Terase Odprte Utrinek s smučišča Melchsee-Frutt nedaleč od Luzerna. Po vsej Švvici je bilo vso zimo podobno.

Ko vlada pretirava, jo ustavi parlament

Začela se je meteorološka pomlad. Tudi vreme zadnje dni spominja na prebujanje narave in ljudi, ki si želijo ven, na zrak, v parke in na zelenice, seveda pa s tem tudi v lokale, muzeje, na izlete… Ljudje so se, podobno kot narava, prebudili iz zimskega spanja. Zimske počitnice – trajajo dva tedna – so se v Švici v večini kantonov že končale, torej gre tudi smučarska sezona počasi h koncu. Simbolično se bo končala naslednji konec tedna, ko bo v Lenzerheideju finale svetovnega pokala v alpskem smučanju – z velikim uspehom švicarskega smučanja in brez vidnih slovenskih dosežkov to zimo. Pomenljiva primerjava tudi za analizo letošnje korona zime v obeh državah.

Nekje sredi zime so so ob mojem pisanju oglasili – med drugimi – minister v slovenski vladi, zadolžen za notranje zadeve Aleš Hojs, pa tudi dežurni odvetnik trenutne slovenske vlade Matej Lahovnik, oba sta namreč prostodušno kritizirala domnevne netočnosti v mojem pisanju o smučarski sezoni v Švici. Zdaj, ko je sezona že skoraj pri koncu, lahko še enkrat strnem svoje smučarske vtise. Nabrali smo, skupaj z družino, vsaj 30 smučarskih dni, kar mi verjetno ni uspelo vse od srednje šole. Smučali smo marsikje po Švici, od Zermatta v kantonu Wallis do Andermatta v kantonu Uri, večinoma pa v Davosu, St. Moritzu, Pontresini in Samnaunu v kantonu Graubünden. Ponavadi smo na smučanju preživeli nekaj dni, enkrat ves teden, občasno pa smo šli smučat le za en dan. Stanovali smo po hotelih in apartmajih, prehranjevali smo se v hotelskih restavracijah. Zakaj naštevam kantone? Švicarski Bundesrat oziroma zvezna vlada se je že jeseni odločila, da bo odločanje o smučanju prepustila kantonom, ki so smučarsko sezono izpeljali skorajda brez vseh omejitev. Na smučiščih je bila v zaprtih žičnicah in na sedežnicah obvezna zaščita nosu in ust, sicer pa so ves čas obratovale tudi mnoge koče in restavracije na smučiščih, kjer so hrano in pijačo stregli resda le na terasah. Smučanje je v Švici vso zimo izgledalo skoraj tako, kot da ne bi bilo korona virusa oziroma epidemije zaradi njega. Skoraj do božiča so bili v Švici tako ali tako odprti vsi lokali, vse trgovine v državi pa so kupce sprejemale do 18. januarja, ko so jih za pet tednov zaprli in znova so se odprle v ponedeljek, 1. marca. Tudi s tega stališča je bilo v večini švicarskih zimsko športnih središč živahno ter sproščeno vzdušje. Mladina do 16. leta je bila iz vseh omejitev športnih dejavnosti v Švici povsem izvzeta, torej so normalno potekali vsi smučarski tečaji, šole, na drsališčih je bilo polno otrok in mladine, skratka za večino šolarjev in dijakov je bila letošnja, s snegom obilna zima v Švici skrajda povsem običajna. Zaradi smučanja smo v Švici takorekoč pozabili na korona krizo. Zadnji dan smučarskih počitnic na Corvigliji v St. Moritzu, nedaleč od tam, kjer poteka proga svetovnega pokala, smo na terasi koče Glünetta za mizo sedeli skupaj z nemško-turškim parom, ki živi ob obali züriškega jezera. Ženska je Nemka, ki se je zgražala ob dogajanju v zvezi z omejitvami svobode življenja v njeni domovini, na koncu pa dodala, da v vseh pogovorih s svojimi sorodniki in znanci v Nemčiji o tem, kako v korona časih živimo v Švici občuti predvsem nevoščljivost in zavist. Pomislil sem na slovenske politike, ki so mi očitali neresnice pri pisanju o smučanju v Švici in najprej postal pozoren na njihovo morebitno nevoščljivost in zavist. No, v naslednjem hipu sem ugotovil, da imajo prav ti politiki za zdaj še vedno oblast v Sloveniji, torej bi lahko enako smučarsko sezono brez skoraj vseh omejitev omogočili tudi Slovencem. Vzroki za njihovo oholo obnašanje so očitno torej drugje.

Ko smo že pri politiki in politikih, v Švici celo v primerjavi s slovenskimi, avstrijskimi ali nemškimi zelo blagi ukrepi povzročajo družbene in politične glavobole ter Bundesratu oziroma zvezni vladi ves čas nalagajo tehten razmislek o vsaki njihovi potezi. Ne smemo pozabiti, v Švici od prvega dne epidemije, torej od 16. marca lani, niti za trenutek ni bila nikomur omejena popolna svoboda gibanja, da o kakšnih policijskih urah ali čem podobnem sploh ne govorimo. In kljub temu je Bundesrat ves čas pod budnim očesom javnosti in vse bolj tudi parlamenta. Ko je zvezna vlada prejšnji teden napovedala popolno in neomejeno odprtje trgovin 1. marca, so se del gospodarstva, njihova združenja in večina desnih in sredinskih strank v parlamentu temu ostro postavili po robu. Bundesrat je s tem obšel priporočila dveh pomembnih parlamentarnih komisij – za gospodarstvo in za zdravje ter socialo – in še naprej vztrajal pri zaprtju lokalov in teras vsaj do začetka aprila. Sprva je bil Bundesrat pripravljen popustiti pri terasah in jih morda odpreti že 22. marca, a v parlamentu se je nabirala vse hujša jeza nekaterih poslancev, ki so na dnevni red spomladanskega zasedanja parlamenta, ki se je začelo 1. marca, uvrstili tudi zahtevo po spremembi epidemiološkega zakona o Covidu-19, s čemer želijo zvezno vlado prisiliti, da že 22. marca, če ne bo šlo drugače, pač z odločitvijo parlamenta, le ta seveda sme spremeniti odločitve vlade, odpravi praktično vse omejitve javnega in gospodarskega življenja v državi. Tudi omejitev zbiranja le petih ljudi v zaprtih prostorih, ki še vedno velja. Švica ima, za razliko od Slovenije, pravi dvodomni parlament in Nationalrat oziroma državni zbor, ki ga sestavljajo poslanci strank je v sredo, 3. marca že sprejel spremembo tega zakona s 97 glasovi za, 90 glasovi proti in šestimi vzdržanimi glasovi. Za omejitev pooblastil zvezni vladi je bila desna ljudska stranka SVP, večina liberalcev FDP in tudi dovolj predstavnikov krščanske demokratske stranke, ki se je lani iz CVP ob združitvi z majhno stranko BDP preimenovala v stranko Mitte oziroma po slovensko Sredina. Proti so bili socialdemokrati SP in Zeleni, ki so med debato o tem predlogu celo protestno zapustili dvorano. Zakon še ne velja, kajti potrditi ga mora še drugi dom parlamenta Ständerat oziroma državni svet, v katerem so zbrani poslanci, ki zastopajo svoje kantone, kjer uspehu omejitve odločitev Bundesrata sicer napovedujejo manj možnosti. No, ne glede na izid v drugem domu parlamenta sem želel opisati demokratično vzdušje v Švici, ko govorimo o epidemiji korona virusa. Zvezna vlada je že zaradi teh demokratičnih vzvodov pod močnim pritiskom parlamenta in dela javnosti ter bodo njene naslednje odločitve vsekakor upoštevale vse to, kar se te dni dogaja v parlamentu. Vse, kar bi bilo drugače od skoraj popolne odprave večine omejitev po 22. marcu v Švici torej lahko označimo za skoraj povsem neverjetno.

Slovenija se je politično in družbeno v zadnjem letu tako močno oddaljila od temeljev neke demokratične ureditve, da so primerjave postale skorajda nesmiselne, predvsem pa jih nihče ne bi razumel oziroma jih vsaj s švicarske perspektive ne more jemati resno. V tem duhu je tudi povsem brez smisla komentirati odmeve slovenskih politikov na oblasti in njihovih oprod na pisanje o razmerah v drugih državah, predvsem takšnih, kjer demokracija odlično deluje, kjer vzorno deluje delitev oblasti, kjer politikom ne bi prišlo na pamet, da bi državljane obravnavali kot svoje blago ali last, kot to zadnje čase počne vladajoča politika v Sloveniji, z njo pa sodeluje predsednik slovenske države, velik del pravosodnega sistema, upravnih služb, kot je recimo policija, roko jim drži zdravstvena politika in (pre)velik del medijev… Ob obnašanju medijev moram dodati, da me čudi tako malo zanimanja za obnašanje Švice v tej korona krizi, kjer epidemijo obvladujemo z mnogo manj omejitvami in ukrepi, predvsem pa z ohranjanjem veliko več osebne posameznikove svobode. Ne le v Sloveniji, tudi v Avstriji, Nemčiji, Italiji in drugih sosednjih in bližnjih državah je obveščanja o švicarski mnogo bolj demokratični, liberalni in za ljudi svobodni poti skozi to krizo zelo malo ali skorajda nič. Gre spet za zavist in nevoščljivost? Prav mediji bi morali v posameznih državah opozarjati svojo oblast, da je moč obvladovati korona virus tudi drugače, kajne? Švicarsko smučarsko svobodo lahko torej razumemo tudi v tem razmerju politikov do svojih državljanov in seveda ob tem postane takoj jasno, da ljudje, kot so Hojs, Lahovnik, Janša in njim podobni česa takšnega ne želijo razumeti. In s tem seveda v svojem prividu popačene politične realnosti, ki jo živijo v Sloveniji, najlažje napišejo, da nekaj, kar drugi vsak dan živimo, preprosto ni res.