Djokovic Afera Neki boljši časi. Z leve Novak Djoković, Rafael Nadal in Roger Federer ob pokalu zveze ATP. Teniška zveza in tekmeci so Djokovića v boju za demokratično pravico drugačnega mnenja pustili na cedilu.

Športne zveze naj ščitijo športnike, novinarji pa svobodo govora in mišljenja

Zadnje dni sem se resno spraševal v kakšnem svetu živimo in za kakšen poklic sem se odločil v svojih najstniških letih? Novinarstvo se mi je zdelo nekaj, kar ustreza mojemu značaju. Radoveden, nikdar povsem zadovoljen z odgovorom, vedno v dvomih… Ob tem sem od nekdaj opazovalec z močno izraženim mnenjem, še posebej, kadar menim, da ga je potrebno deliti z drugimi. V novinarstvu gre za opisovanje različnih argumentov, odkrivanje skritih ali zamolčanih dejstev in predvsem za močan čut osnovne pravičnosti, ki naj bi vladala svetu in odnosom med ljudmi. Nekakotako sem si predstavljal novinarstvo in se zelo idealistično odločil zanj. Vedno sem imel rad šport. Nekoč, kot najstnik, sem se premalo zavedal, da je vrhunski in poklicni šport za družbo, politike in oblast predvsem sredstvo za upravljanje z množicami ter ga vedno poskušajo izrabljati v svoj prid. Za športnike je njihov šport ponavadi smisel življenja, odrekanje, nenehno podrejanje vsega v življenju znanemu cilju – športnemu uspehu. Mnogi poskušajo, redkim uspe. Najboljši so danes v zelo popularnih športih zelo bogati in medijsko vplivni. Moje iluzije o novinarski čistosti in idealih poklicnega športa so davno zbledele, še vedno pa me občasno preganja idealizem, ki si ga ne dovolim vzeti. Potem se pojavi korona, v medijskih naslovih zasledim samosvojega Novaka Djokovića, vse skupaj pa zasenči Avstralija in njeni politiki. Ko dojamem, da je nemogoče vendarle mogoče, še bolj osupel spoznam, da je skoraj ves svet ob tem škandalu pomenljivo tiho ali pa se nad Djokovićevo usodo naslaja in mu privošči takšen škandalozen linč. Samo zaradi tega, ker se športnik ne želi cepiti. In to me najbolj skrbi.

Dejstev mi ob aferi Djoković in Avstralija ni potrebno ponavljati, saj jih dobro poznamo. Gre za vrh ledene gore, ki že dve leti raste okrog nas in v tej aferi doživlja enega svojih vrhuncev. Od začetka epidemije z nezaupanjem pogledujem v Alstralijo, kjer sem bil mnogokrat ter imam tam tudi nekaj znancev in prijateljev. Kako je mogoče, da so se znašli dobesedno v korona zaporu? Tedne, mesece, skoraj leto dni so bili zaprti v svoje domove, ker se je neka skupina, skoraj zagotovo potomcev priseljenih angleških zapornikov, v avstralski politiki odločila, da bo iztrebila korona virus. Kmalu po začetku epidemije nam je bilo jasno, da to ne bo mogoče. Le Avstralci in morda Novozelandci na koncu sveta, nekje daleč spodaj v Tihem oceanu še vedno verjamejo, da bodo virus izkoreninili. Kljub popolni skoraj dve leti trajajoči izolaciji, ko v Avstralijo ali na Novo Zelandijo ni mogel prileteti niti ptič, kaj šele prebivalci, ki so se ob izbruhu epidemije hoteli le vrniti domov iz tujine, so politiki in zdravniki tam spodaj verjeli in še vedno verjamejo v čudne zakone medicine, ki bodo ta virus pregnali iz naših teles, misli in posledično s planeta. Ljudi so prestrašili tako močno, da se zdaj bojijo nekega necepljenega teniškega igralca. Ali pa mu le zavdiajo njegovo svobodo odločanja? Ob tem imajo te dni v Avstraliji sredi poletja vsak dan okrog 100 tisoč uradno zabeleženih okužb s korona virusom. Vsak dan več kot 100 tisoč, prosim! Kljub temu avstralski minister za priseljevanje izda odlok, ki mu ga omogoča zakon, da nek teniški igralec, ki ni cepljen proti koroni predstavlja nevarnost za zdravje avstralskih prebivalcev in ogroža njihov javni red. Gospod Alex Hawke izgleda kot inkvizicijski inšpektor nekega poznega srednjega veka. Dobro, si mislim, gospodu se je zmešalo. In čakam, da ga bo nekdo ustavil, mu pojasnil, da živimo v letu 2022, kjer v demokraciji velja uporabljati še tako bedast ali bolje rečeno za demokracijo nevaren zakon sorazmerno. Pričakujem, da mu bo nekdo pojasnil demokratične principe varovanja enakosti vseh ljudi na svetu, spoštovanja različnih mnenj in usmeritev, med katere v demokratični družbi vsekakor sodi tudi odnos do cepljenja. Še posebej do obveznega cepljenja.

A zgodi se nič. Svet je tiho. Najboljšega tenisača na svetu, ki je le želel igrati na turnirju v Avstraliji in so mu celo izdali vizo, s katero je pripotoval v Melbourne, so s pomočjo neverjetnega srednjeveškega inkvizicijskega dekreta, ki daje ministru absolutno moč nad vsemi zakoni in odloki, tudi kadar jo uporabi brez zdrave pameti in demokratčnega občutka za primernost in dostojnost, dobesedno izgnali iz države. Kot kriminalca in to ob vklopljenih televizijskih kamerah in s spremljanjem v živo na družabnih omrežjih. Pred tem so ga teden dni vlačili po azilnih domovih, takorekoč v lisicah, čeprav le namišljenih in pogoji njegovega bivanja v azilnem hotelu v Carltonu niso bili dosti boljši, kot v kakšnem zanikrnem zaporu tretjega sveta. Želel bi si, da bi svetovna skupnost gospoda Hawka spomnila na to, ko bo prvič zapustil Avstralijo. Kot opozorilo bi mu namreč pripravil podoben sprejem, kot ga je njegova država Novaku Djokoviću. Najprej bi ga z letališča, kljub diplomatskemu potnemu listu, odpeljal v azilni zapor, kjer bi prenočeval z azilanti in kriminalci. Po dnevu ali dveh bi mu priredil proces, ga spustil pogojno na svobodo, ga ves čas nadziral, medijsko linčal, potem bi ga, tik preden bi se moral udeležiti konference ali zasedanja, zaradi katerega je prišel v to državo, z inkvizicijskim dekretom cesarja, kraljice ali kar samo predsednika krajevne skupnosti izgnal brez milosti. Kot nevarnega kriminalca, ki ogroža javno zdravje ter mir in red v naši državi. Z letalom družbe Fly Dubai in Emirates bi odletel naravnost nazaj v Melbourne. In to le zaradi tega, ker smo slišali, da je cepljen proti korona virusu, nam pa to nekako ni všeč oziroma se s tem ne strinjamo. Čeprav smo mu sprva izdali vizo in ga povabili na zasedanje. Ko bi se gospod Hawke malce pomiril od razburjenja, ki ga je doživel pred omenjenim zasedanjem, recimo v državi Sloveniji, bi ga v Canberri prek svojega veleposlanika še vprašali, kako se kaj spominja svojega odloka, s katerim je dal izgnati najboljšega teniškega igralca na svetu, ki je prišel na turnir v Melbourne le branit svojo lansko zmago.

Zgodba je žal le hipotetična, prepričan pa sem, da bi jo moral gospod Hawke občutiti na svoji koži. Le na ta način mu kaj takega ne bi prišlo nikdar več na pamet… A gre za nekaj mnogo bolj umazanega. Gospod Hawke je afero preživel in v tem dejanju ga podpira več kot 70% Avstralcev. To je tudi glavni razlog, zakaj je Alex Hawke izdal to odredbo za izgon. Njegov šef, predsednik avstralske vlade Scott Morrison iz konservativno liberalne stranke mora maja letos na parlamentarne volitve. Zaradi korona krize mu ne kaže dobro, populizem à la Djoković lahko v teh razmerah prinese nekaj dodatnih točk in morebitnih glasov. Afera je torej notranjepolitično avstralska. Res je, Djoković je dovolil, da se je znašel v tem položaju, ki ga je lahko avstralska politika na tak umazan in podel način izrabila. Tu je ravnal preveč naivno in neposredno. A takšen in samo takšen je pač Novak Djoković. Razumem, da je velik del prebivalstva, ne le v Avstraliji, tudi drugod po svetu, naklonjen ostrim ukrepom za preprečevanje širjenja okužb, strinja se z lockdowni, drugimi omejitvami, a to nikakor ne more biti dovolj velik argument za politike v posameznih državah, da slepo sledijo takšnemu večinskemu mnenju. To namreč omejuje svobodo in samostojno odločanje ostalemu, ne prav tako majhnemu delu ljudi, ki imajo pomisleke do cepljenja, še bolj pa do sorazmernosti omejevalnih ukrepov. Ne razumem ljudi, ki ostale prepričujejo z vsiljeno solidarnostjo. Ljudje so namreč solidarni ali pa niso. Nekateri so bolj solidarni, drugi manj. Vsaka družba bi morala to razumeti, sprejeti in s tem znati živeti. Še posebej, če ta družba meni, da je demokratična. Ko v svoj prav zaverovana večina izloči manjšino, ki zastopa drugačne poglede, kar se zdaj dogaja vsepvsod, k temu pa močno pripomorejo še novinarji in uredniki medijev, sem prepričan, da ima ta večina z demokratičnim razumevanjem sveta resne težave.

In zdaj k politiki. Tudi šport je vedno politika. Vrhunski šport še toliko bolj. Ob tej aferi sem se nekajkrat spomnil na lansko dogajanje pozno spomladi okrog evropskega prvenstva v nogometu. Primerjava seveda ni enaka, vseeno pa govori o posameznih organizacijah in njihovem odnosu do svojega športa in zahtev mednarodnih športnih organizacij, ki bi jih morali vsi spoštovati. UEFA je odločila, da bodo vse tekme evropskega prvenstva potekale izključno pred gledalci. Glede na razmere v epidemiji v posamezni državi bo lahko na tribunah posameznih stadionov sedelo različno število gledalcev, a UEFA je izključila možnost tekem brez gledalcev. Zaradi nestrinjanja njihovih politikov, da bi bile tekme z gledalci na tribunah, sta prvenstvo izgubili dve mesti; Bilbao v Španiji in Dublin na Irskem. Tudi v Nemčiji se je politika, celo zvezna kanclerka Angela Merkel zavzamala za tekme brez gledalcev v Münchnu, toda UEFA je ostala neomajna. Tekme bodo le z gledalci ali pa tudi v Nemčiji ne bo evropskega prvenstva. No, nemška politika se je uklonila, v Münchnu so gledalci bili. Podobno kot na vseh preostalih stadionih, ponekod so bili polni s kar 60 tisoč gledalci in korona ni povzročila nobenega razpada zdravstvenega sistema v teh državah, tudi povečanega števila mrtvih niso zabeležili v mestih, kjer so igrali nogometne tekme evropskega prvenstva. Na nekaj ne smemo pozabiti, s to odločitvijo je predsednik evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin nase prevzel tudi veliko odgovornost. Na koncu je zmagal nogomet, gledalci in zveza UEFA, ker je ostala odločna in trdna. V ponedeljek po izgonu Djokovića sem prebral tiskovno sporočilo teniške zveze ATP, ki skrbi za turnirje poklicnih tenisačev, kjer so obžalovali odločitev avstralske vlade in želeli Djokoviću čim več uspeha v prihodnje. Prebral sem ga dvakrat. In nisem mogel verjeti svojim očem. Na tak način za svoje uslužbence oziroma športne junake skrbi mednarodna teniška organizacija. In spet so vsi ostali tiho. Ko se je lani jeseni začelo govoriti, da bodo Avstralci v državo na Australian Open spustili le cepljene teniške igralce in osebje, bi morala teniška zveza jasno povedati, da takšne omejitve ne bo dovolila. Ali lahko nastopijo vsi za turnir prijavljeni igralci in osebje, seveda tudi ob strogih pogojih preverjanja okužbe s korono, ali pa turnirja v Avstraliji ne bo. Ob tem bi seveda zveza morala takoj napovedati, da bo nadomestni turnir za grand slam, recimo, v Dominikanski republiki. Kjer za vstop v državo ne potrebujete niti negativnega testa v zvezi s korona virusom. Koliko časa menite, da bi avstralska vlada potrebovala za to, da bi se uklonila? In ministra Hawka danes na svetu še vedno ne bi poznal skoraj nihče. Ob tem smo izvedeli, da v azilnih hotelih oziroma zaporih v Avstraliji reveži, ki čakajo na rešitev svojega begunskega statusa v nemogočih razmerah prebivajo leta in leta. Tudi ta stranski produkt medijskega spremljanja Djokovićevega linča ni nikogar v mednarodni skupnosti zadnje dni zares vznemiril ali zaskrbel. Še najmanj je to zanimalo prav najbolj odgovornega za to sramoto – ministra Hawka.

Nekje zgoraj sem napisal, da sem bil mnogokrat v Avstraliji. V zadnjih tridesetih letih vsaj 35 krat. Od tega približno 25 krat na dirki formule 1 v Melbournu in prej v Adelaidu, ostalo pa zasebno. Bernie Ecclestone je šitiri desetletja vodil ta šport. Z železno roko in močnim občutkom za posel. Resda nikdar ni imel priložnosti spopada s takšno globalno zdravstveno krizo, kot je korona, vendarle pa iz njegovih dejanj v podobnih situacijah lahko sklepam, kako bi ravnal, če bi, denimo, Max Verstappen, na dirki v Melbournu želel nastopiti brez tega, da je cepljen. V drugačnih okoliščinah smo pogosto doživeli, da je znal Ecclestone vedno, tudi z najbolj pomembnimi predstavniki oblasti s svojim mehkim pritiskom in tiho diplomacijo urediti zadeve tako, da do neprijetne afere sploh ne bi prišlo. Če pomislim na afero okrog Djokovića, potem je jasno, da bi Ecclestone že jeseni v tihih pogovorih z avstralsko vlado in organizatorji dirke sklenil dogovor o tem, da je ograjeno območje Albert Parka za štiri dni prostor, kjer veljajo posebna pravila za njegovo karavano. O tem se ne bi veliko govorilo, še manj bi se pisalo, vsi bi dobili vizo za dirko, vsi bi se po dirki odpravili naprej… In nekje na terasi Paddock Cluba bi med dirko opazili ministra Hawka s kozarcem šampanjca v rokah, njegovi otroci in družba pa bi se medtem tam veselo zabavali, oblečeni v Ferrarijeve navijaške majice… Ne spuščam se v moralno ocenjevanje Ecclestonovega načina vodenja tega športa, vsekakor pa je bil njegov pristop jasen vsakomur: “Na dirki in okrog nje veljajo moja pravila, ki so v interesu tega športa in ljudi v njem.” Vsakdo je dirko lahko tudi odklonil. Spominjam se bolj malo takšnih krajev in držav, saj je Ecclestone vedno prevzel tudi odgovornost za to, kaj se na njegovem dirkališču dogaja. Verjamem, da nihče, ki bi s to Bernijevo vizo prišel v Melbourne, ne bi predstavljal tveganja za javno zdravje in splošni red in mir v državi. Še najmanj pa Max Verstappen, kajne? Njegovo nevarnost bi v najslabšem primeru občutil le Lewis Hamilton. In še minister bi imel veliko razlogov za lepe spomine na dirkaški vikend v Melbournu.

Zakaj vse to pišem? Ker je svet v tej epidemiji popolnoma izgubil občutek za pravo mero. Primer Djoković na najbolj krut način govori o tem, da se je porušilo ravnovesje, ki je vsaj demokratičen svet vzdrževalo v nekih okvirjih, ki niso bili vedno idealni, so pa vseeno ohranjali nekaj zdravega razuma in demokratičnega duha, na kar ste se lahko oprli, ko je šlo nekaj načelnega narobe. Svoboda govora in drugačnega mišljenja sta neodtujljivi pravici vsakogar v demokratičnem diskurzu. Ne smeta imeti nikakršnih posledic za posameznika v njegovem gibanju in življenju po enako demokratičnem svetu, sploh v tako zahtevni, kompleksni in stalno spreminjajoči se zdravstveni krizi, ki jo preživljamo. Po tem, kar sem spremljal zadnji teden na ulicah Melbourna in v sodnih dvoranah ter v kabinetu njihovega ministra, nimam več občutka, da to ravnovesje še obstaja. In ker nihče ni poskušal ustaviti poblaznelih avstralskih politikov in njihovih medijskih oprod, sem resno zaskrbljen nad usodo našega sveta, ki se je tudi med to epidemijo spremenil – občutno na slabše. Premnogi novinarji, ki so postali vse bolj aktivisti in vse manj neopredeljeni zunanji in kritični opazovalci dogajanja okrog sebe, nosijo zelo velik del te odgovornosti. Takoj za njimi so v tej sramoti športne organizacije, šele na tretjem mestu pa športniki z vsemi napakami, ki so jih povzročili s svojimi izjavami ali dejanji v času te epidemije. Nad politiki pa sem, žal, dokončno obupal.