Korona Korona

Korona – in kaj, če je vse res?

Danes zjutraj se me je dotaknila reportaža, ki jo je na svoji drugi in tretji strani objavil dnevnik Neue Zürcher Zeitung. Dopisnik iz Rima piše o stanju v Bergamu in okolici, o tihih pogrebih, ki se dogajajo na mestnih pokopališčih brez žalujočih v polurnem taktu. Članku je bila dodana agencijska, vsaj zame simbolična fotografija. Ob tem sem se spomnil na članek, ki sem ga prebral pred časom, v katerem je bilo govora o tem, da v Wuhanu na Kitajskem krematoriji obratujejo s polnimi zmogljivosti, a kljub temu ne morejo upepeljevati vseh umrlih trupel. Za vsakogar so to pretresljive zgobe groze, tragike, tudi strahu…

A novinarji smo vendarle ljudje, ki načeloma (vsaj morali bi) malce dvomimo. O vsem. Še toliko bolj, če nismo prepričani v dokaze, dejstva, podatke. Dvomimo, ko nam manjkajo kamenčki v mozaiku posameznih zgodb, ko nam nekdo pripoveduje o neverjetnih rečeh, pa ob tem ne dodaja materialnih dokazov za svoje trditve. V zadnjem času, predvsem pri poročanju okrog epidemije gripe, imenovane “korona”, mi največkrat manjka prav tega, kar naj bi novinar vedno preverjal. Zelo stara novinarska pravila govorijo o vsaj dveh verodostojnih neodvisnih virih, ki sta potrebna, da lahko neko trditev brez nevarnosti, da nas je nekdo želel zavesti ali preusmeriti pozornost, tudi objavimo. Dlje, ko sem razmišljal o reportaži o pogrebih v Bergamu, več dvomov in vprašanj se mi je pojavljalo. V Italiji je v zadnjih dneh umrlo več tisoč ljudi. V Italiji, ki šteje skoraj 60 milijonov prebivalcev, vsak dan umre veliko ljudi. Leta 2019 je v Italiji umrlo približno 600 tisoč ljudi. Vsak dan nekaj več kot 1600. Od tega jih vsako zimo umre približno 20 tisoč zaradi gripe. Torej vsak zimski dan zaradi gripe umre v Italiji povprečno več kot 50 ljudi. Brez epidemije, v kateri smo se znašli. Zanimajo me torej natančni podatki, koliko večja je zdaj povprečna smrtnost v Italiji zaradi korona gripe, ki je ustavila ves svet? Ne vem, tega podatka mi nihče ne uspe preverjeno in odgovorno posredovati. Zanimajo me tudi številni oboleli, okuženi, morda ozdravljeni, o katerih toliko govorimo. Vsi ti tisoči in tisoči ljudi imajo imena, priimke, obraze, naslove, sorodnike, družine, prijatelje… Skrorajda nikogar ne vidimo, z nikomer se ne pogovarjamo, skorajda nihče ne pripoveduje svojih izkušenj, tegob, problemov, občutij… Smo globoko v 21. stoletju, kjer vsaka starleta nastopa ves čas na televiziji in na družabnih omrežjih, naenkrat pa so vsi ti oboleli in ozdravljeni zaviti v tančico medijske skrivnosti. Sem ter tja se pojavi kakšna anonimna zgodba brez imen, priimkov in ustreznih fotografij, kot denimo pred dnevi v Slovenskih novicah, kjer sta namišljena potnika z ene izmed luksuznih križark pripovedovala o svojem srečnem korona brodolomu na ladji. Ali še ena cvetka iz Pomurskih novic, kjer naj bi koroška družina v slogi in strahu živela z dvema okuženima otrokoma. Brez imen in kakršnih koli podatkov. Vsemu temu lahko rečem le lažne novice, ki s pravim novinarstvom nimajo veliko skupnega.

Skorajda vsi novinarji so postali le še prepisovalci propagandnih sporočil, kar so vsekakor tudi vladne informacije, zdravniške zgodbe, namensko izdelana PR sporočila podjetij, organizacij, lobistov, svetovnih koncernov… Pri vsaki takšni informaciji se je potrebno ustaviti, jo pozorno prebrati, v njej poiskati vse pasti, ki bi lahko pomenile zavajanje, prikrivanje, preusmerjanje pozornosti ter šele na osnovi preverjanja dejstev in iskanja vseh okoliščin neke trditve, poiskati naboljši približek resnice in vse to tudi primerno objaviti oziroma po potrebi tudi komentirati. Zdaj pa je tako, da vsi zgroženi ugotavljamo, kako obupno je stanje v italijanskih bolnišnicah, kako ljudje umirajo na hodnikih in pred ambulantami, kar je morda res, a vse to ponavljamo in razširjamo brez pravih oprijemljivih dokazov, ki bi nam potrjevali, da je res tako. V novinarstvu je tudi težke in tragične zgodbe potrebno raziskovati in prikazovati v celoti – v vsej njihovi tragiki in žalosti, če želite. Tudi zaradi tega je pri novinarjih nujna stalna distanca, odmik do vsega, saj le tako lahko opravljajo svoj zelo težek poklic. Če smo v vojni s to gripo, kot je pred dnevi dejal francoski predsednik Emmanuel Macron, potem morajo biti novinarji prvi sredi te vojne, torej na vseh najhujših bojiščih in nas verodostojno in temeljito obveščati o vsem, kar se tam dogaja. Novinarja ne sme biti strah granate, krogle ali virusa. Če ga je strah, je zgrešil poklic. To je podobno kot pri zdravnikih ali vojakih. Le da vsakdo izmed njih nosi s seboj svoje zelo različno, a vselej pomembno poslanstvo za vse nas.

In ker je tako, ob spremljanju novic ter zgodb o pandemiji korona gripe nisem povsem prepričan, kaj je res in kaj je propaganda. Čemu naj verjamem in kaj naj ovržem, kot izmišljotino ali vsaj naivno, nepreverjeno ali namesnko zavajajoče pisanje? Zdravniki in virologi niso enotnega mnenja, med njimi so razlike, verjamem, da jih deloma vodijo tudi različni interesi ali skupine, ki stojijo za njimi. Pri politikih je vse to še bolj očitno. Na eni strani se je uveljavilo večinsko mnenje, da je pandemija gripe nevarna, ker bo ohromila zdravstvene sisteme v številnih državah, poslušamo svarila, ogledujemo si grafične krivulje in z malce strahu, negotovosti in brez pravega lastnega znanja ter s tem posledično tudi mnenja sprejemamo ukrepe samoizolacije, ki nam jih z bledimi obrazi nalagajo politiki okrog nas. Ponekod bolj prijazno, kot na primer v Švici, drugod, kot na primer v Sloveniji, spet z bolj militantno govorico oblastnikov.

Zadnje dni se je na internetu razširilo zelo zanimivo sporočilo dr. Wolfganga Wodarga, nemškega zdravnika z zelo dolgo in ugledno kariero. Sprva se je ukvarjal z boleznimi morja in mornarjev, kasneje se je sprecializiral na za pljučne bolezni, postal je predstojnik zdravniškega urada v Flensburgu, študiral je epidemiologijo na sloviti univerzi John Hopkins v Baltimoru v ZDA, dolga leta je bil je poslanec socialdemokratov SPD v nemškem Bundestagu, član etične komisije parlamenta, bil je član parlamentarne skupščine Sveta Evrope, kjer je bil pobudnik preiskave zoper razglasitev pandemije v primeru prašičje gripe in virusnega obolenja SARS, kar se je izkazalo za prenagljeno in osramotilo organizacijo WHO, napisal je veliko študij, raziskav, razprav, s svojimi stališči pa je hitro postal žrtev osrednjih medijev, ki so ga izključili iz debate o korona gripi, saj Wodarg zagovarja in utemeljuje stališče, da so korona virusi le del vseh virusov, ki tvorijo gripo in predstavljajo vedno pri vsaki infekciji med 7 in 15 % vseh virusov. Testiranje na korona virus torej predstavlja približno desetino vseh z gripo obolelih pacientov, kar smrtnost in nevarnost tega virusa postavlja seveda v povsem drugačno luč in posledično pomeni, da ne gre za nič drugega kot navadno sezonsko gripo, ki nas bo do pozne pomladi, kot vedno doslej, tudi zapustila. Paniko in lažen alarm pripisuje temu, da smo deloma nasedli kitajski propagandi, še bolj pa interesnim skupinam, kot so farmacevtski koncerni, ki želijo s testnimi materiali in še bolj cepivi zaslužiti milijarde evov, za njimi pa velikokrat stojijo tudi posamezni virologi. Njegova sališča so drugačna in za zdaj osamljena, a pri razpravi pogrešam neposredno soočanje mnenj, kjer bi javnost mnogo lažje ugotovila bistvo in resnico. Novinarji, ki plavajo s tokom, teh pa je danes žal največ, prepogosto zanemarjajo drugačna strokovna mnenja in jih zlahka razvrščajo v kategorijo neresnih in neverodostojnih virov, saj ne ustrezajo trenutni smeri vetra.

Nazaj na pokopališča okrog Bergama. Tudi zaradi tega, o čemer sem pisal zgoraj, je pomembna novinarska naloga preverjanje dejstev, soočanje mnenj, iskanje argumentov in dokazov, primerjava številk in statistik, iskanje skritih podatkov, ki razgaljajo prikrivanja in šele na osnovi zbranega gradiva iskanje približka resnice. Odgovornosti, ki jo s seboj za ohranjanje in razvoj demokracije nosimo novinarji, se velikokrat zavedamo občutno premalo. Sploh v časih, kjer s twitom ali objavo na internetu vsakdo z vsakršno lažjo lahko doseže na milijone naslovnikov. Tudi zaradi tega moramo še posebej novinarji skrbeti za to, da se tudi jasna opozorila in osamljeni drugačni strokovni pogledi ne bodo izgubili v poplavi takoimenovanih “fake news” smeti.