Lockdown Meje so zaprte, ljudje so doma, policija nadzoruje gibanje, ponekod je tudi nasilna…

Nazaj v normalo – brez egoizma in avtokracije?

Epidemija korona virusa povsod v Evropi počasi dosega vrhunec ali je že v obdobju, ko se bodo ljudje začeli vračati v normalno življenje. Opazujem in spremljam rahljanje ukrepov po posameznih državah, za zdaj so jih napovedali v Skandinaviji, Avstriji, Nemčiji, Švici, Belgiji, nekaj malega tudi v Sloveniji… Drugje razmere ostajajo zaostrene, v Sredozemlju ni čututi nobenega olajšanja, na Balkanu in ponekod v vzhodni Evropi pa oblasti z ljudmi ravnajo dobesedno ponižujoče in daleč od osnovnih norm človekove svobode in dostojanstva, ki naj bi veljale v sodobni Evropi in za vse ljudi enako. Na tem področju je Evropa s to krizo žal povsem razpadla. Tudi po slovenski zaslugi.

Včeraj sem se v pisarno peljal z javnim prevozom. Izbral sem primestni vlak, tukaj ga imenujemo S-Bahn, vožnja je bila kratka, šlo je za dve postaji oziroma šest minut. Že ves čas izrednih razmer v Švici obratuje skoraj ves javni promet, zanj je potrebno kupiti vozovnice, a SBB (švicarske železnice) je takoj povedal, da zaradi omejenega števila osebja in želje po socialni distanci osebja s potniki do konca izrednih razmer ne bo preverjal vozovnic v javnem prometu. Slovenec v meni mi je takoj dejal, super, se bomo zdaj lahko vozili zastonj, a ga je kmalu premagal moj Švicar, češ, v teh časih velja še toliko bolj – vozovnico je vseeno potrebno kupiti. Plačal sem 6,80 franka oziroma 6,50 evra za ti dve postaji.

O tem pišem, ko razmišljam o vračanju v normalno življenje, ki bo, zdaj to že vemo, počasno in za mnoge prav tako boleče, kot je bilo preživljanje časa v karanteni oziroma v samoizolaciji. Sprašujem se, zakaj se oblast in zdravniška stroka, ki ji v tej pandemiji pomaga, v različnih državah obnaša tako različno? Zakaj ljudem niso, kljub pandemiji korona virusa določene povsod podobne omejitve in na drugi strani omogočene enake svoboščine? Kje je meja med avtoriteto države in svobodo do človekovih osebnih odločitev? Je dovoljeno v imenu pandemije nekega virusa ljudem predpisovati policijsko uro in jih dobesedno preganjati po cestah, kot recimo v Srbiji in še nekaterih drugih, tudi evropskih državah? Sme oblast z nekakšnim odlokom ministra omejiti ljudem gibanje na njihovo občino? Je potrebno, da pred trgovinami stojijo varnostniki, včasih dostojni in prijazni, a med njimi tudi polpismeni, žaljivi, nesramni, vzvišeni, ki se znašajo nad ljudmi, ki v maskah in v nepreglednih vrstah čakajo na to, da bodo šli po svojo hrano? Smemo od starejših, torej od točno določene skupine ljudi, zahtevati legitimiranje, da se lahko gibljejo na javnih mestih? Kje so sodišča, ustavna in druga, kje je evropsko sodišče za človekove pravice, kje so naenkrat vsa varovala človekovega dostojanstva in osebne svobode, ki so, vsaj tako nas prepričujejo že desetletja, temelj evropske demokracije in skupnega bivanja na tej celini?

Nisem pravnik, a že vse življenje poslušam o pomenu sorazmernosti vsakršnega ukrepanja neke oblasti ali ljudi na položaju moči, ko gre za omejevanje človekove svobode v demokratičnih družbah, zdaj pa se mi zdi, da smo marsikje, tudi v Sloveniji, povsem pozabili na to besedo, ki je ključna za razumevanje vseh ukrepov v tej epidemiji korona virusa. Po dveh mesecih od izbruha epidemije in dobrem mesecu od ustavitve sveta imamo dovolj podatkov o epidemiji, njenem razvoju in njeni bolezenski sliki, če hočete… Virus se hitro širi, širi se izključno kapljično in le s človeka na človeka, nevarnost prenosa prek tretjih stvari je skorajda izključena, kot so dokazali nemški znanstveniki v skupini profesorja in virologa Hendrika Streecka, več kot 80 odstotkov okuženih virus ne napade ali jih napade zelo blago, približno 15 odstotkov okuženih ima nekoliko težjo obliko bolezni, vsega pet odstotkov ljudi pa potrebuje zdravniško pomoč. Gre za posebno in zelo majhno skupino ogroženih ljudi. Tudi med temi jih večina preživi, umirajo večinoma ljudje, ki so zelo bolni in starejši od 80 let. Najbolj izpostavljeni so povsod domovi za starejše. Od države do države se ti podatki malenkostno razlikujejo, a splošna slika je povsod zelo podobna. V Sloveniji in v Švici, pa tudi drugje, so med umrlimi večinoma ljudje iz domov za starejše. Pomembno pri tem je še dvoje; učinkovitost zdravstvenega sistema in splošno zdravje prebivalstva. V državah z boljšim zdravstvenim sistemom in kjer so ljudje bolj zdravi, je z virusom mnogo manj težav. Ni naključje, da so bolniške postelje z nekaterimi prilagoditvami, brez gradnje novih bolnic v tednu ali dveh, v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Švedskem in še kje, pa tudi v Sloveniji, zaman čakale na vrhunec epidemije in naval bolnikov nanje. V Nemčiji je bila na vrhuncu epidemije zasedenost postelj običajne in intezivne nege za paciente s korona virusom vsega 30 odstotna, tudi v Švici nikdar ni presegla 40 odstotkov. Iz stockholmske univerzitetne bolnišnice Karolinska so te dni sporočili, da imajo večino postelj in respiratorjev še vedno prostih. Celo v državi, kjer so se odločili za drugačno obliko spopada z epidemijo in virusom, kjer so večino poslovnega in javnega življenja pustili nedotaknjenega, imajo podobne rezultate kot marsikje drugje, kjer so ljudje dobesedno zaklenjeni v svoja stanovanja ali jih policija s policijsko uro preganja in tudi pretepa po ulicah.

Na Švedskem torej živite skorajda povsem običajno, v Srbiji pa ste tudi po štiri ali več dni zaprti v svoja stanovanja s po 72 ur trajajočo policijsko uro. In vsak dan na televiziji poslušate patetičnega, vtsi imate, da tudi psihično bolnega in s tem zelo nevarnega predsednika države, ki je državo spremenil v obupno diktaturo. V Sloveniji ne smete iz svoje občine, pred trgovino vas nadlegujejo varnostniki, mestna središča so popolnoma opustošena, zaprta so otroška igrišča, v Švici se lahko po državi gibljete popolnoma svobodno, odprti so vrtci, otroška igrišča, obratuje javni promet, nihče ljudi, ki se držijo osnovnih omejitev na največ pet odraslih ljudi v skupini ne omejuje pri njihovem običajnem življenju. Kupite si lahko sladoled, se dobite z znanci, popijete kavo v parku ali ob jezeru, policisti vas, če jih medtem slučajno srečate, prijazno pozdravijo… Gre pa za isti virus, isto bolezen, ki vse ljudi napade na enak način. Tega preprosto ne razumem. Od Evropske unije nikdar v življenju nisem veliko pričakoval in sem do nje vedno bolj skeptičen, kot nad njo navdušen, povsem pa me je razočarala zdaj, ko bi se morala najbolj izkazati. Menda bi komisarji iz Bruslja lahko postavili vsaj osnovna načela enakega spopada z virusom in natančno določili meje, kaj si neka oblast v posamezni evropski državi lahko dovoli in kje je s svojim ukrepanjem prestopila črto sorazmernosti, o keteri govorim v tej zgodbi. Toda nič, tišina, nobenega glasu od nikjer in od nikogar. Ursula von der Leyen, predsednica evropske komisije, od katere prav tako nisem nič pričakoval, ker njeno (žal slabo) delo ministrice spremljam že iz številnih nemških vlad, nam po televiziji sporoča, naj si umivamo roke in tudi z veseljem pokaže, kako se to počne. Gre za nesorazmerno in nedostojno norčevanje iz vseh nas, kajne?

Sloveniji so lani jeseni v novi evropski komisiji dodelili navidez obskurno vlogo komisarja za krizno upravljanje. Nek širši javnosti popolnoma neznani Janez Lenarčič je dobil priložnost, da čez noč postane najbolj pomemben evropski politik, Slovenijo pa postavi v središče ukrepanja v tej epidemiji. Ampak nič. Ste v tem času sploh slišali tega gospoda? Ni ga. Skril se je v neko stanovanje oziroma v karanteno, kjer čaka na boljše čase za krizno upravljanje… Pričakoval bi, da bo prav Lenarčič od prvega dne te krize ves čas na poti med državami, da se bo sestajal s predsedniki vlad, držav in zdravstvenimi oblastmi po državah, da bo koordiniral ukrepe med njimi, organiziral vse vrste pomoči med državami, imel v Bruslju ali pa v Ljubljani, če želite, močan štab svojih sodelavcev, ki ves čas usklajujejo in koordinirajo ukrepe in iščejo rešitve, predvsem pa bi moral Janez Lenarčič s pomočjo vsaj še Didierja Reyndersa, komisarja za pravosodje in zaščito potrošnikov zagotavljati Evropejcem neko skupno vizijo izhoda iz krize in skrbeti, da bi vsem prebivalcem Evrope ostalo ob vseh omejitvah tudi dovolj osebne svobode in dostojanstva. Vsak dan ali dva bi se moral oglašati javnosti, jo obveščati, pomirjati in skrbeti za to, da se ljudem na nobenem koščku Evrope v teh res težkih časih ne bi godilo bolj slabo, kot je to za premagovanje epidemije nujno potrebno. Moral bi biti predvsem varuh sorazmernosti, če želite.

Vse bolj jasno postaja, da je za uspešno premagovanje epidemije korona virusa potrebno učinkovito sodelovanje vseh ljudi. Profesor Stefan Willich, ki se ukvarja z epidemiologijo in socialno medicino na univerzi Charite v Berlinu, je že pred tremi tedni napovedal, da bodo krivulje epidemije v večini evropskih držav na koncu zelo podobne, količina okužb pa bo najbolj odvisna od obnašanja ljudi in od tega, kako bodo skrbeli za socialno distanco in osebno higieno rok, mnogo manj pa od strogih omejevalnih ukrepov posameznih oblasti po državah. Ugotovimo lahko, da se Willichove napovedi uresničujejo, oblastniki v nekaterih evropskih državah pa še vedno, bolj kot za skrb za ozaveščanje ljudi o higieni in socialni distanci, skrbijo za utrjevanje svoje vse bolj avtoritarne in nasilne oblasti, ki družbe vodi na rob in čez njega. Ali kot je te dni rekel igralec Rade Šerbedžija, ko se bo voda prelila čez rob kozarca, bo ponekod zelo hudo in verjetno prepozno. Mislim, da v mnogih okoljih nismo več daleč od tam. In kako se počuti Slovenija?