Zirkus Mugg V Švici pred domovi za starejše oskrbovance med to epidemijo zabavajo člani cirkusa Mugg.

Slovenščino za predsednika, Pahorja pa… V cirkus!

Slovenija nima sreče s svojimi simboli. Zastava je nek na hitro narisan zmazek z neko skico na robu, ki naj bi bila grb in belo rdeče modro barvno kombinacijo, v kateri se majhna Slovenija ob mnogih podobnih zastavah večjih in močnejših držav, naj omenim le rusko, popolnoma izgubi. Na denar, ki sicer ni povsem domač, politika ni uspela spraviti slovenske besede evro; zakaj je slovenska politika tu popustila, mi nikdar ni bilo jasno. Nič drugače ni s funkcijo predsednika države. To je neposredno izvoljen uradnik z razmeroma majhnimi pooblastili, ki naj bi bil ljudem zgled in opora predvsem s svojo moralno avtoriteto. Z Borutom Pahorjem je tudi takšen simbol dokončno propadel.

V drugi polovici aprila je priznan in star švicarski cirkus Mugg organiziral turnejo pred domovi starejših občanov v kantonu Glarus, to je podeželski kanton, od koder je doma slovita smučarka Vreni Schneider. Svoj program so skrajšali in prilagodili, oskrbovanci domov pa so jim z oken in balkonov nasmejani ploskali in se jim zahvalili za to, da so jim skrajšali težke dni čakanja na odpravo omejitev zaradi korona virusa. Zanimiva gesta je v Švici požela veliko pozornosti, o prilagojenih cirkuških predstavah na prostem za starejše je poročal celo osrednji dnevnik javne televizije SRF. Članom Bundesrata, švicarskega predsedstva oziroma vlade seveda v tem času epidemije korona virusa ni prišlo na misel, da bi poskakovali, plesali ali peli pod domovi starejših občanov. V tem politično in gospodarsko zapletenem času imajo dovolj drugega dela in skrbi. Zelo resno in odgovorno se ukvarjajo s krizo, vodijo državljane in kantone skozi zdravstveno in gospodarsko nikdar v sodobni zgodovini primerljive čase, vsem, ki živimo tukaj, politiki dajejo občutek miru in varnosti.

Ko predsednik neke države začne hoditi kot kak dvorni norček od parkirišča do dvorišča ustanov za starejše občane ter jih kot v kakšni Disneyevi risanki v vlogi dobrega škrata nagovarja z zvočnikom, je nedvomno napočil skrajni čas za razmislek o tem, ali družba sploh potrebuje funkcijo predsednika države. Po svetu so družbe urejene zelo različno, predsednike ponavadi razumemo kot močne osrednje osebnosti centralno urejenih demokracij ali avtoritarnih držav, v predstavniških demokracijah ponavadi predsedniki služijo bolj kot okras ali nadomestilo za pomanjkanje neke druge osrednje avtoritete v družbi; bolj za šalo ugotavljam, da s tem te družbe bolj ali manj neuspešno nadomeščajo odsotnost nekdanjih kraljev, knezov, vojvod ali princev, skratka plemstva. Imamo še tretjo vrsto držav, kot je švicarska konfederacija, kjer moč nikdar ni zbrana v eni sami stranki, osebi ali vladi, temveč je upravljanje na vseh ravneh, od občin, kanotov do zvezne države urejeno kolektivno in s konsenzom. Kaj je torej predsednik Slovenije?

Če pomislite ob tem na Boruta Pahorja, potem seveda to ni nič. Popolnoma nič, na kar bi lahko bili ponosni ali vas vsaj ne bi bilo sram. Borut Pahor je funkcijo predsednika države pripeljal do absurda, do nujnega vprašanja, kaj bi sploh počeli z njo, Borut Pahor nas vodi k obveznemu premisleku, zakaj predsednika neka družba ali država sploh potrebuje. Oziroma če ga potrebuje, kdo oziroma kaj naj bo predsednik – eden in edini skupni imenovalec vseh Slovencev, nekdo ali nekaj, kar nas navdaja s ponosom, dostojanstvom in nam daje občutek pravičnosti in enakopravnosti. Predsednik je lahko le nekdo ali nekaj, kar vsi spoštujemo. Predsednik ne sme in ne more biti nekdo ali nekaj, kar je vredno le posmeha ali obsodbe, še manj nekdo, ki je pripravljen za like na družabnih omrežjih ter glas v volilni skrinjici narediti dobesedno vse, kar je namenjeno temu cilju. Za ta svoj cilj je Borut Pahor pripravljen žrtvovati vse; svetovni nazor, politične ideje, ideologijo, dostojno in pokončno držo, skratka dobesedno vse. Slovenski pregovor o takšnih ljudeh pravi, da bi za svoje cilje zlahka prodali tudi lastno mater.

Borut Pahor je v svoji politični karieri, kakšne druge itak nikdar ni imel, nekajkrat preprodal že skoraj vse. Predolg in preveč dolgočasen bi bil seznam vsej njegovih preobrazb od mladinskega funkcionarja Zveze komunistov do gorečega zagovornika nove poti slovenske socialne demokracije, strankarski aparat ga je naplavil na mesto predsednika parlamenta, potem celo na čelo brez dvoma slabe in najmanj učinkovite slovenske vlade, slovenski volilci pa so ga nazadnje nagradili z dvema mandatoma predsednika države. Če imajo volilci vedno prav, potem je z mojim pogledom na to, kdo lahko opravlja službo predsednika države, morda res nekaj narobe. Kako lahko nekdo, ki se ima za socialdemokrata, izjavi, da je vlada odlično upravljala državo v času epidemije korona virusa? Naj spomnim: nujne nočne seje vlade, takojšnje menjave državnih uradnikov na ministrstvih in v službah, ki se ukvarjajo z represijo, torej v vojski in policiji, nesramni in žaljivi napadi predsednika vlade in nekaterih ministrov vlade na javne medije, sestavljanje ukrepov in prepovedi gibanja in združevanja, ki so po mnenju mnogih protisutavni, o čemer bo še naprej odločalo tudi ustavno sodišče, zmešnjava okrog sprejemanja nasprotujočih si ukrepov, nekatere je kritizirala tudi zdravstvena stroka… Splošni vtis zadnjega meseca in pol ostaja, da se je nova vlada znašla v vojni z večino Slovencev in ne v neprijetni nalogi zajezitve epidemije korona virusa. In namišljeni socialdemokrat Borut Pahor ob vsem tem zmore reči, da zaupa vladi, ki se je odlično znašla ob premagovanju epidemije ter ob tem obžaluje razkritja nepravilnosti ob nakupu zaščitne opreme. Še enkrat: Borut Pahor obžaluje, da je javni medij RTVSLO razkrinkal kleptomansko koruptivno združbo, zbrano okrog ministrov zanj odlične krizne vlade, ki jo vodi Janez Janša. Borut Pahor je, kljub tej izjavi, še vedno predsednik Slovenije. In bo to tudi ostal, brez vsakršnega dvoma, do konca mandata. Če bi bila slovenska socialdemokracija kaj vredna, bi ga morali vsaj iz stranke nemudoma nagnati in njegovo umazano politikanstvo jasno in odločno zavreči.

Slovenci, to je jasno iz zgodovine, nismo nagnjeni h kultu osebnosti. Iz zgodnjega srednjega veka ponosno v sedanjost prenašamo vzorec vaške skupnosti s knežjim kamnom, ki nas vrača v čas neposredne demokracije, ki se je do današnjih dni ohranila na drugem koncu istih Alp – namreč v Švici. V Švici posameznik v politiki ne pomeni veliko. Suveren je tudi v vsakdanjem življenju in ob naslavljanju v medijih tukaj vedno le ljudstvo. Slovenci ne častimo velikih vodij ali vojskovodij, pri Slovencih so stoletni junaki povezani z jezikom in kulturo. Primož Trubar je bil iz domovine izgnan protestantski duhovnik in utemeljitelj slovenske pisane besede, sledijo tabori v 19. stoletju, ki so krepili slovensko zavest s pomenom slovenskega jezika, pa France Prešeren, največji slovenski pesnik, ki mu je bila zaupana slovenska himna, velikan slovenske besede in napredne misli je bil Ivan Cankar, največji slovenski pisatelj, ki je v svojih delih okrutno bičal oblast, kult osebnosti, prevzetnost in dvojno moralo doline Šentflorjanske… Upor nacizmu in fašizmu je rodil veličastno partizansko pesem ter vojno gledališče, oboje velja za nekaj izjemnega in enkratnega v okupirani in krvavi Evropi druge svetovne vojne. Majniško deklaracijo ob razpadanju Jugoslavije in ustvarjanju nove slovenske samostojne države je na Kongresnem trgu v Ljubljani bral pesnik Tone Pavček, pomemben član prehodnega kolektivnega predsedstva Slovenije v tistem času je bil prav tako pesnik Ciril Zlobec.

Predlagam torej, da za predsednika republike Slovenije s trajnim mandatom razglasimo kar – slovenski jezik. Ob tem ne potrebuje palače, častne straže, osebja, selfijev in Armanijevih oblek… Morda v palačo na Prešernovo ulico v Ljubljani namestimo že dolgo načrtovano drugo stavbo NUK – Narodno in univerzitetno knjižnico. Jezik nas oblikuje, utrjuje, nam daje identiteto, nas kot narod povezuje in ločuje od drugih. Slovenščina nas politično nikdar ne razdvaja ali sramoti, ne priklanja se političnim idejam, kriminalcem ali dušebrižniškim nacionalistom, ki nas namesto z jezikom raje varujejo z žičnimi ograjami, gumijevkami in preprodajo orožja ali mask, saj je vseeno, pač s korupcijo. In kaj naj z Borutom Pahorjem? S tem, kar nam sporoča v svojih javnih nastopih, bi mu še najbolj pristajala kakšna manjša vloga v zgoraj omenjenem ali kakšnem drugem, podobnem cirkusu – a vendarle nisem povsem prepričan, če bi ga sprejeli. Delovnih izkušenj mu verjetno ne manjka, mnogo bolj vprašljiva se mi zdi njegova človeška in moralna drža. In naj mi pravi, dobri in resnični cirkusantje, prosim, oprostijo. Nisem želel biti žaljiv.