Migros V Švici je Migros, dolgo največji trgovec, zdaj na drugem mestu, zadruga z 2,3 milijona lastniki, njegovimi kupci. Med njimi so tudi Slovenci, kot zelo pomenljivo izdaja tole oglasno sporočilo.

Švicarski Mercator ostaja zadruga – brez alkohola

Oranžen M je v Švici simbol za Migros. Migros je na nek način švicarski Mercator. Tudi Mercator je imel nekoč oranžen M, potem so ga počasi spremenili v rdečega. Pomembneje od znaka je, da so Mercator, nekoč državno podjetje samoupravljalcev politiki preprodajali v imenu svojih interesov do te mere, da se je na koncu znašel pri hrvaškem Agrokorju oziroma nazadnje v lasti ruskih bank. Švicarski Migros je švicarski ponos. Drugi največji trgovec v državi in švicarski najboljši sosed je zadruga. Nekoč je bilo leta 1925 ustanovljeno podjetje v lasti Gottlieba Duttweilerja, človeka z idejo, da je potovalni supermarket v kombiju boljši od trgovine v hiši. Iz nekaj kombijev, ki so sprva na vogalu prodajali hrano je nastala zadruga, ki je imela leta 2021 nekaj več kot 29 milijard frankov (28 milijard EUR) prometa. Kljub temu, da Migros ne prodaja alkohola. Tako je že vse od začetka, vodstvo zadruge pa je želelo to spremeniti. Neposredna demokracija zahteva demokratično legitimacijo, torej so morali vprašati več kot 2,3 milijona lastnikov zadruge, če se s tem strinjajo. Po nekaj tednih glasovanja v vseh trgovinah so danes objavili rezultate glasovanja – večina zadružnikov, torej uporabnikov, kupcev Migrosa se je odločila, da alkohola pri njihovem najboljšem sosedu tudi v prihodnje ne bodo prodajali.

Mercator več ali manj vsi dobro poznamo, vemo tudi, kako ga je Zoran Janković začel razvijati v moderno trgovino, se širil v druge države in poskušal postati res najboljši sosed med trgovci. Janković je imel Mercator za svoje podjetje, tako se je tudi obnašal. Pred zdaj že skoraj dvajsetimi leti se je takratni predsednik vlade Janez Janša domislil, da bo Mercator zamenjal za medije. Uredil je posel menjave lastništev med časopisom Delo, Pivovarno Laško in Marcatorjem, s tem pa se je začel počasen, a vztrajen propad najboljšega soseda. Ko danes stopim v neko trgovino Mercator, če ni ravno največji v Ljubljani, je le še bleda senca trgovca, ki ga je Janković želel narediti za slovenski Migros. Da bomo nanj ponosni, da bomo v teh trgovinah radi kupovali, da bodo to trgovine z najboljšo ponudbo hrane, predvsem pa, da bomo v njih uživali v odličnih in ekološko narejenih slovenskih izdelkih… Posledično bi postal tudi najbolj uspešen trgovski ponudnik v Sloveniji, ki ga Lidl ali Hofer ne bi ogrožala. Janković je, preden so mu Mercator politiki vzeli, govoril o četrtinskem lastništvu – četrtina menadžment, četrtina zaposleni, četrtina dobavitelji in četrtina delniški trg. Tudi to bi bila, če bi Janković idejo lahko uresničil, na nek način zadruga. Skrbi me le, kako bi avtoritarni Janković shajal z demokratično strukturo tako razpršenega lastništva trgovske verige.

Migros torej. Gottlieb Duttweiler je bil vsekakor avanturist. Rodil se je v Zürichu, družina je imela pet otrok, štiri hčere in enega sina. Oče, ki mu je bilo prav tako ime Gottlieb, je bil protestant, sprva je imel gostilno, okrog leta 1890 pa je postal upravnik združenja proizvajalcev hrane v Zürichu (ZLV), ki je kasneje postala zadruga Coop, nekoč drugi (za Migrosom), danes pa največji švicarski trgovec. Oče je svojega sina na konjski vpregi občasno vozil s seboj na podeželje, kjer je od kmetov neposredno odkupoval sadje in zelenjavo za svojo gostilno. Duttweiler je odraščal v delavskem predmestju Züricha, ni bil dober učenec, bil je pretepač, nemiren in neprilagodljiv, samsvoj in zelo ambiciozen. Že leta 1906 mu je umrl oče, Gottlieb pa je začel trgovati z hrano. Sprva v Švici, kasneje po vsej Evropi, od Poljske do Španije, imel je nos in pogum za tveganje, ob začetku prve svetovne vojne je nakupil veliko hrane in jo prodajal tudi s 300 odstotnim dobičkom, saj so cene hrane zaradi vojne zelo poskočile. Širil je svojo mrežo poslov, ustanavljal podjetja od Poljske do Španje, do konca prve svetovne vojne je postal milijonar. Širiti se je začel tudi v Združene države Amerike.Tako hitro in nepričakovano, kot je posel rasel, je kmalu po prvi svetovni vojni tudi usahnil, cene hrane so padle, njegova podjetja so se znašla v milijonskih dolgovih. S svojim socialnim čutom, ki ga je gojil od očetove smrti, ko je moral pri 18-ih začeti skrbeti za mati on štiri sestre, je Duttweiler poskrbel za dogovor z bankami, ki so dovolile tih in počasen stečaj podjetja do poplačila vsaj 60% upnikov. Na koncu je do leta 1923 Duttweilerju uspelo vrniti več kot 95% dolga, stečaj je bil torej uspešen, večini svojih zaposlenih od Švice do Španije je podjetnik našel tudi nove službe. Podjetje na Poljskem je bilo izvzeto iz stečaja, s tem denarjem si je Gottlieb Duttweiler kupil 2400 hektarjev veliko posestvo v zvezni deželi Sao Paulo v Braziliji, se z ženo Adele tja preselil in začel z gojenjem koruze, sladkornega trsa, kave in vzrejo živine. Všeč mu je bilo v Braziliji, tam je bila poročena že ena izemd njegovih sester, Duttweiler je verjel v nov začetek. A njegova žena je bolehala, počutila se je slabo, ni ji bilo všeč v Braziliji, ugotovili so, da vlažna klima ne ustreza njenemu zdravju in po dobrem letu sta se vrnila v Zürich, posestvo v Braziliji pa prodala.

Začeti je moral nekaj novega, že takrat je dejal, da je to njegov zadnji podjetniški poskus. Prvo polovico leta 1925 je preživel ob študiju nesorazmerja cen med trgovci na veliko in trgovci v maloprodaji, ki so odlično živeli ob velikih maržah na račun potrošnikov. Odločil se je ukrepati. Pomenljivo je 15. avgusta 1925, na svoj 37. rojstni dan ustanovil podjetje Migros (ime je izpeljanka iz en-gross in en-detail, torej veletrgovina in trgovina na drobno, mi-gros je torej vmesno trgovanje) s 100 tisoč franki (100 tisoč evri) ustanovnega kapitala, ki je 25. avgusta 1925 po natančno določeni trasi v Zürichu poslalo pet predelanih avtomobilov Ford-T, ki so bili prve potujoče trgovine v Evropi, v Ameriki pa je bil ta način prodaje že uveljavljen. Čez noč je postal trn v peti uveljavljenim trgovcem, ki so ga hoteli na vsak način izgnati s svojega dogovornega trga z velikimi dobički. Mednje so sodili predvsem člani združenja ZLV, ki mu je nekoč predsedoval prav Duttweilerjev oče. V predelanih avtomobilih je bilo prostora le za nekaj osnovnih produktov, ki so jih trgovci začeli ponujati pod dejansko ceno, da bi škodili Migrosu, a brez uspeha. Ljudje so to kmalu ugotovili in ostali zvesti potujočim supermarketom. Po dveh letih je Migros odprl prvo trgovino v mestu, a vanjo ni vložil veliko, bolj pomembna je bila vsebina od forme, je trdil Duttweiler. Kupil je propadlo tovarno brezalkoholnega vina, v njej je uredil proizvodnjo mošta, ki ga je prodajal v svojih trgovinah po več kot polovico nižji ceni, kot je bila drugje. Ostali trgovci so morali ceno mošta prav tako spustiti za več kot polovico. Duttweiler je vse bolj in bolj postajal trgovec z odličnimi izdelki za nizko ceno. Počasi je izrival monopole; pri Henklovem pralnem prašku Persil, pri priljubljeni pijači Ovomaltine, pri kavi brez kofeina Kaffee Hag… Ponujal je produkte, ki jih je izdeloval sam in bolje od teh po mnogo nižji ceni, denimo prašek z imenom Ohne Hänkel, ko pa je podjetje grozilo s tožbo, je prašek preimenoval v Oh..Hä, počasi so tudi veliki proizvajalci začeli izelovati zanj njegove, mnogo cenejše praške, pijače, kavo… Vojna med Duttweilerjem in trgovci se je širila najprej do uradnikov, ki so začeli oteževati delo trgovskega upornika, sledile so tožbe na sodiščih, a Duttweiler je ostal neomajen. Celo rubež neke omarice v svoji hiši je vzel v zakup, ko ni hotel plačati takšne kazni za 400 frankov. Tako je Gottlieb Duttweiler postal počasi junak potrošnikov, njihov zaščitnik in varuh, saj se je ves čas zavzemal za kakovostno in poceni hrano. Še pred drugo svetovno vojno je postal Duttweiler politik, leta 1935 je v Zürichu njegova stranka Neodvisni osvojila 18,3% glasov in postala iz nič druga najmočnejša stranka v Zürichu, Duttweiler pa je osvojil mandat zveznega poslanca kar v štirih velikih kantonih, izbral je mandat v Bernu, v Švici pa so že na naslednjih volitvah 1939 prepovedali kandidaturo v več krajih, kar velja še danes. Do konca svojega življenja, umrl je leta1962, je ostal tudi politik, večkrat je bil poslanec obeh domov parlamenta (Nationalrat in Ständerat), bil pa je tudi član züriškega kantonalnega sveta.

Po drugi svetovni vojni je Duttweiler, ki ni imel otrok, svoj Migros spremenil v zadrugo in jo prepustil v upravljanje svojim kupcem. Danes je v desetih regionalnih zadrugah več kot 2,3 milijona lastnikov, za to, da postanete zadružnik pa je dovolj, da se včlanite v klub, podobno kot bi bili v Sloveniji član kluba Pika pri Mercatorju. Družbeno odgovorni Duttweiler ni dovolil prodaje alkohola v svojih trgovinah, kar je bila njegova zahteva ob predaji podjetja zadružnikom. Migros je kasneje rasel, se razvijal, ima bencinske črpalke Migroil, trgovine na njih Migrolino, kasneje je kupil diskontno trgovino Denner, ta seveda prodaja alkohol, internetno prodajo Galaxus, knigarne Ex-Libris in še in še… Postal je največji švicarski trgovec, ki ga je pred desetimi leti s prvega mesta izrinil Coop. Ta Coop, ki je naslednik združenja trgovcev ZLV, ki mu je pred dobrimi sto leti predsedoval Duttweilerjev oče. Uprava Migrosa si že dolgo zavzema za opustitev prepovedi prodaje alkohola v trgovinah Migros, češ, da jim to zmanjšuje konkurenčnost na trgu, od časa do časa poskusi spremeniti statut zadruge, a za zdaj brez uspeha. Tudi tokrat po burni javni razpravi in veliko denarja, ki so ga vložili v promocijo, niso uspeli. Aja, še nekaj. Promocija je bila nevtralna, Migros je v času kampanje svoje izdelke in promocijo v medijih ter na javnih mestih izvajal enakovredno za obe stani, torej prodajali so pijače z etiketo ja in etiketo ne, vsak si je pač izbral svojo… Tudi reklamne kampanje so bile enakovredno razporejene za in proti ukinitvi prepovedi alkohola. Na noben način vodstvo Migrosa ni hotelo enostransko vplivati na svoje zadružnike, čeprav je v javni debati zagovarjalo argumente za odpravo prepovedi prodaje alkohola. Danes zjutraj so objavili rezlutate glasovanja in 632 tisoč zadružnikov oziroma 29% volilnih upravičencev se je z veliko večino v vseh desetih regionalnih zadrugah izreklo proti odpravi prepovedi prodaje alkohola. Največjo podporo je nadaljnja prepoved prodaje alkohola dobila v Zürichu z 80,3%, nanižjo, a še vedno večinsko podporo pa v Ticinu (italijansko govoreči del Švice) s 55,3%. Vsaj za naslednje desetletje ostaja Migros brez alkohola na svojih policah.

Še skok v Slovenijo. Omenil sem že, da se zgrozim, ko se sprehodim po kakšnem manjšem Mercatorju, kjer je ponudba, privlačnost in nakupovalna izkušnja daleč od tega, kar smo si želeli, ko je Janković pred več kot dvajsetimi leti gradil najboljšega soseda. Mercator je imel (po namerno izzvanem propadu Emone) monopol na trgu prodaje živil, ki bi ga lahko z rastjo kvalitete ohranjal in utrjeval, delež Lidla in Hoferja pa še danes verjetno ne bi presegel skupaj 10% trga. V Švici že poldrugo desetletje delujeta tudi Lidl in Aldi (drugo ime za Hofer), a skupaj ne moreta doseči niti 10% trga prodaje živil. Zadrugi Migros in Coop skupaj predstavljata več kot 80% trga. Zanimivo, ves dobiček Migrosa in Coopa ostaja v Švici pri zadružnikih in dobaviteljih, ki so večinoma švicarski, torej domači, Aldi in Lidl pa dobiček, ki ga ne vlagata v razvoj pospravljata k svojim lastnikom v tujino, na policah pa je mnogo več tujih, evropskih izdelkov. Gottlieb Duttweiler je v državi zelo dolgo trajajočega liberalnega kapitalizma natančno razumel interes potrošnikov in dobaviteljev, ki je z drugimi besedami tudi nacionalni interes. V Sloveniji smo v imenu nacionalnega interesa Mercator dovolili politikom prepodajati kot svoj plen, dokler ga niso spravili takorekoč na kolena in v roke ruskih bank. Medtem pa so trgovanje z živili v Sloveniji skoraj večinsko prevzeli nemški trgovci, ki ustvarjajo vtis dobrega soseda, v resnici pa so vas okupirali – brez orožja. In še na misel jim ne pride, da bi vas karkoli vprašali, kaj šele kaj takega, če smejo v svojih trgovinah, na primer, prodajati alkohol.