Ab49d2c6 8d79 49d6 Bdbf 06af9f7e450b Ab49d2c6 8d79 49d6 Bdbf 06af9f7e450b

Korona drugič – švicarska srednja pot

Zadnje dni me je več znancev, pa tudi ljudi, ki jih ne poznam, poklicalo ali kako drugače spraševalo o tem, kakšno je življenje v Švici v času korona virusa. Sprva nisem imel namena pisati o tem, saj je o slovitem in za nekatere ljudi zelo nevarnem ter usodnem virusu napisanega in povedanega verjetno že preveč. Prebiram in spremljam dogajanje po svetu, najraje imam neposredne in verodostojne reportaže o življenju, ki nam ga je virus takorekoč postavil na glavo. Tudi v Švici. Prepričan sem, da je srednja pot – kot pri vseh stvareh v življenju – najboljša. In Švicarji so, po mojem mnenju, izbrali prav takšno, srednjo pot.

Ugotavljam, da so statistike okuženih, testiranih in ozdravelih ter umrlih zelo nehvaležne in v mnogočem tudi zavajajoče, zato jih jemljem z veliko rezerve in nisem eden tistih, ki bi imeli na svojem telefonu aplikacijo in si ves čas ogledovali rast okužb po vsem svetu. To početje je, za večino, predvsem iskanje senzacionalizma. No, na teh statistikah Švica v teh dneh zaseda najvišja mesta po številu okužb in testiranj, po znanih okuženih na prebivalca je skočila celo na neslavno prvo mesto, pred Italijo in Španijo. Ob tem je treba omeniti, da je skoraj polovica, predvsem tihih in netestiranih okuženih v Švici v italijansko govorečem kantonu Ticino, ki je dobesedno zraščen z italijansko Lombardijo, kjer je stanje še vedno najhujše.

Najprej torej nekaj o trenutnem življenju v Švici. Od torka, 17. marca so zaprte vse trgovine in lokali. Poleg tega so isti dan zaprli vse kulturne, zabavne in športne objekte in ustanove. Odprte so ostale vse prehrambene trgovine, mnogi lokali, ki nudijo “take away” prehrano in lekarne. Seveda obratujejo vse bencinske črpalke, avto, moto delavnice in garaže ter telekomunikacijski in računalniški sektor. Tudi ves javni promet se odvija nemoteno, le upočasnjeno z manjšimi frekvencami vlakov, tramvajev in avtobusov. Zanimivo, ohranjen je tudi ves časovni okvir javnega prometa, torej od petih zjutraj do malo čez polnoč. Nočni javni promet je začasno ukinjen. Prekinjen pa je ladijski linijski potniški promet po jezerih, razen trajektov. Odprta so vsa otroška igrišča, zaprte so šole in univerze, delujejo pa takorekoč vsi vrtci. V Švici je predšolska oskrba otrok, do četrtega leta starosti oziroma do male šole, popolnoma zasebna in država ni omejevalno posegla v delovanje vrtcev, kjer gre za običajno poslovno razmerje dveh strank. Še več, zaradi tega, ker so pomembni za čim bolj nemoteno delovanje družbe, so v zvezni vladi priporočili, naj ostanejo vrtci odprti. Kanton Zürich je, denimo, tudi predpisal, otroci staršev, ki opravljajo določene nujne poklice, morajo imeti pri oskrbi v okrnjenih razmerah delovanja vrtcev prednost. Le tako se seveda ob koncu krize tudi ti zasebni vrtci lahko nadejajo kakšne pomoči. Pomembno je poudariti, da predstavlja oskrba predšolskih otrok v Švici velik del družinskega proračuna, saj stane dan oskrbe enega otroka med 120 in 150 evri, torej je mesečni račun za oskrbo enega otroka med 2.500 in 3.000 evrov. Če imate dva, se ta številka podvoji, torej gre že za vsaj 5.000 evrov mesečno. Ker nihče ne subvencionira oskrbe predšolskih otrok, gre za popolnoma zasebni sektor, kjer morajo na eni strani komercialno preživeti vrtci in na drugi strani seveda tudi starši. Zaprtje vrtcev bi lastnike pahnilo v bankrot, starši pa bi, vsaj ti, ki hodijo na delo, morali iskati alternativne oblike varstva, finančna škoda pa bi bila na koncu na plečih kantona oziroma javnega denarja. Torej so se v Švici iz finančno praktičnih razlogov odločili, naj vrtci obratujejo naprej, saj bo s tem najmanj ogrožen poslovni model financiranje tega sektorja, ob tem pa so jih razglasili za sistemsko pomembne ustanove za delovanje družbe. Drugače teče vsakdanje življenje upočasnjeno, a na ulicah, v parkih, na travnikih, na sprehajališčih okrog jezer, pa tudi na izletniških točkah je veliko ljudi, ki hodijo na svež zrak, na sprehode, zelo disciplinirano pa se držijo predpisa, ki omejuje gibanje več kot petih ljudi skupaj – razen za člane iste družine. Življenje v švicarskih mestih ni povsem zamrlo, so pa ljudje zelo dosledni pri upoštevanju socialne distance dveh metrov pri pogovorih in srečanjih. Mnogi še vedno hodijo v pisarne in službe, kar je opaziti tudi po živahnem prometu v mestu, seveda pa je vse to v primerjavi z običajnim ritmom mnogo bolj nedeljsko. Močno je opazna tudi odsotnost turistov.

Švica ne pozna izrednih razmer. Vsaj v moderni zgodovini ne. Zvezna vlada Bundesrat je že ob koncu februarja sprejela ostre ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, saj so odpovedali ženevski avtomobilski salon, ko se je večina Evrope temu še posmehovala. Že takrat so prepovedali vse prireditve z več kot 1500 ljudmi, večina kantonov je odpovedala pustovanja, skratka že zelo zgodaj so v Švici omejili velike družabne in tudi športne dogodke. Ko je šlo za omejevanje osebne svobode posameznika, pa se je Švica znašla v nekoliko težjem položaju od marsikatere druge države, kar zdaj tu spremljamo že ves čas epidemije. Del družbe je že nekaj časa zahteval strožje ukrepe omejevanja svobode gibanja ljudi, a politiki so tu ob tem zelo, zelo previdni. Od začetka krize Bundesrat povprečno trikrat na teden sedi pred novinarji in javnostjo v zvezni palači v Bernu in ministri, v Švici jih je sedem, obveščajo javnost o razmerah in ukrepih. Glavno besedo pri vseh ukrepih ima sicer predstojnik oddelka za prenosljive bolezni Zveznega urada za zdravje Daniel Koch, ki je postal tudi osrednja medijska osebnost. Politiki, a tudi Daniel Koch, z javnostjo komunicirajo predvsem o priporočilih. Tudi, ko so 16. marca razglasili izredne razmere za vso državo, je letošnja predsednica Bundesrata Simonetta Sommaruga ljudi nagovorila s previdno izbranimi besedami in nekajkrat poudarila, da zvezna vlada ne bo posegala v temeljne svoboščine posameznika nikjer, kjer to zaradi zajezitve širitve virusa ne bo res nujno potrebno. Alain Berset, minister za zdravje, jo je dopolnil, da je v neposredni demokratični družbi, kot je švicarska, ki se upravlja od spodaj navzgor in ne obratno, kot je to primer v mnogih drugih državah, ves čas potrebno upoštevati to razmerje in delovati v skadu z njim. Osebne svobode gibanja ljudi v Švici niso omejili, Alain Berset je na tiskovni konferenci 27. marca še enkrat pozval ljudi, naj zdaj, v času velikonočnih praznikov ne hodijo na izlete v pomladni  Ticino in poskrbijo, da pred Gotthardskim predorom vsaj enkrat v zgodovini ob teh praznikih ne bo gneče in kolon. Groženj tuakjšnji politični besednjak ne pozna.

Na drugi strani so nosilci političnega in družbenega življenja v Švici kantoni. Zaradi takšne konfederalne ureditve je zvezna oblast v Švici izredno omejena in se v teh razmerah jasno ni najbolje znašla. Po začetnih nesoglasjih, kjer je prihajalo do samostojnih ukrepov in omejevanja gibanja ljudi nad 65. letom starosti, kot na primer v kantonu Uri na nemško govoreči strani pod Gotthardom, je zvezna vlada ukrep preklicala. “Omejevanje svobode gibanja ljudi je nekaj, kar bomo poskušali v Švici na vsak način preprečiti,” so sporočili iz Bundesrata, kjer so imeli več težav z omejevanjem kantona Ticino, ki je odredil zaprtje vseh za vzdrževanje sistema nevitalnih tovarn in podjetij ter gradbišč. Tudi to je Bundesrat preklical kot protiustavno, a je Ticino ostal neomajen. Šele ko so zagrozili, da jim bodo odtegnili finančno pomoč, če se ne bodo držali ustavnega in dogovorjenega reda Švice, so našli kompromisno rešitev, da lahko zaradi skrajno izrednih razmer v Ticinu sicer izjemoma in načeloma začasno ostanejo te tovarne in gradbišča zaprta, a vsi, ki upoštevajo sanitarne ukrepe zvezne vlade, lahko svoje tovarne in gradbišča tudi odprejo in nadaljujejo z delom. Kantoni ne bodo brez soglasja Bundesrata sprejemali nobenih samostojnih ukrepov več, so obljubili. To pišem, ker se mi zdi, da je v Sloveniji med mnogimi, predvsem pa med nosilci politične in siceršnje družbene moči, zelo slabo razširjeno zavedanje pomena demokracije predvsem v težkih in izrednih razmerah. Šele v takšnih časih se pokaže prava demokratičnost neke družbe in opazil sem, da pogled od zunaj mnogokrat kritično opazuje delovanje Švicarjev v teh zaostrenih gospodarsko socialnih razmerah. V resnici gre le za zelo drugačno razumevanje demokracije, kot je to, žal, v mnogih državah predstavniške demokracije, kjer so izbrani nosilci politične moči mnogo bolj imuni na občutljivost zagotavljanja demokratičnega procesa odločanja tudi v krizah in vojnah, kot je ta čas že imenoval francoski predsednik Emmanuel Macron.

Jasno, Švicarjem bo tudi ob koncu krize lažje kot mnogim drugim, saj je Bundesrat že povsem nebirokratsko sprostil 42 milijard frankov (39 milijard evrov) neposredne pomoči gospodarstvu in prebivalstvu ter z uredbo naložil komercialnim bankam, ki že od četrtka izdajajo povsem brezobrestna in brezstroškovna posojila vsem podjetjem v višini do 500 tisoč frankov z odplačilno dobo petih let, kjer banka nima pravice omejevati ali zavrniti teh posojil. Za njih namreč 100 odstotno jamči država, tudi v primeru, če ne bodo vrnjena. Za večja podjetja je obrestna mera 0,5%, zadolžijo se lahko do 20 milijonov frankov, država prevzema 80 odstotkov tveganja, 20 odstotkov pa ostaja tveganje banke, kjer banka lahko tudi preverja ekonomsko vzdržnost takšnih posojil in pri dodeljevanju soodloča. Ob tem je za zaposlene na voljo podjetjem za nedoločen čas ukrep kurzarbeit, kjer zaposlenim na čakanju namesto, da bi jih podjetja odpustila, nudijo 80 odstotkov njihove plače. Finančni strokovnjaki predvidevajo, da si Švica lahko brez težav in brez velikega dodatnega zadolževanja na svetovnem trgu privošči vsaj za 130 milijard frankov (123 milijard evrov) nujne pomoči gospodarstvu in prebivalstvu. Tudi to seveda Švicarje v teh negotovih časih lahko ohranja nekoliko bolj mirne.