega?