Topelement.jpg Uradništvo, ne pa oblast. Člani švicarske zvezne vlade gredo po vsaki seji na skupno kosilo. Po Bernu hodijo večinoma peš. Na fotografiji so pred Zvezno hišo, sedežem vlade, drugi z leve je Guy Parmelin, ki je te dni na čelu vlade zamenjal Simonetto Sommarugo, ki hodi ob njem.

Ljudje smo oblast, politiki pa uradniki – v Švici, seveda!

Decembra sem veliko smučal. No, nisem dosti smučal, veliko časa sem preživel v zimski idili, kjer je zapadlo tokrat že sredi decembra več kot meter snega. Z majhnim otrokom, ki počasi osvaja breg za bregom, nikdar ne smučaš veliko. V Švici je smučanje jeseni postalo predmet političnega obračuna z evropskimi alpskimi sosedami, saj se je zvezna vlada v Bernu odločila, da smučanja načeloma ne bo omejevala. S tem je razjezila Nemce, Fancoze, Italijane, celo Avstrijce… Smučišča ostajajo v večini Švice normalno odprta, ponekod so zaprli le restavracije, bare in koče ob smučiščih. Decembrski prazniki so torej vsem, ki so se odpravili v zasnežene alpske doline, minili skoraj povsem običajno. Za nekaj tednov sem dobil občutek, da korone sploh ni med nami. Kako to, da le Švicarjem sredi Evrope uspeva v tej paranoji korona virusa ohranjati lahkotno normalnost vsakdanjega življenja?

Vedno znova ugotavljam, da je to zasluga federadne ureditve države in dolgotrajna demokratična tradicija neposredne demokracije. Naj opišem prizor iz zabavne švicarske komedije Eden für Jeden, ki so jo na švicarski televiziji SRF premierno predvajali med prazniki in med drugim govori o multikulturnosti vrtičkarjev na obrobju Züricha. Po slovensko bi naslov filma lahko prevedli kot Raj za vsakogar. Predsednik skupnosti vrtičkarjev je urejen, deloven in pošten Italijan, torej priseljenec, njegova žena pa Švicarka, a nagnjena k čaščenju funkcije in položaja njenega moža. Ko se predsednik vrtičkov Eden znajde sredi navzkrižja interesov lastnikov vrtov, ga žena vzpodbuja k odločnemu in samovoljnemu ukrepanju. “Ukreni že nekaj, odloči, udari po mizi, saj si vendarle presidente,” ga je rotila in vzpodbujala. Mirni Italijan, sicer po poklicu mesar, ji je le kratko odgovoril: “Kako si to vendarle predstavljaš? In kaj potem, če sem presidente? To ni Italija. Smo v Zürichu sredi Švice, tukaj vlada prava demokracija.”

Obrobno sem spremljal decembrsko politično dogajanje v Sloveniji. Naveličanost in zgroženost ljudi nad politiko sedanje vlade, ki jo vodi Janez Janša s svojimi oprodami, je očitna. Stanje je tako zelo kritično, da je večina pripravljena sprejeti tudi Karla Erjavca za predsednika vlade. Janši gre le za oblast. Za moč. Za nadvlado nad ljudmi. Želi predsedovati. Stranki, državi, Evropski uniji… Komurkoli. Le da je prvi. Janša je tipičen populist. Razdvaja ljudi. Nima političnih nasprotnikov, pač pa le sovražnike. Njegov govor je žaljiv, pokvarjen, zaničevalen. Njegov slog vedenja pa tipično botrski in mafijski. Okrog sebe je zbral brezčutne karieriste, ki so za svoj položaj pripravljeni narediti vse. Se še spominjate, kako je prišel Janša tokrat do položaja predsednika vlade? Okrog njega so se zbrali podobni karieristi in koristoljubneži, kot je sam. Mafijsko botrska združba je lahko začela z delom. Kdo in kakšni so ljudje, ki jih poznamo kot Počivalška, Hojsa, Simonitija, Logarja, Tonina ali celo Aleksandro Pivec? Tu so še poslanci strank SMC in Desus, ki sodelujejo v tej zakonodajno politični sramoti, saj tudi oni raje vsako jutro preštejejo svoje privilegije in mesece do konca rednega mandata sestave trenutnega parlamenta in se ob tem požvižgajo na razkrajanje demokratične in dostojno urejene države, ki jo botrsko mafijski janšizem nezadržno razbija že od marca lani. Ob vsem tem spet pomislim na Švico.

Redki ste verjetno zaznali, da je pred nekaj dnevi Švica dobila novega predsednika Bundesrata, torej zvezne vlade. Za leto dni je to postal Guy Parmelin, minister za gospodarstvo. Zamenjal je Simonetto Sommarugo, ministrico za okolje, promet, energijo in komunikacije. Prihajata z nasprotnih političnih strani, Sommaruga je članica socialnih demokratov, Parmelin predstavlja v zvezni vladi desnico, švicarsko ljudsko stranko SVP. Kljub temu se pri vodenju zvezne vlade ne bo veliko spremenilo. Med sedenjem na sedežnici v Samnaunu, prostem carinskem območju na tromeji med Italijo, Avstrijo in Švico, sem razmišljal o zelo pomembnem, a velikokrat ob stran potisnjenem besednjaku v javnosti, medijih, med politiki… Nikdar v Švici ne boste slišali, da je Bundesrat, torej zvezna vlada oblast. Besedi Herrschaft ali Macht, torej oblast v tej povezavi v Švici sploh ne obstajata. Oblast imajo v Švici vedno ljudje. Tako ni zapisano le v ustavi, pač pa to živimo v vsakdanjem življenju. Tega se zavedajo vsi v zveznem parlamentu, v zvezni vladi, v vseh organih kantonov, pri vsakdanjem življenju v svoji občini ali nenazadnje v združenju vrtičkarjev. Demokracija je v Švici dobesedna. Temu lahko pripišem odsotnost izrazov, kot so oblast, moč, visoka politika, prvaki strank, voditelji… Nikjer v švicarskih medijih, pa tudi v pogovorih med ljudmi, v Švici ne boste slišali teh izrazov, ko govorimo o politiki in urejanju družbenih razmerij v tem okolju. Moč politike v Švici je v dogovarjanju in iskanju skupne poti do cilja. Tukaj boste vedno naleteli na besedo kompromis, ki ga je treba poiskati pri tem, ko ves čas za vsako odločitev iščete pdopro večine prebivalstva. Politiki v Švici niso nekaj več. Kljub temu, da ima vsak Bundesrat, torej član zvezne vlade, sedem jih je v Švici, približno 420 tisoč frankov (400 tisoč EUR) letne bruto plače in še nekaj preivilegijev, kot je brezplačna letna vozovnica za ves javni promet v prvem razredu, dva službena avtomobila, uporaba stanovanja v Bernu… Povprečna letna bruto plača v Švici znaša okrog 70 tisoč frankov, torej prejme Bundesrat, minister zvezne vlade šestkratnik povprečne plače in še nekaj privilegijev ima ob tem. Če je povprečna letna slovenska bruto plača okrog 20 tisoč evrov, naj bi ministri v vladi zaslužili okrog 120 tisoč evrov bruto letne plače. Ne zato, da bi imeli moč in oblast, kot je to v Sloveniji navada, pač pa naj bi bila to dostojna nagrada za dobro in učinkovito upravljanje države. Aja, zvezni poslanci obeh domov parlamenta pa v Švici nimajo plače. Dobivajo le navzgor omejeno nadomestilo za izpad dohodka pri svojem običajnem delu, ko štirikrat letno po dva do tri tedne zaseda zvezni parlament. Parlament tu ne zaseda vse leto, kot je to običaj v Sloveniji.

To pišem, ker ves čas na vsakem koraku ugotavljam, da so politiki v Švici večinoma uradniki. Vsak ima svoj politični nazor, mnogokrat ga uveljavlja v politični stranki, javno pa vedno (skoraj) vsi politiki delujejo povezovalno in z iskanjem rešitev, ki bodo imele pri ljudeh večinsko podporo. Ljudje v Švici vladajo politikom. Koalicije se sklepajo na osnovi posameznih projektov, ki jim je potrebno zagotoviti večinsko podporo med prebivalstvom, in to velja za vsa področja skupnega življenja. Proces spreminjanja družbe je zaradi tega počasen, saj iskanje večine med prebivalstvom vedno zahteva veliko energije, idej, prepričevanja… Ljudje smo v svojem bistvu zadržani, konservativni, ne želimo si sprememb. Tudi počasno, previdno in zadržano spreminjanje družbe in odnosov v njej sodi med švicarske posebnosti, ki so povezane z neposredno demokracijo. V času korona krize se je tak način vodenja družbe izkazal za odličnega, saj ohranja demokratično jedro neposrednega odločanja o naših življenjih – v prenesenem pomenu, a tudi dobesedno.

V Švici velja: proti virusu se resda borimo, a svobode si ne pustimo vzeti. Zaščitne ukrepe, ki nam jih nalagajo v zvezni vladi in v kantonalnih zdravstvenih strukturah ter lokalnih vladah preverjamo, o njih razpravljamo, upoštevamo pa le tiste, ki so za večino ljudi sprejemljivi. Minister za zdravje Alain Berset je še spomladi, v prvem valu epidemije, glasno povedal, da je v Švici vedno bolje sprejeti pol ukrepa premalo, kot pa pol ukrepa preveč. V tem stavku se skriva bistvo razlike dojemanja družbe in demokracije v Sloveniji in Švici. V Sloveniji bi oblast, kot uradnike radi imenujemo tudi v medijih, najraje ves čas ukrepala v imenu in za ljudi. V Švici politiki oziroma uradniki le skrbijo za izvajanje med ljudmi na vseh ravneh večinsko sprejetega mnenja ali odločitev in pri tem nikdar niti ne pomislijo na to, da bi bili kakršnakoli oblast. Predvsem zaradi tega, ker smo oblast, če jo razumemo kot odgovornost in ne privilegij, prav vsi, se po Švici prebivalci ves čas svobodno gibljemo in veliko tudi smučamo.