Zvezdice Restavracije si svoje zvezdice nedvomno zaslužijo. Dvomim le, da bi morale države za izdajo vodnika plačevati davkoplačevalsko pristojbino.

Podkupljene zvezdice?

Podelitev Michelinovih zvezdic slovenskim restavracijam je bila odmevna. Prenos dogodka v živo na internetu, ogromna količina nekritičnih medijskih objav, poplava simpatij in komentarjev na družabnih omrežjih, delitev veselja z nagrajenci, še posebej z zmagovalko tega gurmanskega torka v Sloveniji Ano Roš iz Hiše Franko v Kobaridu. Brez dvoma je ocenjevalna skupina Michelina strokovno in pravično opravila svoje delo, kljub temu, da je hrana nekaj, kar je zelo močno prepuščeno našemu osebnemu okusu in verjetno bi tri različne skupine žirantov prišle do različnih ugotovitev. A to je že druga tema. Michelin je svoje delo opravil v vsakem primeru zanesljivo in strokovno, zmagovalcem je ob tem prav stisniti roko, jim čestitati in jim zaželeti čim boljšo popotnico v te težke turistične čase z Michelinovim blagoslovom. Če bo šel še kdo izmed nas občasno na kakšno kosilo ali večerjo k Michelinovcem, še toliko bolje. Problem tega in takšnega izbora ostaja drugje, pri slovenski družbi ali še bolje rečeno slovenski državi.

Nobenega dvoma ni, da je izbor restavracij za Michelinove vodnike zasebna poslovna zadeva. Poznamo rdečo knjižico hotelov in restavracij ter zeleno knjižico potovalnih vodnikov. Vsaj nekoliko starejši se ju spomnite s svojih potovanj v času pred internetom, saj so to zelo kvalitetno narejene in uporabne knjige. Tudi mene so spremljale na začetku mojih potovalnih dogodivščin nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Natančen, aktualen in malce tog ter dolgočasen, lahko rečem, se mi je vedno zdel Michelinov vodnik. Zaradi tega nikdar ni sodil med moje najbolj priljubljene knjižice, raje sem se odločal za pri besedilih humoren ter izbiri lokacij barvit in živahen ameriški Fodor’s ali že nekoliko pozabljeni Footprint, rad imam tudi Rough Guide. Nikdar nisem bil ljubitelj Lonely Planeta, saj me poceni popotništvo z nahrbtnikom in spanje na skupnih ležiščih po hostlih nista privlačila. Izbira vodičev je za vsakogar stvar okusa. Bojim se, da jih ljudje kupujejo vse manj, saj se zadovoljijo z zelo sumljivimi razvrstitvami in ocenami vsemogočne aplikacije Tripadvisor. Svet se spreminja, s tem pa tudi potovalne navade. Očitno pa se nikakor ne spreminja le slovenska politična kultura.

Michelin je prvo knjižico Guide Michelin izdal leta 1900 v Franciji, izšla je v nakladi 35 tisoč izvodov. V osnovi je bila mišljena za potovalno podporo lastnikom okrog 3500 avtomobilov, ki so jih takrat že imeli Francozi, izdajala sta jo brata Andre in Edouard Michelin, lastnika istoimenske tovarne avtomobilskih gum. Leta 1904 so z vodičem obogatili Belgijo, leta 1910 pa je izšla Nemčija, ki je vključevala tudi Švico. Vodniki so bili sprva brezplačni, od leta 1920 dalje pa jih je bilo potrebno kupovati. Leta 1923 so prvič v vodnikih priporočali hotele in restavracije, leta 1926 so začeli z zvezdicami ocenjevati restavracije. V drugi svetovni vojni so Michelinovi vodniki pomagali ameriškim vojakom pri osvajanju okupirane Francije in Evrope, v Washingtonu so leta 1939 z dovoljenjem izdajatelja ponatisnili vodiča prav za ta namen. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele vrstiti tujejezične izdaje, že leta 1964 nemška in nato še mnoge druge. Do zdaj je na trgu več kot 20 svetovnih krajev in držav kultnega gurmanskega vodnika, med njimi od junija 2020 dalje tudi Slovenija.

In v čem je tažava? Kot razumem tržno gospodarstvo, bi Michelin moral svojo knjižico o Sloveniji izdati samostojno in za svoj račun. Torej bi moral najti v Sloveniji in ob njej ineteres za izdajo svojega vodnika. Vendar je bila zgodba ravno obratna. Slovenska politika, zadolžena za razvoj turizma si je želela Michelinov vodnik. Nenazadnje ga ima od leta 2017 tudi Hrvaška. Že pri sosedih, ki so povsem drugačna globalna turistična destinacija, je bilo jasno, da Michelin nima interesa za izdajo vodnika, pač pa je zanj od Hrvaške zahteval plačilo. Nekaj manj kot 200 tisoč evrov, kolikor so Hrvatje bojda plačali za vstop v Michelinovo ozvezdje, ni zelo veliko denarja. Slovenija je morala seči globje v žep. Po informacijah, ki jih imam iz medijev naj bi STO (Slovenska turistična organizacija), ki se financira iz denarja davkoplačevalcev, za izdajo knjižice Guide Michelin Slovenia in podeljevanje zvezdic restavracijam plačala skoraj milijon evrov ali natančno 950 tisoč evrov. Za rdečo knjižico, v kateri je zbranih 52 restavracij. Zaokroženo je STO prispeval za vsako izmed teh restavracij v vodniku več kot 18 tisoč evrov javnega denarja. Preveč? Premalo? Nimam pojma. Prepričan sem le, da je takšna podpora tujim zasebnim poslovnim pobudam zgrešena in brez učinka za večino teh, ki so ta milijon evrov prispevali. Večina davkoplačevalcev od te promocije nikdar ne bo imela nobene koristi. O nekem načelnem promoviranju Slovenije skozi takšen kulinaričen vodnik pa lahko uradniki z ministrstva za gospodarstvo in državnega podjetja STO pripovedujejo pravljice za otroke le tem, ki v to še verjamejo.

Slovenija bi se seveda lahko zavzemala za to, da Michelin tudi Slovenijo popelje v svoje kulinarično ozvezdje, a pri tem bi morali državni uradniki v tem poslu igrati povsem drugačno vlogo. Najprej bi morali Michelinu jasno povedati, da je izdaja vodiča njihova stvar. Zasebni izdajatelji morajo v Sloveniji videti dovolj zanimivo in pomembno turistično okolje za svojega knjižnega ali digitalnega vodnika. Takšnega interesa pri Michelinu ne bi smela zbuditi – z vidika slovenskega davkoplačevalca – ogromna finančna podpora, ki je močno presegla dejanske stroške izdaje takšne knjižice. Slovenski davkoplačevalci so s tem neposredno finančno podprli podjetje, ki izdaja Michelinove vodnike oziroma posredno multinacionalni koncern Michelin, ki se ukvarja večinsko z izdelavo avtomobilskih gum. Slovenska država oziroma STO bi lahko slovenske gostince in hotelirje recimo navduševala in prepričevala, naj ustanovijo svoj sklad za izdajo Michelinovega vodnika, iz katerega bi, če bi se za to odločili, potem črpali pristojbino, ki jo je za izdajo vodnika zahteval Michelin. Ali pa bi se odločili za kaj drugega, če bi presodili, da je to bolje za promocijo njihove dejavnosti v Sloveniji in po vsem svetu.

Zasebna poslovna pobuda je v kapitalizmu načeloma vedno stvar interesa zasebnega kapitala, le v izjemnih primerih lahko na pomoči priskoči tudi država z denarjem, zbranim od davkov. So Michelinovi vodniki nekaj takšnega, kjer mora sodelovati država? Prepričan sem, da denar iz javnega proračuna pri takšnih poslih nima kaj iskati, dvomim celo, da Slovenijo in njene restavracije Michelinovi menadžerji zaradi tega kaj bolj cenijo. Prej nasprotno. Dvomim, da je v zadnjih 120-ih letih večina držav in mest, za katere obstaja slovita rdeča knjižica, za izdajo vodnika Guide Michelin plačala francoskemu gumarskemu gigantu visoko pristojbino iz javnih sredstev. Lahko rečete tudi podkupnino. No ja, rečete pa lahko tudi: Dober tek, Slovenija.