Corti Bruggisser Poslovneži, ki so pokopali Swissair, levo Philippe Bruggisser in v sredini Mario Corte, so se morali iz javnega življenja v Švici nepreklicno umakniti. Oba že dolgo živita od javnosti odmaknjeno življenje v ZDA.

Švicarji grobarje Swissairja izgnali, Slovenci grobarja Adrie za ministra

Mnogih ljudi, ki kandidirajo za člane in predsednika slovenske vlade ne poznam. Ne zasebno ne poklicno. O njih torej ne morem soditi. Nekatera imena poznam, tudi osebno, o njih imam mnenje, a verjamem, da so v svoji poklicni in politični karieri naredili že kaj dobrega, tudi za družbo in okolje, ne le zase. Izmed vseh imen, ki se pojavljajo ob imenovanju nove slovenske vlade pa sem naletel na nekoga, ki v nobenem primeru ne bi smel opravljati nobene javne funkcije v Sloveniji. Klemen Boštjančič je v svojem poklicnem življenju delal le družbeno škodo, najbolj očitno v času, ko je bil kot predsednik uprave zadolžen za začetek propada Adrie Airways, če povem najbolj na kratko. Ob tem se je ves čas obnašal vzvišeno, arogantno in samozavestno. Ob tem mi je takoj prišla na misel leta 2001 tragična prizemljitev prej ugledne švicarske letalske družbe Swissair, ki je šla nato, podobno, kot skoraj dvajset let kasneje Adria Airways, v stečaj. Pobrskal sem, kaj počneta danes najbolj odgovorna človeka za propad tega mogočnega švicarskega letalskega ponosa. Takrat sta bila podobno samozavestna, vzvišena in arogantna. Eric Honegger in Mario Corti sta izginila s švicarske javne scene, predvsem pa nista postala člana švicarske vlade.

Najprej Boštjančič. Prihaja iz gospodarstva, pred stečajem Vegrada je bil predsednik njegovega nadzornega sveta, pred prodajo in kasnejšim stečajem Adrie Airways je bil njen predsednik uprave. Kamor koli je stopil Boštjančič, se ni dobro končalo. Kako se je lahko Boštjančič selil s stola na stol v slovenskem gospodarstvu, čeprav nikdar ni imel nikakršne reference, da je karkoli opravil uspešno? Ti zgodbi sta stari 12 in 10 let, torej nista od včeraj. Kdo je Boštjančiča zdaj predlagal Robertu Golobu? Se poznata, kako sta povezana? Je res, kar piše časopis Dnevnik, da Boštjančič prihaja iz kroga, ki ga iz ozadja upravlja Borut Jamnik, tudi vplivnega gospodarskega lobija iz bližine Mateja Narata? Kdo mu je omogočil, da je bil zadnja leta predsednik upravnega odbora Save Turizma, še enega državnega giganta, kjer večino lastništva upravljata Kapitalska družba in Slovenski državni holding? Klemen Boštjančič vsekakor nima znanih javnih in poklicnih kvalitet, ki bi ga uvrščale med kandidate za ministra slovenske vlade; tako pomembnega ministrstva, kot je finančno. Bistvo Boštjančičevega imenovanja je torej vsekakor drugje. Če veljajo vse te omejitve in norme, ki si jih je postavila ekipa gibanja Svoboda, potem Klemen Boštjančič v tej družbi nima kaj iskati. Razen, če Goloba vendarle ne upravljajo ti, ki so v Sloveniji iz ozadja naredili že veliko škode – Jamniki, Narati in morda še kdo…

In zdaj v Švico. Letalska družba Swissair, ki je desetletja veljala za eno najboljših letalskih družb na svetu, njena letala so dolgo letela tudi v Ljubljano, je leta 2001 končala v stečaju. Pred tem je dolgo časa uspešno poslovala, se razvijala in kupovala letalske družbe, kot je bila belgijska Sabena, pa počitniški LTU, v načrtu je bil nakup Alitalie. Milijardne izgube so rasle, v drugi polovici leta 2000 je Swissair vsak dan pridelal okrog dva milijona frankov izgube. Predsednik nadozrnega sveta Swissaira je maja leta 2000 postal Eric Honegger, ki je takoj zamenjal predsednika uprave, a položaja ni uspel stabilizirati. Po manj kot letu dni je odpustil tudi komaj nastavljenega Philippa Bruggisserja in kar sam prevzel vodenje koncerna, a izgube so se povečevale in so spomladi leta 2001 znašale že okrog 3 milijarde frankov. Ko so se začele v javnosti pojavljati govorice o morebitni skorajšnji plačilni nesposobnosti koncerna, je skoraj ves nadzorni svet odstopil, odstavili so tudi dvoživko Honeggerja; ostal je le Mario Corti, nekdanji finančni direktor prehrambenega giganta Nestle. Corti je poskušal z varčevanjem in rekonstrukcijo podjetja rešiti Swissair pred stečajem, do jeseni leta 2001 je izdelal načrt, pri katerem bi morala sodelovati z dvema milijardama frankov švicarska vlada, ki pa je idejo in koncept o pomoči na koncu zavrnila. Del flote so rešili s prepisom delnic na hčerinsko družbo Crossair, toda 2. oktobra 2001 popoldne so bila letala Swissair prisilno prizemljena in končala se je 70 let dolga zgodba švicarskega letalskega ponosa.

Eric Honegger je sin Fritza Honeggerja, uglednega švicarskega Bundesrata oziroma člana zvezne vlade, že mlad je odšel v politiko, deloval v stranki FDP (liberalna stranka), postal član občinskega sveta svoje občine Rüschlikon ob Züriškem jezeru. Potem je bil član kantonalnega sveta Zürich, tudi član züriške vlade, ob tem pa je bil že od leta 1993 član nadzornega sveta družbe SAir (Swissair). Do leta 2001 je deloval tudi v nadzornih svetih ene največjih švicarskih bank UBS in uglednega liberalnega časopisa NZZ (Neue Zürcher Zeitung). Mario Corti, ki je doma iz Kirchberga pri Bernu, je začel kariero v švicarski vojski, nadaljeval jo je v ZDA, kjer je tudi študiral, potem pa je postal finančni direktor prehrambenega giganta Nestle. Medtem je tudi Corti postal član nadozrnega sveta skupine SAir, ki jo je kot zadnji predsednik uprave dokončno pokopal v stečaj. Švicarsko javnost je razburilo še dejstvo, da je leta 2001, tik pred propadom družbe, s Swissairjem sklenil petletno pogodbo, po kateri so mu vnaprej izplačali 21 milijonov frankov plače. Leta 2006 je državno tožilstvo proti obema in še 17 obtoženim sodelavcem izdalo obtožne predloge, pri omenjenih dveh zaradi nevestnega poslovanja in davčnih utaj, lažnega predstavljanja dejanskega stanja podjetja in slabega vodenja družbe, a ju je sodišče v Bülachu leta 2007 oprostilo. Državno tožilstvo se na višja sodišča ni pritožilo, zato je bil Honegger oproščen, proti Cortiju pa je teklo še več procesov, zadnji do leta 2019, ki so se prav tako vsi končali z oprostilnimi sodbami. Omenjena menadžerja sta torej formalno nedolžna, švicarska družba pa jima je kljub temu obrnila hrbet. Po letu 2001 nista opravljala nobene javne funkcije več. Tudi Philippe Bruggisser je bil med omenjenimi obtoženimi, prav tako oproščen, a javne funkcije ni več opravljal. Kmalu zatem se je poskušal, neuspešno, prebiti še v nadzorni svet letalske družbe South African Airways, vodil je majhno čartersko družbo na Malti, a že pred skoraj dvajsetimi leti se je umaknil iz javnega življenja, ne daje intervjujev in živi upokojensko življenje v Miamiju na Floridi.

Omenjeni gospodje so torej razumeli sporočilo javnosti in se iz Švice izselili. Eric Honegger se je leta 2012 s svojo partnerico preselil na Gradiščansko v Avstrijo, kjer v vasici Gerersdorf vodi gostilno Arkadenhof, Mario Corti pa se je spomnil na svoja mladostniška leta v ZDA in se je že leta 2002 preselil v Boston, kjer je sodeloval s Harward Business School, saj je tam leta 1975 opravil MBA, od leta 2004 ima licenco za pilota komercialnih letal, kasneje pa je postal še letalski učitelj. Z ženo živi med Bostonom in mestom Savannah v Georgiji ter dela kot letalski učitelj. V Sloveniji takšnega razumevanja zavoženih javnih položajev ne priznavajo. Niti trenil ni z očesom, ko je Robert Golob predlagal Boštjančiča za minstra za finance, čeprav se je vsaj polovica Slovenije ob tem prijela za glavo. Menda ne, saj ne misli resno, kako je to mogoče… Mogoče je verjetno le zaradi tega, ker v Sloveniji nenapisana pravila in etične norme ne veljajo, saj nihče ne odstopi, če ni vsaj pravnomočno spoznan za krivega in še takrat se nekateri požvižgajo na te sodbe, torej bo tudi Klemen Boštjančič, kjer vsi argumenti delujejo proti njemu, lahko postal minister za finance. Druga možnost, še hujša in slabša pa je ta, da je Robert Golob le ujetnik ljudi, ki iz ozadja vlečejo niti in pravzaprav določajo politično delovanje družbe – v svojo korist. Robert Golob se bi moral, če res želi sprati s sebe ta madež z Boštjančičem, temu fantomskemu poslovnežu nemudoma odpovedati. Sicer bo na najbolj grob in neposreden način pokazal, da se v Sloveniji tudi z njim na čelu vlade na tem področju ni in ne bo nič spremenilo.

Še nekaj. Ti dve milijardi frankov, ki jih švicarski Bundesrat (zvezna vlada) leta 2001 ni želel dodeliti reševanju Swissairja in ga je s tem pahnil v stečaj, je kasneje švicarska vlada namenila oživitvi letalske družbe Swiss, preden jo je uspešno prodala skupini Lufthansa. Danes je Swiss znova ena najboljših letalskih družb v Evropi in na svetu. Slovenska vlada je dolgo z desetinami milijonov evrov pomoči podaljševala životarjenje Adrie Airways, namesto da bi storila enako, kot so Švicarji. Pahniti bi jo morala v stečaj, iz ostanka pa vso to pomoč nameniti prodaji, recimo skupini Lufthansa, in danes bi bila Adria Airways verjetno dvakrat ali trikrat večja, kot takrat, obvladovala bi prostor Sredozemlja in Balkana, Slovenija bi bila lokalno vozlišče letalskih povezav, zadovoljen pa bi bil tudi Fraport, ki upravlja Ljubljansko letališče, sicer prav tako zelo pomemben partner Lufthanse. Namesto tega je slovenska vlada Adrio Airways prodala oziroma poklonila nekim bavarskim špekulantom, ki so jo izmolzli do konca, potem pa prav tako pognali v stečaj. No ja, vsaj Miro Cerar, ki je zaslužen za to potezo, ne kandidira več za ministra ali kakšno drugo pomembno javno funkcijo.