Referendum Takole se pred Zvezno palačo v Bernu vedno zberejo pobudniki referendumov in podpise v živi verigi oddajo v parlament. V Švici je običajno in mogoče na refendumu odločati o vsem., tudi o korona virusu.

Proti koroni očitno pomaga le referendum

Več kot pol leta je minilo od začetka epidemije korona virusa, a očitno je, da se v tem času nismo veliko naučili. Vsak dan že nekaj tednov spremljamo zaostrene razmere v vseh državah, povečevanje števila okužb in spet vse več omejevalnih ukrepov vlad, zveznih, deželnih, demokratičnih ali avtoritarnih. Na drugi strani ni nikakršne potrebe po zaostritvah, saj se dejanska epidemiološka slika skoraj nikjer ne poslabšuje, pač pa ostaja stabilna. Število težko obolelih ali celo mrtvih se ne povečuje. Deset ljudi v bolnišnicah na respiratorjih in 20 ljudi na intenzivni negi pač ne more biti alaramantna številka za dvomilijonski narod. Kako politike prepričati in omejiti njihovo moč in samovoljo, kako jim preprečiti preveliko skrb za naše javno in zdravje posameznikov, kako jim preprečiti širjenje nesorazmernega poseganja v našo svobodo gibanja, mišljenja in delovanja? V Švici so v torek zagrozili z referendumom.

Bilo je konec avgusta, ko je virolog profesor Hendrik Streeck v oddaji Maischberger die Woche na nemški javni televiziji ARD napovedal, da bo verjetno novembra ali decembra letos v Nemčiji okrog 20 tisoč testiranih ljudi okuženih s korona virusom – vsak dan. Kolegica Sandra Maischberger je zajela sapo, kajti zdravnikova trditev se ji je zdela nemogoča, apokaliptična, komajda verjetna. Toda Streeck je miril strasti, povedal je, da je skrajni čas za spremembo strategije obvladovanja tega virusa, ki bo ostal med nami in ga ni več moč izkoreniniti. Predlagal je odmik od spremljanja okužb, osredotočimo naj se le še na resno obolele in še boljšo zaščito ranljivih skupin. Tudi vse ukrepe bi veljalo prilagajati le še številu resno obolelih in umrlih. V nasprotnem primeru se bomo znašli v začaranem krogu iskanja rešitev z omejevalnimi ukrepi, ki bodo vse hujši in vse manj sprejemljivi za ljudi, pri premagovanju epidemije pa nam nikakor ne bodo dolgoročno pomagali.

Zdaj smo sredi oktobra in Streeckove napovedi se počasi uresničujejo. V Nemčiji je bilo v sredo, 7. oktobra več kot štiri tisoč novih dnevnih zabeleženih okužb s korona virusom, številka se trenutno povečuje s tisoč in več okužbami dnevno… Do 20 tisoč na dan torej ni več daleč. A kaj, ko se število obolelih zaradi korona virusa ne povečuje, prav tako ostaja stabilno število hospitaliziranih, tudi količina zasedenih postelj na intenzivnih oddelkih ni bistveno večja, zelo nizka ostaja tudi smrtnost. Tako je v Nemčiji, tako je v Švici, podobno je tudi v Sloveniji. Primer z začetka oktobra v kantonu Zürich. Dom starejših občanov Eulachtal v majhni občini Elgg na vzhodu kantona je septembra virus zelo močno začutil. V domu se je med oskrbovanci in osebjem okužilo kar 56 ljudi. Napovedoval se je črn scenarij, podobnega so namreč spomladi v Švici in Sloveniji doživljali mnogi domovi za starejše ljudi. Ogromno težko bolnih, veliko mrtvih… A kaj, ko v Eulachtalu ni zbolel skorajda nihče. Med okuženimi je bilo 25 stanovalcev doma, torej najbolj rizična skupina, a tudi med njimi je okužba minila brez ali samo z blagimi simptomi. Še manj obolelilih so zaznali med zaposlenimi. Ugledni časopis Neue Zürcher Zeitung je pisal o čudežu iz Elgga, številni zdravniki pa se zdaj sprašujejo, kako je to sploh mogoče in za zdaj nihče nima pravega odgovora, razen ugotavljanja, da je očitno virus ponekod mutiral in povzroča blažje simptome.

Novinarji v posebni oddaji Covid-19 na nemški javni televiziji ARD so v začetku tega tedna zelo natančno obdelali številke okužb, obolelih, hospitalizacij, težkih potekov bolezni, bolnikov na intenzivni negi s korona virusom ter umrlih v zvezi s korona virusom in prišli do zaključka, da se kljub velikemu porastu števila okužb v zadnjih tednih po vsej Nemčiji stanje v bolnišnicah in med umrlimi komajda kaj spreminja. Epidemija, če jo lahko sploh še imenujemo tako, torej dobiva povsem drugačno podobo. Očitno pa temu dogajanju ne sledijo politiki in številni epidemiologi ter virologi po večini držav, saj zdaj znova širijo paniko med ljudmi, sprejemajo ostre omejevalne ukrepe, nihče izmed njih pa se ne sprašuje, s kakšno pravico posegajo v svobodo ljudi z več kot očitno povsem nesorazmernimi ukrepi. Še dlje je šel švedski epidemiolog Anders Tegnell; prvi človek oddelka za nalezljive bolezni švedskega inštituta za zdravje je pred nekaj dnevi v nekem intervjuju pojasnil, da bodo covid-19 zdaj na Švedskem obravnavali kot vsako drugo bolezen in ne več nekaj posebnega, kot je to v številnih drugih državah. Celo svetovna zdravstvena organizacija WHO je septembra priznala, da je bila verjetno švedska ohlapnejša in bolj ciljno usmerjena pot za preprečevanje epidemije korona virusa srednje in dolgoročno boljša od ukrepov večine ostalih držav, kjer so se odločali za ustavitev javnega življenja, zaprtje meja, omejitev gibanja, nošnjo mask vsepovsod…

Jesen in zima bosta za ljudi, pa tudi za politike in javno izpostavljene zdravnike v zvezi s korona krizo na zelo težki preizkušnji. Sprejemljivost spoštovanja ukrepov med populacijo je vse manjša, sploh ob ugotovitvah, ki vse bolj kažejo na to, da ne gre za tako smrtonosno bolezen, kot smo predvidevali marca in ubogljivo sledili vsem ukrepom oblasti in zdravstvene stroke. Hendrik Streeck ima prav, ko trdi, da je potrebno spremeniti strategijo, če želimo ljudi še naprej ohranjati voljne spoštovati nekatere, vsekakor potrebne ukrepe za zmanjševanje števila enkratnih okužb, še bolj prav ima verjetno Anders Tegnell, ki je covid-19 uvrstil med običajne virusne respiratorne bolezni in jo bodo na Švedskem od zdaj dalje tudi tako obravnavali. V zibelki demokracije, torej v Švici, so v torek nasprotniki preveč ostrih in nesorazmernih ukrepov začeli zbirati podpise za referendum o novem korona zakonu, ki ga je parlament sprejel septembra. Za referendum bo potrebno v treh mesecih zbrati 50 tisoč podpisov, že v prvih 24-ih urah so jih pobudniki referenduma zbrali skoraj 30 tisoč. V pravi demokraciji je tudi skrb za javno zdravje in vse početje okrog njega lahko predmet odločanja vseh ljudi v družbi, kot to že dolgo razumejo Švicarji. Kaj pa v Sloveniji? Občutek imam, da je vse manj teh, ki še verjamejo v verodostojnost oblasti in zdravstvene stroke, ki se je tej oblasti nemo priklonila. Le kako drugače naj si drugače razlagamo zadnje izjave gospoda Kreka o maskah in gospe Bojane Beović o policijski uri in podobnih nesmislih, ki jih ponavadi razširjajo avtoritarni samodržci ali takšni, ki bi to šele radi postali. Ob Janezu Janši v slovenskem okrožju mednje sodita vsekakor vsaj še avstrijski zvezni kancler Sebastian Kurz ali bavarski deželni glavar Markus Söder. Ni kaj, pred nami so težki časi in vsaj razmislek o resnični sorazmernosti ob vsakem, še najmanjšem poskusu posega v vašo osebno svobodo, je nujen. Za to, da do referenduma o sprejemljivosti ukrepov vlade ne more priti, pa je slovenska politika že davno poskrbela. In tokrat za to ne smemo kriviti samo Janeza Janše – tudi vse ostale politične strukture, od skrajne levice do desnice so bile za to, da se suverenu, kot je v slovenski ustavi označeno ljudstvo, odvzame čim več neposredne moči nad upravljanjem z družbo. A to je že neka druga tema, ki nima neposredne povezave s korono. Ali pač?