Stranke Svica Politične stranke v Švici imajo dolgo tradicijo, izdelane programe in volilci jih volijo zaradi tega, ne zaradi ljudi, ki jih vodijo. Že v imenih in oznakah strank ni nobenih imen ali obrazov.

Švicarji namesto Goloba, Šarca in Janše v strankah iščejo politične ideje

V Sloveniji bo letos kar nekaj volitev. Parlamentarne, lokalne in predsedniške. Ob njih še kakšen referendum. Mnogo ljudi je razočaranih nad politično kulturo in kulturo politike v Sloveniji. Že dlje časa opažam, da politično Slovenija živi v primežu začaranega kroga, iz katerega se ne more izviti. Janez Drnovšek je bil zadnji premier, ki si je zaslužil to besedo. Sledili so mu Anton Rop, Janez Janša, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec… Torej karieristi, pohlepni avtoritarni kriminalci, samovšečni in narcisoidni povzpetniki z objavljanjem svojih bizarnosti na instagramu, ljudje, ki si v podplat svojih čevljev vgarvirajo ime svoje funkcije, bahati praznoglaveži, ki jim gibanje razpade, še preden so ga dobro utrdili, vaški župani, ki tudi v resnem življenju niso prišli mnogo dlje od Serpentinška… Ne, ni samo hudo, ko se ozremo po slovenski politični krajini, v resnici je še mnogo huje. In zakaj toliko ljudi vseeno upa, da bodo najpomembnejše letošnje volitve, parlamentarne volitve 24. aprila, prinesle preobrat, olajšanje, spremembo?

Ironija je, da se v Sloveniji tam nekje od konca zadnje vlade, ki jo je vodil Janez Drnovšek, to pa je bilo do leta 2002, torej pred dvajsetimi leti, ves politični boj odvija na dveh ravneh. Na prvi ravni gre za spopad z Janezom Janšo, ki je v treh desetletjih ustvaril politično gibanje s približno 200 tisoč podporniki. To gibanje je nacionalistično, deloma klerikalno katoliško, med njimi pa je tudi mnogo vernikov, ki preprosto verjamejo Janševemu populizmu, ki je bolestno začinjen z antikomunizmom, v resnici pa gre za kleptomanijo. Interesi vseh teh skupin so podobni, mnogokrat boleče neracionalni in povsem izven okvirjev neke moderne družbe z začetka 21. stoletja. Na drugi ravni pa gre za spopad za oblast, ki je v Sloveniji vedno tudi spopad za denar. Denar, ki se steka iz proračuna in denar, ki se pojavlja v velikih infrastrukturnih poslih ter podjetjih, ki so povezana z državo oziroma družbo ali so celo v njeni lasti. Gre tudi za razprodajo tega družbenega premoženja, za katerega zdaj že naglas govorimo, da je državno, čeprav to v bistvu ni res. V Sloveniji imamo družbeno premoženje, saj je prejšnja država to premoženje ustvarjala kot družbeno in ne državno. Kljub temu Janši ni nerodno, da ga razprodaja za svoj račun svojim političnim in drugačnim upnikom kot državno in komunistično. A na tej drugi ravni nikakor ni sam, to moramo pošteno priznati. Za uničevanje ekonomske podstati družbe so bolj ali manj krivi vsi zgoraj našteti Drnovškovi nasledniki in veliko njihovih oprod v ozadju, ne glede na navidezno poltično opredelitev in uvrščanje na politično levico ali desnico.

Še nekaj v slovenskem poltičnem življenju nima logike. Levica in desnica. Zgodovinski okvir evropske politične levice in desnice je star več kot 150 let, stranke pa se na eno ali drugo stran razvrščajo najprej po svojih programih, idejah, vrednotah… Šele na drugem mestu je njihov odnos do kapitala in dela, verjetno pa naj bili šele na zadnjem, najmanj pomembnem mestu ljudje, ki skrbijo za izvajanje teh idej in načel. Tu se moram dotakniti Švice, ki ima zelo staro demokracijo, trdne in zelo uveljavljene stranke, kjer velik pretres na politični sceni ob parlamentarnih volitvah pomenita dva ali trije odstotki drugačen rezultat kot na prejšnjih volitvah. Skratka, želim opozoriti na nekaj, čemur bi lahko rekli v vsakodnevnem življenju politična stabilnost. V Švici je v zadnjih desetletjih na prvem mestu političnega življenja na zvezni ravni vedno desničarsko konservativna stranka SVP Schweizerische Volkspartei s približno 25% glasov. Sledi jim levosredinska SP Sozialdemokratische Partei, ki zbere približno 17% glasov volilcev – pretežno v mestih – tretja je liberalna desnosredinska stranka FDP Freisinnig- Demokratische Partei, ki prejme okrog 15% glasov, sledijo pa jim še tri stranke, ki ponavadi presežejo parlamentarni prag. Levo usmerjena stranka Zeleni Grüne Partei dosega zadnje čase okrog 13% glasov, dve povsem sredinski stranki, krščansko – demokratska ljudska stranka CVP Christlichdemokratische Volkspartei, ki se je medtem preimenovala v stranko Sredina Die Mitte je na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2019 osvojila 11% glasov, v parlamentu pa sedijo še poslanci liberalne zelene stranke GLP Grün- Liberale Partei, ki prav tako zastopa sredino, saj so njene usmeritve ideje in načela okoljevarstveno  in družbeno politično zeleno leva, ob tem pa ekonomsko liberalno desna. Širša javnost dobro pozna načela posameznih strank in njihova stališča do posameznih družbenih vprašanj, vodje teh strank pa v javnosti ne igrajo pomembne vloge. Skoraj nihče v Švici ne voli teh strank predvsem zaradi ljudi, ki jih vodijo. Predsedniki omenjenih strank v enakem vrstnem redu so Marco Chiesa, Mattea Meyer, Thierry Burkart, Balthasar Glättli, Gerhard Pfister in Jürg Grossen, ki jih v švicarskem javnem življenju pozna le manjšina ljudi in teh strank skoraj nihče ne voli zaradi tega, ker jih vodijo prav ti ljudje. Na volitvah je mnogo bolj pomembna vsebina, kot pa forma ali ljudje, ki to vsebino izvajajo. Nikomur v Švici, ne zasebno, še manj pa v medijih ali v javnem življenju ne pride na pamet, da bi govoril o Pfisterjevi stranki sredina ali o Chiesovi švicarski ljudski stranki ter socaildemokraciji Mattee Meyer… Tudi vlada ni poosebljena, kot je to povsem zgrešeno v Sloveniji, saj država nima predsedniškega sistema in ni kraljevina, pač pa ima vlado, kjer je njen predsednik le prvi med enakimi ministri. Prvi minister, v bistvu. V Švici je zvezna vlada imenovana Bundesrat ali zvezni svet, sestavlja jo sedem ministrov, ki jih imejujejo v Švici tudi sedem palčkov, kljub temu, da so v njem občasno v večini ženske. Tudi teh sedmih zveznih uradnikov širša javnost ne pozna prav dobro, eden izmed njih pa je za vsako koledarsko leto predsednik Bundesrata oziroma vlade po principu rotacije. Letos je to Ignazio Cassis iz stranke FDP, sicer tudi zunanji minister Švicarske konfederacije.

Nazaj v Slovenijo. Na žalost se v Sloveniji vse strankarsko življenje, ki ga seveda primerno podpihujejo mediji, odvija skozi posamezne ljudi. Eno najbolj pogostih vprašanj, ki se pojavljajo zadnje dni je verjetno še desetič isto. Kdo bo tokrat nastopil in poskušal premagati Janeza Janšo? Zadnjih dvajset let v slovenski politiki nastopa le Janez Janša in na drugi strani vsi ti, ki ga morajo oziroma želijo premagati. Ker nihče posamezno ni dovolj znan, popularen, močan in nasilen, kot je Janša, morajo ti nasprotniki sklepati koalicije. Ki so vedno nenačelne in kratkega daha. Ponavadi razpadejo nekaj mesecev ali največ letu dni po zmagoslavni skupni zmagi nad Janezom Janšo. V takšnem okolju ne more nastati zdravo demokratično strankarstvo, kjer Zmago, Luka, Tanja ali Ljudmila ter Matej ne bodo igrali odločilne vloge pri tem, kdo in kako bo uspešen pri tem, kako premagati Janšo. Vedno znova se v tem kalnem političnem ribniku brez pravega repa in glave najdejo še kakšen Zoran, Alenka, Miro, Marjan ali zdaj Robert, ki za trenutek v ljudeh vzbudijo upanje, da bodo slovensko družbeno in strankarsko realnost postavili na trdne temelje in naslednji dan se bomo zbudili v urejeni in uspešno delujoči demokraciji. Ko se naslednji dan zbudimo, je maček enak ali še hujši kot pred nekaj leti. Tudi letos, se bojim, ob volitvah in po njih ne bo nič drugače. Ja, edini cilj volitev bo dosežen, Janša bo izgubil oblast, z Robertom ali kom drugim s podobnim imenom pa vprašanje slovenske demokracije ne bo niti kanček bližje urejenosti ali trajnemu razvoju. Upanje je le v tem, da Janez Janša počasi postaja prestar, da bi se po vsakem takem manevru Zorana, Alenke, Mira, Marjana ali Roberta znova zavihtel na oblast. Problem je v tem, da ko izgubimo Janeza Janšo, nam ne ostane v politiki nič več. Ni idej, ni programov, ni sovražnika…

V Sloveniji ni veliko pravih političnih strank. Morda lahko omenim le dve, ki zaslužita to ime. Na levi strani je to SD, kjer je v ospredju vendarle nek program, ljudje, ki ga izvajajo pa se menjajo in niso najbolj pomembni. Volilci to stranko volijo zaradi programa in ne zaradi Tanje. Morda podobno velja za stranko Levica. Tudi tam je ideja pred mesečarjem Luko. Na desni politični strani je to le stranka NSi, ki je imela z Ljudmilo Novak odlično priložnost za utrditev samostojne moči na desnici, a je to prvi opazil Janez Janša ter s svojimi trojanskimi konji stranko za zdaj uspešno uničil. Če se NSi otrese občutka podaljšane roke Janeza Janše, lahko postane stranka, kjer bodo program, usmeritev in načela pomembnejši od Mateja ali Ljudmile. Imamo torej pogojno tri stranke, ki jim lahko pripišemo takšno ime. Vse ostale stranke, liste in gibanja, ki se vrtijo okrog Šubičeve, Beethovnove in Tomšičeve ulice v Ljubljani pa ne zaslužijo tega imena. In dokler bo tako, se slovenska demokracija ne more ne razviti ne utrditi. Kje so torej v slovenskem političnem prostoru vse te stranke, ki sem jih naštel v Švici in imajo tu trdno volilno bazo, svoje programe in načela, usmeritve, ki jih ne spreminjajo z vsakim vetrom, bodisi jugom ali severozahodnikom? Kje je v Sloveniji močna liberalna stranka? Ne vidim prepričljive stranke Zelenih? Kaj so krščanski socialisti? Tudi komuniste pogrešam na skrajni levici.

Janšev čas je na zelo nehvaležen in z veliko politično ter družbeno in finančno ceno za Slovenijo in Slovence neizogibno prišel do svojega konca. In morda je ravno to tudi priložnost. Ne bi je smeli zapraviti. Kaj ko bi se stranke začele ukvarjati s svojimi programi, s tem bi morda medije odvrnili od nenehnega iskanja ljudi, ki bodo rešili Slovenijo in se bolj poglobljeno posvetile idejam, ki jih neki ljudje le izvajajo. In ni najbilj pomembno, kako jim je ime. Ker tako ali tako ne volimo njih, pač pa ideje nekih strank. Kakšen avto vozijo in s kom se popoldne dobivajo na kavi, nas niti ne bi smelo prav zares zanimati. Razen morda rumenega tiska, seveda… Skrajni čas je, da bi Slovenci začeli končno voliti programe namesto ljudi? A prvi pogoj za to je, da v medijih ne bodo ves čas v ospredju Golob, Cerar, Šarec in še kdo, pač pa močne stranke z veliko člani in idejami, programi ter imeni, kot so liberalna demokracija, krščanska demokracija, zeleni, zelenoliberalni, komunisti in tako naprej… Tega ni moč doseči čez noč, v Švici se je takšna strankarska demokracija utrjevala desetletja, danes pa imajo zaradi tega in še marsičeda drugega najbolj stabilne politične razmere v Evropi. V Sloveniji je bilo prvih trideset let zadnjega demokratičnega poskusa, da bi utrdili politično stabilnost parlamentarne demokracije žal zapravljenih. Bo zapravljenih še naslednjih trideset let? No, takrat za to ne bo več kriv Janez Janša.