Tito V Hofburgu Josip Broz-Tito, drugi z leve, na sprejemu v Hofburgu na Dunaju.

Tito – zadnji habsburški cesar?

Te dni je bilo nekaj več odmeva o nekdanjem predsedniku nekdanje države, kot je to zadnje čase v navadi v prvih majskih dneh. Seveda, govora je o maršalu Jugoslavije Josipu Brozu, o Hrvatu s slovenskimi koreninami, ki je v Ljubljani umrl pred natančno štiridesetimi leti. Okrogla obletnica njegove smrti verjetno ni bila edini razlog za večji medijski odmev, bolj se mi zdi, da se je znašla v negotovem času epidemije virusa, ki naša življenja postavlja na glavo. In ob tem ponuja razmislek o nekem drugačnem, novem svetu. Titova vloga s tem dobiva oziroma znova odstira še drugačno dimenzijo.

Pred nekaj dnevi sem v švicarskem dnevnem časopisu prebral zabavno reportažo spominov nekdanjega švedskega dopisnika z Dunaja, ki je opisal tedne in mesece mučnega novinarskega čakanja na Titovo smrt. Opisal je, kako so se po novoletnih praznikih januarja 1980, ko je postalo jasno, da je Tito zelo bolan in hospitaliziran v Ljubljani, tuji dopisniki od vsepovsod, kakšnih petdeset jih je bilo, zbrali v Beogradu in čakali… Nastanjeni so bili v takrat kultnem hotelu Moskva, od koder je bilo le streljaj do mednarodnega tiskovnega središča, kjer so jim vsak dan točno opoldne prebrali sporočilo zdravniškega konzilija iz kliničnega centra v Ljubljani. Besedilo je bilo vsak dan skoraj popolnoma enako in za novinarske potrebe povsem neuporabno, se spominja švedski kolega. Iz redakcij je bilo ves čas čutiti stopnjevanje napetosti in želje po uporabnih zgodbah, ki jih okrog Titovega stanja preprosto ni bilo. To je bila tema, o kateri ni bilo moč napisati ničesar, pravi dopisnik, z nikomer se o tem ni bilo moč pogovarjati, na obrazih natakarjev v hotelu, s katerimi so se po dobrem mesecu čakanja dobro spoznali, na izrazu osebja v tiskovnem središču, na mimiki obrazov mimoidočih na Terazijah, povsod je bilo čutiti le žalost, skrb in negotovost. Nihče se ni smejal, zabaval ali živel sproščeno, kakor denimo na Dunaju, je Šved opisal razmere čakanja na Titovo smrt v Beogradu. Za tuje dopisnike sta bila to dva beograjska meseca podobne karantene, kot jo doživljamo zdaj. Tujci so vedeli, da jo bo za njih prej ali slej brez posledic konec, Jugosovane pa je navdajala s strahom, kaj bo potem, ko Tita ne bo več. Do sredine marca so tudi najbolj vztrajni zapustili hotel Moskvo in Beograd, četrtega maja, ko so pozno popoldne po vseh televizijskih postajah Jugoslavije prebrali obvestilo o Titovi smrti, tam ni bilo nobenega tujega posebnega poročevalca več. No, včeraj je züriški NZZ objavil zelo obsežno reportažo s pomenljivim naslovom Tudi po Titu – Tito? https://www.nzz.ch/geschichte/auch-nach-tito-tito-ld.1554492

Kaj je bilo potem, vemo. Dvajset let sprva političnih prepirov, nacionalnih razhajanj in na koncu še večletna vojna, ki se je krvavo raztezala od Kolpe do Kopaonika – od Hrvaške do Kosova. Štirideset let je obdobje, v katerem bi morali vsi znati Tita postaviti na njegovo pravo mesto v zgodovini – tudi in še posebej Slovenci. Morda zaradi tega, ker je bil rojen takorekoč na slovenski meji, zgodnje otroštvo je preživel pri premožnem stricu, maminem bratu v Bistrici ob Sotli, kjer se je najprej naučil slovensko. V prvih mesecih osnovne šole je imel tako obilo težav s hrvaškim jezikom. Od tod izvira njegova prav posebna srbohrvaščina, saj se nikdar ni otresel nekakšnega slovenskega naglasa v njej. Prve poklicne uspehe je iskal v Ljubljani in Kamniku, kasneje kot maršal in predsednik se je veliko časa zadrževal na Brdu pri Kranju, zdravil se je v Ljubljani, kjer je tudi umrl. Njegov najtesnejši ideološki zaveznik je bil Slovenec Edvard Kardelj, tudi ena izmed njegovih treh žena ja bila Slovenka Herta Haas. Čeprav se je vse življenje izražal za Hrvata, je v svojih spominih, objavljenih ob njegovi smrti, veliko prostora in ljubečih besed namenil svoji slovenski materi Mariji Javoršek, očeta, zapitega Zagorca, v njih sploh ni omenjal. Mar ni torej logično, da smo Slovenci med najbolj številnimi in dostojnimi obiskovalci njegovega groba v hiši cvetja v Beogradu?

Tito je bil revolucionar. Bil je vojak komunistične internacionale in dovolj prebrisan, da je znal ščititi svojo kožo. V organizaciji je moral občasno opravljati tudi kakšna umazana obveščevalno očiščevalna dela, zato so njegove kasnejše biografije za to obdobje malce luknjičave, v drugi svetovni vojni pa je videl priložnost za svoj politični vzpon. S komunisti je organiziral odpor, ga samostojno vodil in zaveznikom pomagal, da so imeli nacisti in njihovi pomočniki na Balkanu veliko težav. Zanj so slišali Hitler, Himmler in ostali vodilni nacisti, lovili so ga od Užic preko Sutjeske do Drvarja, a ujeli ga niso. Nepregledna gorovja in gozdovi Balkana so bili njegova zaščita. Winston Churchill je v njem kmalu našel zaveznika, saj britanski premier ničesar ni preziral bolj, kot narodnih izdajalcev. In Tito se je uspešno boril tudi proti njim. Stalin ga sprva ni jemal resno, prepričan je bil, da bo z njim zlahka opravil po vojni. Tudi Stalin je leta 1948 dobil politično lekcijo, s katero je Tito postal zanimiva globalna politična figura. Ko je dobil še ta politični spopad in se domislil gibanja neuvrščenih, je postal svetovni igralec z neomejenim rokom trajanja. In Jugoslavija se je v naslednjih dveh desetletjih razvila iz zaostale agrarne v srednje razvito industrijsko družbo. S pomočjo kreditov in novih trgov, ki jih je dobesedno osvajal kar Tito. Le Jugoslavija in Japonska sta imeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja desetodstotno gospodarsko rast. Jugoslavija je imela živahno in razgibano kulturno, gospodarsko in politično življenje, le trije stebri oblasti so ostali nedotakljivi do njegove smrti – Tito, partija in vojska. Že dolgo nam je jasno, da so bili to trije ključni stebri za obstoj Jugoslavije. Ko je Tito umrl in je partija razpadla, tudi vojska ni mogla več ohraniti Jugoslavije. Kdor je prebiral Bilandžićeve spomine, je v njih lahko opazil, da so se jugoslovanski politiki, predvsem Edvard Kardelj, že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pogovarjali o tem, da je Jugoslavija le prehodna družbena oblika ljudi na tem prostoru. Tito tega nikdar ni glasno in javno zagovarjal, a tudi on je dobro vedel, da je tako. Sicer Kardelju ne bi dovolil uveljaviti ustave iz leta 1974, ki je Jugoslavijo spremenila takorekoč v konfederacijo – iz katere vsak narod lahko tudi izstopi. Mednarodna skupnost je na osnovi te ustave ocenila, da je Jugoslavija razpadla, nihče se od nje ni odcepil. Ta del Titove kariere in osebnosti je torej popolnoma čist.

Tito je seveda znal poskrbeti za svojo oblast in obračun z nasprotniki. V kominterni so ga naučili, da mora biti tak spopad hiter, krut in odločen. Ob koncu vojne se je znašel v položaju, ko ni bilo povsem jasno, kaj se bo zgodilo z njegovim odporniškim gibanjem. Večina jugoslovanskega prebivalstva ga je medtem že podpirala, tudi zahodne zaveznike je imel na svoji strani, vendar ne tako močno, da bi mu prepustili s partizani osvobojeni Trst ali Celovec, še ozemlja do Drave mu niso pustili zavzeti na severu Karavank. Stalin se zanj takrat ni pretirano zanimal, še vedno se je tudi Tito spominjal listka, ki sta si ga na eni izmed mirovnih konferenc v času vojne podajala Churchill in Stalin, na katerem je bila Jugoslavija razdeljena na pol – fifty fifty. Desetine in desetine tisočev Nemcev, ustašev, četnikov, Ljotićevcev, nacistov iz Bolgarije in od drugod, pa tudi nekaj malega slovenskih domobrancev in ostalih izdajalcev je v prvi polovici maja 1945 bežalo na Koroško. Od Tita in Stalina k Angležem. Od tam bodo lažje načrtovali beg naprej ali pa povratek domov, so predvidevali. In bodo potem že nekako politično obračunali s komunisti. Zaradi tega so se po Štajerskem in Koroškem partizani z vsemi omenjenimi bojevali vse do 15. maja, ko je bilo druge svetovne vojne v Evropi že vsaj teden dni konec. Račun se ni izšel. Britanci so do konca maja s Koroške večino teh ljudi vrnili v Jugoslavijo. Titu niso prepustili južnega dela avstrijske Koroške, vrnili pa so mu vojni plen z Balkana. Večino teh ljudi je dal Tito pobiti. Zakopali so jih v rove in pod zemljo. Največji del trupel je ostal v Sloveniji. Hiter, morilski in maščevalen ukrep bo utrdil njegovo oblast in omahljivcem nagnal strah v kosti, je verjetno razmišljal v tisitih majskih dneh. Jasno, tudi ti ljudje bi si zaslužili sojenje in pravično kazen. Takrat Tito ni imel ne časa ne volje za kaj takega. Groza vojne je bila prehuda in preblizu. Izdajalci zanj, kot za Stalina, niso bili vredni nič. Niti življenja, kaj šele sojenja. Zavezniki, ki z mnogimi svojimi izdalajci niso ravnali mnogo drugače, so ob tem zamižali na obe očesi. Med nami pa je ostal grenak priokus krvavega narodnega obračuna. Ni dvoma, gre velik temen madež na Titovi sicer uspešni politični karieri.

Na največjem pogrebu v zgodovini sodobnega sveta maja 1980 v Beogradu, ki so ga pripravili za Tita, med gosti iz skoraj 130 držav sveta nihče ni obujal teh spominov na pomlad leta 1945. Kot drugje, je tudi na tem pogrebu in okrog njega veljal rek o mrtvih vse dobro. In ko zdaj, štirideset let kasneje, poskušamo objektivno gledati na Titovo politično in družbeno zapuščino, lahko brez dvomov ugotovimo, da so simboli solidarnosti, bratstva in enakosti, ki jih je Tito udejanil v nekdanji državi, kjer so odlično javno zdravstvo, vsem dostopno izobraževanje in temeljna skrb za šibkejše postali sestavni del družbenega življenja, pomembne vrednote, ki so se v sodobnem svetu neoliberalizma in krutega kapitalizma in velekapitala multinacionalk povsem izgubile. Epidemija korona virusa nas opozarja na nujnost močnejše in bolj učinkovite države, ki mora skrbeti za vse svoje prebivalce, ne le peščico teh, ki si lahko zdravje in izobraževanje privoščijo. Novi svet se bo moral vrniti k nekaterim simbolom socializma in enakosti, nazaj k solidarnosti, neke vrste bratstvu in enotnosti. Tito s svojo politiko resda ni znal najbolje združiti človekove politične in družbene svobode, njegove podjetnosti in individualizma, neke vrste socialnega kapitalizma, kar bi uspešno povezal s svojo socialistično logiko sveta. Za to je bil prevelik komunist. Nek angleški biograf je zanj sicer napisal, da je bil dejansko zadnji habsburški cesar. In v tej luči je morda res škoda, da je bil Josip Broz le sin ubožnega zagorskega kmeta, cesar Franc Jožef pa, vsaj uradno, zadnji Habsburžan.