švedska Korona

Švedska le najboljša v tem korona maratonu

Dolgo časa se nisem oglašal v zvezi s pandemijo korona virusa. Izredne razmere po skoraj vsem svetu bodo zelo kmalu trajale že dve leti, kar je dolga doba. Svetovni vojni sta trajali vsaka štiri leta, namreč mnogi pravijo, da gre za največjo globalno krizo po dveh svetovnih vojnah. V teh dveh letih smo ljudje izgubili razsodnost, mnogi so se nehali družiti z drugače mislečimi, predvsem pa smo povsem pozabili na zdravo pamet. Politika in zdravstvo sta v večini držav na okopih porajajoče se apokalipse, ki nas bo vse pahnila v smrt, patetično vzdihovanje in objokovanje vsakega mrtvega posebej so mediji spremenili v množično histerijo, lahko rečem kar gibanje, ki je zajelo večji del prebivalstva v razvitih državah na planetu – kot ovčice se v imenu solidarnosti ljudje ihtavo cepijo, vse glasnejša pa postaja manjšina, ki takšnega razumevanja družbene logike spopada z neprijetnim virusom ne sprejema. Ne verjamem v teorije zarote, res ne, a vse bolj začenjam verjeti v nek počasi se razvijajoči načrt, ki ga verjetno ni bilo pred pojavom tega korona virusa, a so odločevalci v mnogih družbah zelo hitro spoznali, da bi jim lahko poostren nadzor nad prestrašinimi ljudmi v prihodnje še kako prav prišel. Bojim se, da vzporedno s pandemijo nastaja nek nov družbeni red popolnega nadzora nad množicami. Izgubljamo svobodo v imenu ideološkega varovanja življenj.

Te dni sem se znova spomnil na Švedsko. Tiho je zadnje čase v medijih po drugih državah o stanju epidemije na Švedskem. Eksperiment samostojne poti skozi epidemijo, ki jo vodi Anders Tegnell ni prijeten za ostale države. Zaradi tega iščejo izgovore, zakaj Švedski ni uspelo premagati krize bolje, kot drugim državam. Recimo, da smo že v drugem polčasu epidemije, nikakor pa še nismo pri njenem koncu. Ko se je Evropa in večji del sveta spomladi leta 2020 zaprl v okvire svojih držav in ljudem, nekje bolj, drugje malo manj, prepovedal odhod iz svojih domov, so Švedi s priporočili zaradi epidemije živeli normalno naprej. Krivulja okuženih je zelo zrasla, tudi umrlo je veliko ljudi, največ starejših in bolnih, Anders Tegnell pa je strategijo priporočil namesto zapiranja javnega življenja in prepovedi v intervjujih v prvih tednih epidemije utemeljeval z dejstvom, da gre za dolg maraton, ki bo trajal več let. Zaradi tega je potrebno ljudi nanj pripraviti na način, da ga bodo zdžrali in pri njem ves čas tudi sodelovali. Njegove besede so bile drugod po svetu bogokletne, češ, da švedski epidemiolog ravna brez vesti, da tvega preveč življenj, po pol leta te strategije se je Švedom opravičil celo njihov kralj Carl Gustaf, nasploh se je politika večinoma ograjevala od poseganja v delo Tegnella in njegovih sodelavcev. Dve leti pozneje lahko Tegnellovo argumentacijo mnogo bolje razumemo, saj Švedska ni popolnoma razdvojena družba, kjer se ljudje ne pogovarjajo več med seboj, v medijih korona že dolgo zaseda le obrobno mesto, mnogih zelo velikih in močnih valov epidemije na Švedskem nimajo več, v bolnišnicah ni več ljudi kot običajno, smrtnost zaradi korona virusa se je medtem močno zmanjšala… Ko opazujete življenje na Švedskem, imate občutek, da gre za običajno hujšo sezono gripe. Tudi primerjave z drugimi državami v Evropi, predvsem v okolici Alp kažejo na to, da ob novih zapiranjih družbe in omejevanjih javnega življenja število umrlih zaradi korone po skoraj dveh letih postaja tudi v Nemčiji, Avstriji, Švici ali Sloveniji primerljivo s Švedsko. Statistika ima zelo omejeno moč resnice, a vseeno lahko za primerjavo opozorim, da je od začetka epidemije marca 2020 do 28. novembra 2021 zaradi ali v povezavi s korono v Sloveniji na milijon prebivalcev umrlo 2660 ljudi, na Švedskem 1480, v Avstriji 1350, v Švici 1290 in v Nemčiji 1215 ljudi. Na prvem mestu v Evropi je Bolgarija z več kot 4000 umrlimi na milijon prebivalcev. In zdaj k bistvu. V vsem tem času na Švedskem ni bilo niti dneva zaprtih trgovin ali lokalov, šole ves čas obratujejo, ne ukvarjajo se s kovid potrdili, zdravstvena stroka izdaja le priporočila, ki se jih ljudje v večini, tako kot drugod, tudi držijo. Po skoraj dveh letih je vsakomur, ki razmišlja s svojo glavo jasno, da bi bilo stanje epidemije, bolnih in mrtvih tudi s švedskim modelom ravnanja z epidemijo skoraj povsem enako. Zelo drugačno pa bi bilo splošno stanje v družbi.

Pomislite, da bi zadnji dve leti lahko živeli skoraj enako kot ste pred epidemijo. Lahko bi normalno potovali, se družili, hodili v trgovine, v restavracije in lokale, otroci bi skoraj ves čas neovirano hodili v šolo brez zaščitnih mask, ki jih na Švedskem ves čas epidemije uporabljajo le redki, skratka vaš vsakdan bi se komajda kaj spremenil. Ostali bi normalni ljudje, brez strahov, jeze, obupa, finančnih težav, ki so mnogokrat povezane s tem, otroci bi se veselo igrali naprej in pogovor o epidemiji bi bil le obrobna tema v medijih in vaši zasebni ali družinski družbi. Medtem so iznašli cepivo, ki blaži simptome bolezni pri najhuje obolelih, nekateri ljudje bi se cepili z njim, drugi spet ne, vsak pač v skladu s tem, kot želi oziroma razume svoj strah pred korono in dojema solidarnost do drugih v družbi. Še nekaj o solidarnosti, o kateri poslušamo ves čas. Solidarnost je nekaj, kar prihaja iz človeka, kar je spontano in prostovoljno. Ne poznam vsiljene ali celo predpisane solidarnosti, ki jo zdaj v nekaterih družbah zahtevajo od ljudi. Nekateri ljudje so bolj, drugi manj solidarni. Nekateri sploh niso solidarni. In vsi imajo pravico do življenja in enake obravnave na svetu, kajne? Obvezno cepljenje zaradi predpisane solidarnosti, prosim vas?! Če je nekaj obvezno, predpisano, določeno, potem tega demokratična in svobodna družba ne more predpisati iz solidarnosti, kot je zdaj slišati iz Nemčije in Avstrije, pa tudi nekaterih drugih držav na svetu, ki se imajo za svobodne in demokratične. Cepljenje je nekaj, kar lahko zdravniki ljudem svetujejo, jih pri tem opogumljajo, vse, kar je več od tega, pa predstavlja nasilje nad njimi in jasno pomeni vmešavanje v notranje zadeve vsakega posameznika, ki ima enake pravice in dolžnosti do družbe, kot cepljeni in solidarni, saj prav tako plačuje davke in zdravstveno zavarovanje za takrat, ko ga bo morda potreboval. Ne glede na to, kaj si misli o koroni in cepljenju nasploh.

Roko na srce, precej več kot 99 odstotkov prebivalstva bo korono in to epidemijo preživelo brez posledic ali z bleznijo, podobno gripi. Če bi ljudje bolj močno čutili neposredno nevarnost za svoja življenja, bi se obnašali drugače, cepili bi se, ostajali bi doma, skratka, če bi človeštvo napadel občutno bolj nevaren virus, ki bi terjal mnogo večji davek med prebivalci, bi bilo tudi ravnanje ljudi prilagojeno temu. Pomanjkanje intezivnih postelj v večini družb na svetu oziroma še bolj pomanjkanje osebja za skrb za te paciente, pa je neka povsem druga tema, ki bi jo ta korona kriza morala odpreti in začeti reševati, pa je politika očitno ni razumela ali je ni želela razumeti na ustrezen način. Kako naj si drugače razložim dejstvo, da je bilo v Nemčiji ob začetku epidemije 11 tisoč postelj intenzivne nege, zaradi pomanjkanja osebja jih je bilo operativnih le 9 tisoč, zdaj, po skoraj dveh letih epidemije pa je v Nemčiji še 4 tisoč takšnih postelj manj, ker je zdravstvo zapustilo še več osebja. To je osnovni škandal, ki terja od politikov pojasnila in bolj jasne odgovore oziroma odgovornost. Zakaj družba ni poskrbela, da bi v dveh letih izobrazila in za poklic negovalcev pridobila še nekaj več ljudi? Zakaj to niso najbolj spoštovani in temu primerno plačani poklici v družbi? Zakaj se je število postelj intenzivne nege v Nemčiji za tretjino zmanjšalo, ljudi pa zdaj silijo v obvezno cepljenje in jih spet zapirajo v njihove domove ter jih ločujejo pri njihovi svobodi gibanja med cepljene in necepljene, kot bi bili še vedno nekje sredi nekega mogočnega rajha, za katerega smo do včeraj verjeli, da je za zmeraj odšel na smetišče zgodovine. Vsaka oblast si želi razdvojeno, skregano ali kako drugače razdeljeno ljudstvo, ker mu na ta način, tudi s pomočjo medijev, ki hlastajo samo še po senzaciji, lažje vlada. Tudi v tej epidemiji tega dejstva ne smemo nikdar pozabiti. Ves čas ga moramo imeti, ko poslušamo politike in njihove zdravstvene vazale, pred očmi.

Skrbi me za stanje demokracije, ne le v Sloveniji, tudi v večini drugih držav, ki se rade ponašajo z razvito demokracijo. Na Švedskem družba zaradi epidemije korona virusa ni razdeljena, tudi v Švici do pred kratkim ni bila. Ko je Bundesrat (zvezna vlada) septembra letos uvedla takoimenovani certifikat, v Sloveniji bi temu rekli PCT, ki ga potrebujete za nekatere množične prireditve in za obisk restavracij in lokalov, se je stanje v družbi močno poslabšalo, ljudje so se začeli razdeljevati na pro in kontra, vmes je bil še referendum o covid zakonu, ki ga je vlada dobila, a razdor v družbi ostaja. Prej je Švica s svojo drugačno potjo, ki je bila bližje švedski, kot pa ostali evropski, saj je bilo omejitev v primerjavi z drugimi državami zelo malo, dobro vzdrževala enotnost in razmeroma majhno obremenjenost ljudi s korona krizo. Le navidez majhna sprememba politike z blagim razločevanjem ljudi med cepljene in necepljene pa je ta razdor tudi tukaj v zelo kratkem času dveh mesecev močno poglobila. Se ji bo to na koncu maratona, ki je verjetno na obzorju nekje v prihodnjem letu, obrestovalo? Bo zaradi tega kaj manj mrtvih, bo odnos do cepljenja ali solidarnosti v družbi kaj drugačen? Dvomim. Na koncu bo rezultat epidemije na Švedskem verjetno celo statistično boljši, kot pa v večini ostalih držav, ki jih omenjam, stanje družbe, medčloveških odnosov in mentalnega zdravlja ljudi v povezavi s to krizo pa bo na Švedskem mnogo, mnogo boljše, kot v vseh ostalih državah. “Mrtve preštevamo na koncu vojne, ne pa po vsaki bitki,” to je verjetno – žal tudi dobesedno – Anders Tegnell že na začetku epidemije razumel mnogo bolje, kot pa mnogi ostali politiki, ki so s pandemijo, to mi je zdaj že jasno, iskali tudi priložnost za uveljavljanje svoje politične ali kakšne druge moči. Težko si predstavljam, da bi bili politiki v večini ostalih držav res tako zelo naivni ali pa bi sledili le načelom solidarnosti in varovanja zdravlja ter skrbi za vsako človeško življenje, kot pogosto patetično slišimo. Če bi bilo tako, bi tudi v drugačnih okoliščinah stalnih kriz in vojn okrog nas ti isti politiki mnogo bolje skrbeli za prav vsako človeško življenje.