Brunnen Brunnen

Korona tretjič – ko ti na “Bledu” poklonijo sladoled

K pisanju me je spodbudila kolumna Mihe Mazzinija s pomenljivim naslovom Zagrenjena psiha teh nesrečnikov hoče vse stlačiti v blato, kjer avtor natančno in preprosto opiše egalitarno pravičnost blatnega dola oziroma Slovenije. Priznati moram, da je šlo samo za potrditev mnogih mojih grenkih spoznanj. Če živiš notranje razpet med dvema krajema in kulturama, med eno, nikdar izbrano domovino in svojim izbranim novim domom, potem pač ves čas opazuješ, premišljuješ, primerjaš in vrednotiš… Ter se jeziš, zakaj si izbrani dom in podarjena domovina ne moreta biti bolj podobni – predvsem, ko gre za dobre reči.

Prvi april je bil v vsej Švici še hladen, a sončen dan. Odkar veljajo tudi v Švici izredne razmere, torej od 16. marca naprej, nisem odšel iz Züricha. Ni bilo potrebe. Najprej sem se moral navaditi na novo realnost, ki je tu za samosvojega posameznika, med kakršne se štejem, precej bolj znosna od slovenske, avstrijske, italijanske ali še kakšne druge, saj nimamo nobenih omejitev gibanja, pač pa nam je naložena samodisciplina pri izvajanju osnovnih higijenskih ukrepov, ki jih zdaj verjetno že vsi dobro poznamo in jih tudi skoraj vsi upoštevamo. Po dobrih dveh tednih sva se torej s sinom odločila odpeljati na izlet v osrednjo Švico. Na Vierwaldstättersee v slikovito turistično mestece Brunnen, ki bi ga zlahka primerjali s slovenskim Bledom. Že na avtocesti A3, ki pelje iz Züricha proti Churu, sem bil presenečen nad količino prometa. V obe smeri je bila cesta polna, avtomobilov na njej je bilo približno tretjino manj, kot sicer. Ovinkasta cesta čez prelaz Sattel je bila sorazmerno prazna, prav tako je bil nedeljsko umirjen utrip v vasicah, skozi katere sva se peljala. Naslednje presenečenje me je čakalo v Brunnenu. Na ulicah je bilo precej ljudi, prodajalec v trgovini z igračami je imel odprta vrata in kupcem je prinesel stvari pač do vrat, kjer so jih plačali in odnesli. “Ni veliko prometa, a vsake toliko časa pride kdo mimo in kaj kupi. Nekoč je bila to trgovina, zdaj pa je kiosk,” se je pošalil in čakal naslednjega mimoidočega, ki bo v teh težkih časih zapravil pri njem vsaj kakšen frank. Opazil sem nekaj skupin najstnikov, med desetim in trinajstim letom, ponavadi trije ali štirje v skupini, ki so se na svojih kolesih vozili  skozi mesto. Ali pa v majhnih skupinah dva do trije sedeli na kakšni ograji, betonski pregradi ali travniku vrteli svoje mobilne telefone in zabijali čas. Stojnica v stari ameriški prikolici je bila odprta, kupil si lahko hot dog, pijačo, sendvič ali kakšno drugo malico. Odprt je bil kiosk s spominki, časopisi in vsakršno kramo, ki jo pač danes prodajajo kioski, odprta je bila pekarna, kjer ti niso dovolili posedeti v njej, lahko pa si kupil vse slane in sladke dobrote iz vitrin in polic ter odnesel na eno izmed klopc, ki jih je v mestu polno, največ seveda na promenadi ob jezeru. Najbolj pa me je zanimalo, kako izgleda v očeh župana Bleda najbolj nevralgična točka v mestu, jezerska promenada?

Na njej je bilo v sončnem popoldnevu skorajda v brezvetrju kar veliko sprehajalcev. Na parkirišču ob jezeru je bilo mnogo registrskih tablic različnih kantonov, največ SZ (Schwyz), kjer je Brunnen, pa tudi LU (Luzern), UR (Uri), ZG (Zug) in ZH (Zürich). Mimo je pripeljal velik tovornjak s slovensko registrsko tablico SG (Slovenj Gradec). Nazaj na promenado, vse klopi so bile polne. Vendar nikjer niso bili skupaj več kot trije, štirje ljudje. Tudi med sprehajalci je bilo veliko posameznikov, parov, družin, le redko sem opazil skupine znancev ali prijateljev, zmeraj pa so bili skupaj vsega trije, štirje ljudje… Ljudje so se med seboj pozdravljali, mnogi so si izmenjali tudi nekaj besed z varne razdalje vsaj metra in pol. Starejši, ki se v takšnem mestecu seveda vsi med seboj poznajo, so večinoma posedali na klopeh in preganjali čas z občasnimi opazkami… Sredi tega opazovanja, medtem je naš triletnik v parkiranem avtomobilu zaspal, so iz slaščičarne na drugi strani ceste prišla tri dekleta, ki so na pladnjih na promenado prinesla lončke s sladoledom in jih začela brezplačno deliti med sprehajalce. Prijazno, z nasmeškom, dobrimi željami za zdravje in čas po tej korona krizi. Ko je sladoleda zmanjkalo, so s polnimi pladnji prišle še enkrat in potem še enkrat… Ostal sem brez besed. Želel sem si, da bi ob meni na promenadi v Brunnenu sedela blejski in piranski župan. Na varni razdalji, seveda…

Kje je motiv slaščičarja iz Brunnena, da je ravnal, kot je? Slaščičarno ima odprto, sladoleda pa proda verjetno mnogo manj, kot sicer. In se je odločil, da ga bo preprosto podaril sprehajalcem in mimoidočim. Dekleta so potrdila, da to naredijo večkrat na dan, predvsem popoldne, ko se ob lepem vremenu zbere na promenadi nekoliko več ljudi. Temu lahko rečemo tudi pametna izhodna strategija slaščičarja za čas po tej krizi. Sladoled je bil, mimogrede, odličen in kadar koli bom v prihodnje prišel v Brunnen, vem, kje bom kupil sladoled. Vse popoldne, ki sem ga preživel ob vierwaldstätterskem jezeru, nisem dobil občutka, da bi nekdo izmed stotnije ljudi, ki sem jih srečal na tem izletu, čutil potrebo po zlivanju svojega gneva čez vse te, ki so si v teh razmerah s sprehodom, dobro voljo in posedanjem ob jezerski kulisi z zasneženemi Alpami v ozadju, polepšali sicer socialno prazen in turoben vsakdan. Tudi župana Brunnena zvečer nisem opazil na nobeni televizijski postaji, da bi se pravičniško zgražal nad brezobzirneži. Saj med vsemi nami ni bilo niti enega brezobzirneža, vsi smo se držali omejitev in priporočil. Delovali smo približno v skladu z omejitvami, ki jih je predpisala zvezna vlada.

Zvečer sem doma naletel na zanimivo pogovorno oddajo nemške javne televizije ARD. Pri Sandri Maischberger je med drugim sedel tudi Stefan Willich, direktor inštituta za socialno medicino in epidemiologijo univerze Charite v Berlinu, ki je ponovil že znane ugotovitve v zvezi z značilnostmi tega virusa in ugotovitve njihovega inštituta so zelo pomirjujoče. Virus resno napade zelo ozko skupino starejših in zelo bolnih ljudi in tako je po vseh državah. Nemški oboleli so v svoji starostni in bolezenski strukturi povsem podobni italijanskim, španskim ali francoskim bolnikom, torej ta virus takorekoč ne ogroža največjega dela populacije. Poudaril je, da je pri običajni gripi smrtnost precej večja tudi med mladimi, otroci, nosečnicami, česar pri tem virusu ni. Spomnil je, da so posamezni težki in smrtni primeri prisotni na vseh področjih medicine, zato jih moramo tudi razumeti kot takšne, ko beremo o smrti otrok ali mladih posameznikov v povezavi s tem virusom. Razumeti moramo tudi, da je vzrok smrti velikokrat subjektivna odločitev zdravnika, je dodal zdravnik iz Berlina, saj se je potrebno včasih odločiti med več sočasnimi boleznimi, korona virus pa je pri vsaj tretjini do polovici teh smrti le prisoten v telesu, ni pa je neposredno povzročil. Dr. Willich je opozoril, da je torej nujna mnogo večja skrb za ranljive skupine, ki so pri tem virusu zdaj povsem znane, jasno določene in so zelo majha skupina celotne populacije. Ob tem je nadaljeval, da so njihove raziskave pokazale, da v zadnjih dveh tednih krivulje strme rasti novih okužb po vseh evropskih državah začenjajo podobno upadati. V Italiji, Španiji, Franciji, tudi v Nemčiji, Švici, pa na Nizozemskem, na Švedskem in drugod postajajo krivulje sočasno bolj položne, zanimivo pa je, da so vse te države sprejele zelo različno omejevalne ukrepe za zajezitev širitve virusa. Od popolne karantene, kot v Italiji in Španiji ter Franciji, do nekega bolj ohlapnega omejevanja svobode, ki velja v Nemčiji ali še nekoliko bolj v Švici, do družb, kjer so odprte trgovine in nekateri lokali, kot na Nizozemskem ali celo v državah, kjer so javno življenje ohranili v večji meri nedotaknjeno, kot na primer na Švedskem.

Nemški epidemiolog je želel s tem poudariti, da popolna karantena ljudi ne prinaša nič boljših rezultatov od blažjega omejevanja medčloveških stikov. Odločilno, po mnenju dr. Willicha, je upoštevanje osnovnih higijenskih napotkov, kot je redno umivanje rok, kihanje in kašljanje v svojo tkanino, izogibanje rokovanju, bližnjim stikom pri pogovoru, objemom pri pozdravljanju… Če ljudje prostovoljno sprejmejo te osnovne higienske in socialne standarde, ter jih še posebej upoštevajo pri stikih z ranljivimi skupinami, potem so ti ukrepi povsem enako učinkoviti, kot zapiranja ljudi v njihova stanovanja, je zaključil dr. Willich in opozoril, da tudi mnoge azijske države uspešno kljubujejo širitvi virusa brez omejevanja gibanja in osebne svobode ljudi, denimo v Južni Koreji, Singapurju ali na Japonskem. Ker je Stefan Willich tudi strokovnjak socialne medicine, je opozoril na pomembnost sorazmernosti vsakršnih omejevalnih ukrepov, ki so po njegovem mnenju to sorazmernost, glede na dejansko nevarnost korona virusa, marsikje že davno presegli. “Če bo ta kriza trajala dolgo in bo veliko ljudi pahnila v nezaposlenost in revščino, potem bodo socialno medicinske posledice popolne izolacije grozljive. Videli in izmerili jih bomo šele v letu ali dveh, močno se bo povečal socioekonomski razkorak med temi, ki bodo lažje prebrodili to krizo in vsemi, ki bodo ostali njene žrtve, in prav to je v medicini dokazano največji in prvi vzrok za povečanje težkih in kroničnih bolezni ter posledično večje smrtnosti prebivalstva v nekem okolju. O vsem tem bi morali politiki razmišljati, ko sprejemajo vse te strašansko omejevalne ukrepe, saj je pri sorazmernosti ukrepov ves čas potrebno upoštevati tudi dejansko majhno smrtnost in na ozko skupino omejeno nevarnost tega virusa.”

Po tej oddaji sem se še enkrat spomnil svojega izleta v Brunnen. Spomnil sem se na besede švicarske predsednice predsedstva (vlade) Simonette Sommaruge, ki je ob razglasitvi izrednih razmer 16. marca veliko govorila tudi o sorazmernosti ukrepov ter o solidarnosti in samoodgovornosti pri skupnem premagovanju te epidemije. “Vsak ukrep je resnično učinkovit le v primeru, če prebivalci pri njem zavestno in odgovorno sodelujejo. Brez vaše pomoči in sodelovanja bo na koncu vsak ukrep zaman,” malce svobodno povzemam bistvo njenih besed. Vsak naj oceni, kaj je za zdravje neke družbe bolje; zagrenjena psiha nesrečnikov v blatu ali umirjena sproščenost ter skupna volja, da bi epidemijo premagali čim manj boleče in s čim manj trajnimi poškodbami in posledicami za prebivalce in družbo nasploh. Četudi se gre kdo pri tem sprehodit na Bled, v Piran ali v Brunnen.