Offshore v Celovcu – v jugo časih boj za demokracijo

Svojih kolegov ne razumem več. Ko so nemški novinarji objavili veliko podatkov o bančnih računih v Panami, njihovih lastnikih in načinu poslovanja, so slovenski novinarji strmeli od začudenja. In začeli takoj populistično udrihat po polovici države. Zdaj končno vsi v Sloveniji vedo, kam so odtekle milijarde in zakaj gre Slovencem tako zelo slabo. Zakaj je povprečna neto plača manj kot tisoč evrov, zakaj proračun poka po šivih, zakaj je toliko korupcije, zakaj se nikomur nikdar nič ne zgodi… Vsaj novinarji bi lahko vedeli nekaj več. Pred več kot dvajsetimi leti sem se, podobno kot nemški novinar, ki je raziskoval panamske papirje, zanimal za odprtje takšnega računa. Ne v Panami, pač pa nekje na enem tihomorskem otočku, imena se ne spomnim več. Ne za raziskovalno novinarstvo, pač pa kar tako. Za sebe, iz radovednosti. Vem še, da sem po telefonu govoril s prijaznim uslužbencem nekega londonskega podjetja, ki je bil za tisoč ali dva tisoč mark pripravljen urediti vse. V dveh tednih po tem, ko plačam pristojbino, so mi bili obljubljeni dokumenti podjetja, bančni račun v eni izmed uglednih svetovnih bank po mojem izboru in kreditne kartice. Tudi štampiljka. In dogovorjen davek ne glede na promet na računih. Kakšnih 200 dolarjev na leto, se mi zdi. Vem še, da sem posredniško podjetje preveril in dobil zagotovila, da gre za resno podjetje, ki drži besedo. No, podjetja na koncu nisem odprl. Ne spomnim se več, zakaj. Verjetno sem imel občutek, da za kaj takega premalo zaslužim.

227
Nekoč je bila celovška banka Zveza bank za mnoge Slovence zelo priročen off-shore. Z njeno pomočjo so lahko doma govorili, da se borijo za demokracijo.

 

Še ena resnica. Nekateri so jo pozabili, nekateri se ne želijo več spomniti, nekateri pa za to res niso vedeli. Ko je bila v Sloveniji še Jugoslavija, je bilo težko z devizami. Marke, šilinge in lire so za inflacijske dinarje menjali v Ljubljani na tržnici in okrog nje, po drugih krajih pa prav tako na različnih, a vsem dobro znanih mestih. Provizija pri preprodajalcih je bila deset, včasih tudi 15 odstotna. Odvisno od ponudbe in povpraševanja… Ljudje ob avstrijski in italijanski meji so imeli več sreče. Tja so prihajali čezmejni turisti; po meso, po bencin, v gostilne… Tam je bilo deviz torej precej več od povpraševanja na črnem trgu, z malo sreče in iznajdljivosti ste jih dobili kar po uradnem tečaju. Načeloma ste jih lahko brez težav hranili v banki, kjer je imel vsakdo lahko devizni račun. A ljudje so bili previdni. Jugoslavija je bila, tudi ali predvsem v osemdesetih ekonomsko nestabilna država, ukrepi zvezne vlade so ponavadi ljudi neprijetno presenečali. Z boni za bencin, omejeno uporabo avtomobilov, glede na zadnjo številko registrske tablice, popularno imenovan sistem par nepar, tudi s plačilom depozita za potovanja v tujino, ki so vam ga brez obresti po enem letu vrnili. Pri 20 ali 100 odstotni inflaciji ste dobili nazaj bore malo… Ljudje so se v takšnem ozračju upravičeno bali tudi za svoje prihranke v devizah.

Zato so jih raje hranili doma ali v tujih bankah. Ker so bile takrat mejne kontrole občasno temeljite, bi bilo potovanje s tujimi bančnimi knjižicami ali kreditnimi karticami tvegano. Avstrija je (bila) država, kjer je tudi denar gospodarska panoga. Podobno kot v Švici, Liechtensteinu, Luksemburgu… V Celovcu se tudi zamejski Slovenci ukvarjajo z bančništvom. Zveza Bank se imenuje ena izmed njih. Nekateri so zaupali denar kar tej banki, drugi spet so raje izbrali povsem avstrijske banke. Bojazen, da zamejce prav tako nadzira udba, je bila pri nekaterih velika. In verjetno upravičena. Tudi udba je imela namreč tam spravljen denar. V Celovec in okolico smo hodili po praške, čistila, kavo, čokolado, tehnične predmete, pa tudi v banke. Naši starši so imeli tam odprte bančne račune. Takšne brez knjižic ali česarkoli drugega. S šifro. Kdor je vedel šifro, je lahko upravljal z računom. Popolna anonimnost, torej. Čeprav se o tem nikdar nismo z nikomer naglas pogovarjali, je bilo pred bankami v Celovcu ali Gradcu mogoče srečati veliko znancev in znanih obrazov. Vsi so tam seveda kupovali praške, igrače, kavo, v banko pa so šli le nekaj malega zamenjat. Ali pa vprašat, kakšen je trenutni devizni tečaj.

Te devize, ki so romale v avstrijske banke, so bile deloma obdavčene, v največjem številu primerov pa seveda ne. To je bil denar, ki so ga ljudje zaslužili z delom na črno, skratka ponavadi ob svoji plači, ki je bila namenjena osnovnemu preživetju. Tja so romale tudi devizne dnevnice, zaslužek kje v tujini in še kaj bi se našlo. Vsaj polovica prometa z denarjem je takrat potekala v gotovini in mimo slovenskega bančnega sistema, ki bi lahko nadziral tok denarja in s tem seveda skrbel za redno in urejeno plačevanje davkov. Verjamem, da so bile med nami že takrat velike razlike. Nekateri so imeli na teh bančnih računih nekaj tisočakov v markah, drugi so tja spravili mnogo večje premoženje. Mnogi Slovenci so imeli torej le streljaj od doma, na drugi strani Karavank, svojo davčno oazo. Svoj offshore. Svojo malo Panamo. Vsi so vedeli, da to početje ni v skladu z zakoni in redom, ki je veljal v Jugoslaviji, a nihče ni pomislil, da je s tem kaj narobe. Obratno, osovražena država je bila nekaj, kar je veljalo obiti. Če si imel torej tak offshore, si se boril za svobodo. In demokracijo.
Zakaj to pišem? Ker panamski papirji niso odkrili povsem nič novega. Ob poplavi ostrih kritik nemoralnega, včasih pa tudi kaznivega početja mnogih, tudi v Sloveniji so se mediji populistično in čredno zgrnili nad nekatere posameznike, smo povsem prezrli pomembno dejstvo. Kakšna obdavčitev ljudi, njihvih življenj, njihovih podjetij, dediščine in ostalega zasebnega kapitala je še vzdržna? Koliko so ljudje za skupno dobro pripravljeni odšteti tej skupnosti? Številke ne poznam, a nekaj sem bral o raziskavah, ki so potrdile, da so ljudje, če upoštevamo različne države in okolja pripravljeni za davke nameniti deset, pa tudi do petnajst odstotkov svojih prihodkov ali premoženja.

Ostanimo kar v Sloveniji. Davek na dodano vrednost za blago in storitve je 22 odstotkov. Obdavčitev dela z vsemi prispevki za socialno in zdravstveno zavarovanje je skoraj 50 odstotna. Obdavčitev dobička je 20 odstotna. Obdavčene so bančne obresti, no, zdaj teh tako ali tako ni. Obdavčeno je trgovanje z vrednostnimi papirji. Obdavčena je že, še bolj pa bo lastnina nepremičnin… Močno obdavčeno je, razen v prvem kolenu, dedovanje ali darovanje. Brez dvoma sem še kaj pozabil. Skratka, od vsega, kar je na tak ali drugačen način človek zaslužil, pridobil ali podedoval, mu za davščine država vzame vsaj polovico. Dvomim, da večina ljudi v Sloveniji verjame v to, da za višino pobranih davščin dobi ustrezen javni servis. Ni vse povsem zanič, a na mnogih področjih škriplje.

V Sloveniji ni, kot na primer v Švici, kjer je vse, kar je javno, urejeno tako dobro, učinkovito, profesionalno in vrhunsko, da nihče niti ne pomsili na to, da plačuje previsoke davke. Ki so, mimogrede, ko seštejete vse skupaj, mnogo nižji od slovenskih. Malo švicarskih posameznikov boste torej našli v panamskih papirjih. Sploh boste tam našli malo ljudi, podjetij ali drugih pravnih subjektov iz držav, kjer je denar gospodarska panoga. Od tam, kjer so davki nizki, bančništvo pa zaupen posel, ki varuje anonimnost ni treba svojega denarja ali premoženja skrivati in obračati v Panami oziroma v kakšni drugi davčni oazi. Če bi torej v Sloveniji po osamosvojitvi znali ustvariti stabilno družbo, kjer bi postal denar gospdarska panoga, kjer bi ga hranili ljudje in podjetja s celega sveta, potem se danes nad panamskimi papirji ne bi prav na glas zgražali. Tudi zaradi tega, ker bi vsi živeli dobro. Če bi bilo bančništvo, tudi offshore, v Sloveniji globalna gospodarska panoga, bi zaposlovala mnogo ljudi, neposredno ali posredno… Ko upravljate z veliko denarja, ga nekaj vedno ostane tudi vam. A to je druga tema in nedvomno zapravljena slovenska priložnost.

Dokler bodo na svetu tako zelo različno razvite države, tudi okolja, ki se močno razlikujejo po odnosu do javnega prostora, dokler bodo obdavčitve premoženja, kapitala, dela in vsega ostalega po svetu tako zelo različne, to pa bo še zelo dolgo, je utopično pričakovati enotno ureditev davščin in uspešno preprečevanje kroženja kapitala. Denar je kot voda, pravijo. Vedno najde pot med čermi. Manj, ko je čeri, več vode ostane v vašem koritu, če jih je veliko, se voda hitro izlije drugam. O tem seveda v Sloveniji nihče nikdar ni razmišljal. Škoda. Če bi se odločili za drugačen model družbe, kjer bi privabljali kapital in uspešne ljudi z vsega sveta, bi tudi na panamske papirje gledali z drugačne perspektive. Če bi bile davščine zelo nizke, država pa majhna, skromna učinkovita in nič drugega, kot le servis prebivalstvu, potem nihče v Sloveniji ne bi imel potrebe senzacionalistično govoriti o panamskih papirjih. Morda bi se zgodilo, da bi drugi že dolgo nevoščljivo govorili o Slovenia Papers. To bi bila nenazadnje potrditev tega, da so Slovenci že v Jugoslaviji razumeli, zakaj je dobro in koristno denar naložiti v offshore. Prav zaradi te izkušnje bi po osamosvojitvi za offshore morali razglasiti vso Slovenijo. Zato, da bi tudi v Sloveniji denar končno postal gospodarska panoga.