Kavicic Kocijancic Pogovor sodobnikov. V vladi Staneta Kavčiča (desno) je sodeloval tudi Janez Kocijančič (levo). Ernest Petrič se verjetno skriva nekje zadaj v množici. Ustavni pravnik Petrič se ima za levičarja, a zadnja desetletja se druži predvsem z evropsko desnico.

O lažnivcih, izdajalcih in ovaduhih

Te dni se me je dotaknilo dvoje. Dokončen fizični odhod Janeza Kocijančiča in še en političen povratek Ernesta Petriča. Na prvi pogled zgodbi nista povezani, nekoliko bolj temeljit razmislek pa ti dve opazni figuri slovenske sodobne zgodovine še kako močno povezuje. Pripoveduje nam o dveh politično delujočih pravnikih, ki sta se skupaj kalila v liberalni Kavčičevi vladi ob koncu šestdesetih let. Kasneje sta šla vsak svojo partijsko pot, Petrič med Titove diplomate, Kocijančič v slovensko gospodarstvo. Spet sta se srečala, prvi na čelu slovenskega ustavnega sodišča, slednji pa v nacionalnem in mednarodnem olimpijskem svetu. Prvega sredi njegovih osemdesetih let čaka še ugledna funkcija člana Beneške komisije, drugega je z mesta predsednika Evropskega olimpijskega komiteja za zmeraj na hitro odnesla težka bolezen. Občutek imam, da je to na eni strani zgodba o pokončni drži, na drugi pa basen o izdajalcih ter služabnikih.

Oba poznam bežno in iz osebnih stikov ne morem graditi omembe vrednega komentarja, seveda pa sem spremljal tudi njuno javno, družbeno in politično življenje. Janeza Kocijančiča sem spoznal kot mlad novinar, ko je bil še direktor Adrie Airways, najina srečanja so se vrstila na smučarskih tekmovanjih med Kranjsko Goro, Mariborom in Kitzbüehlom. Vedno je bil dostojen, jasen, odločen in zanesljiv. Ko sem mnogo kasneje leta 2012 za RTVSLO urejal in vodil olimpijsko oddajo iz Londona, smo zadnji večer iger v podaljšani večerni oddaji želeli gostiti predsednika slovenskega olimpijskega komiteja. Zgodaj popoldne so mi sodelavci v London sporočili, da je gospod Kocijančič žal zadržan, saj ga ni v Ljubljani in ga v oddajo žal ne bo. Nekajkrat sem se žalosten, jezen in obupan sprehodil po hodniku olimpijskega centra, potem pa sem ga vseeno poklical po mobitelu. Na kratko mi je opisal svoj težaven organizacijski položaj zaradi prekrivanja dveh zanj pomembnih terminov – prvega v našem studiu in drugega na slovenski obali in me vprašal za moje argumente. Prepričan sem, da je v interesu predsednika olimpijskega komiteja, da zadnji večer olimpijskih iger svoj čas posveti slovenskim športnikom in gledalcem javne televizije, sem kratko in odločno odgovoril. Po krajšem premoru v slušalki je zaključil pogovor z vprašanjem, kam in točno kdaj naj pride.

Ernesta Petriča sem zaznal kot študent na FSPN v poznih osemdesetih letih, a ne v vlogi profesorja, saj nisem študiral tako dolgo, da bi se dokopal do njegovega predmeta o mednarodnih odnosih v zadnjih letnikih študija, pač pa mnogo bolj ob zakulisnih študentskih zgodbah iz njegovega živahnega zasebnega življenja. Njegova poklicna biografija je sijajna, povezana z veliko znanja, študija in tudi pomembnimi in odmevnimi funkcijami, s katerimi se je zapisal v ugledno družbo slovenske pravne znanosti. Mnogo bolj sporna je njegova moralna drža, saj sem nanj resneje postal pozoren v času njegovega dela na slovenskem ustavnem sodišču, kjer je sodeloval pri prepovedi uporabe imena Josipa Broza – Tita v slovenskem javnem prostoru. Ernest Petrič je namreč že leta 1971 pri vsega 34-ih letih postal stalni predstavnik SFRJ pri mednarodnem klubu OECD za znanstveno in tehnološko politiko in dobil s tem pomenljiv neformalen naziv najmlajšega Titovega diplomata. Kasneje je bil še jugoslovanski veleposlanik v Indiji, delal je pri misliji UNESCO v Kolumbiji in v Iraku, bil je predsednik jugoslovanskih združenj za OZN, skratka opravljal je veliko uglednih in pomembnih funkcij v vlogi diplomata ali predstavnika Titove Jugoslavije. Tudi v času, ko je dosmrtni predsednik Jugoslavije še živel. Ne znam si predstavljati, kako lahko nekdo, ki je gradil svojo poklicno in svetovnonazorsko kariero s Titovo ideologijo in po svetu zastopal interese te politike, naenkrat aktivno sodeluje pri pretvarjanju zgodovine in s svojimi sodelavci poskuša uzakoniti prepoved uporabe imena svojega političnega mentorja, ideologa in delodajalca. Ko sem kasneje prebiral njegove intervjuje in spremljal javne nastope, sem spoznal, da je ugledni gospod pač z dvomljivo moralo in z zelo ukrivljeno hrbtenico. Dobrikanje Janezu Janši in njemu podobnim torej ni Petričev nov pojav. Zmerjanje protestnikov pred nekaj dnevi na križišču Prešernove in Gregorčičeve ulice v Ljubljani, ko se je odpravljal k enemu izmed svojih gospodarjev, bodisi v predsedniško palačo, kjer je svetovalec Boruta Pahorja ali na sedež vlade, kjer tudi vse bolje sodeluje s trenutno oblastjo, pa je pri moji zadržanosti zaradi njegovega nekdanjega ugleda, sodu dokončno izbilo dno. Ko sem nekajkrat pogledal posnetek razjarjenega Petriča ob nadiranju kolesarjev in protestnikov, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na to, da je bil ugledni pravnik pravzaprav vse svoje življenje le lakaj trenutnih gospodarjev; nekoč Titov najmlajši in danes Janšev in Pahorjev najstarejši. Nekoč za službo v OECD, danes za sedež v Beneški komisiji. Za tak namišljeni ugled je Petrič brez sramu sposoben zmerjati tudi mirne protestnike za demokracijo in dostojno ter moralno politiko v Sloveniji.

Janez Kocijančič je z liberalnimi pogledi Kavčičeve politike po njeni odstavitvi odšel iz jugoslovanske politike. Moral je oditi. Posvetil se je gospodarstvu in smučarskemu športu, v politiko pa se je vrnil v prelomnih časih razpada Jugoslavije. Ponavadi je bil blizu Milana Kučana, slovenske komuniste je vodil med osamosvojitvijo, po njej pa je zaradi načelnih vprašanj in razhajanj stranka, ki jo je vodil, zapustila vladajočo koalicijo vlade Janeza Drnovška. Cena za to načelno držo je bila poraz na volitvah in Kocijančičev odhod s čela stranke. Od sredine devedesetih let se aktivno v slovenski politki ni več pojavljal, usmeril se je v delo v olimpijskem komiteju in v smučarski zvezi. Opravljal je veliko mednarodnih funkcij, poklicno pa je ostal mednarodni svetovalec in član fundacij mednarodnih športnih organizacij, ki so upravljale z denarjem. Z veliko denarja. Bil in ostal je torej človek popolnega mednarodnega zaupanja, ne glede na njegov svetovni nazor, ki se mnogokrat ni skladal s politično usmeritvijo nosilcev moči v družbi in okolju kulture švicarskih jezer, kjer domujeta smučarska zveza FIS in mednarodni olimpijski komite MOK. Zadnje mesece je bil zelo bolan, s pogovorom se je v bistvu od nas poslovil v oddaji Intervju na RTVSLO, v časopisu Delo pa je le nekaj tednov pred smrtjo napisal odmeven komentar o lažnivcih, izdajalcih in ovaduhih, kjer se spominja svojega življenja in njegovih prelomnic, na katerih se je srečeval tudi z lažnivci, izdajalci in ovaduhi. V njih nastopajo seveda običajni in vedno ena in isti osumljenci.

V demokratični družbi bi morali ljudi, predvsem politike soditi po njihovi moralni in načelni drži. Janez Kocijančič je vse življenje ostal zvest svojim načelom in svetovnemu nazoru; v socializmu, kjer je družbeno sodeloval v okviru Zveze komunistov in postal uspešen gospodarstvenik, v kapitalizmu, kjer se je posvetil slovenskemu in mednarodnemu športu in v samostojni Sloveniji, kjer je vedno in povsod delal za dobro svoje domovine. Ernest Petrič že vse življenje dela in misli le za trenutne gospodarje. Od Tita do Janše in Pahorja. Ironija je, da je Petrič že v času svojega življenja dobil več priznanj, nagrad in odlikovanj. A to je, zdi se mi, že spet politika.