Maske Kolegi Ko si voditelji in novinarji v studiu, kljub temu, da vzdržujejo veliko medsebojno razdaljo z gosti, nataknejo maske, je čas za resen alarm.

Ko si novinarji nadenejo nagobčnike

Ko maska ne služi več preprečevanju širjenja okužb, ampak postane simbol, je družba v velikih težavah. Ko se politiki in vsi ostali nastopajoči v javnih nastopih smešijo z maskami na obrazih, je z njimi in njihovo podobo sveta nekaj narobe. Ko to začnejo posnemati še novinarji, je čas za resen alarm. Voditelj in njegov gost v televizijskem studiu sedita in se pogovarjata z maskami na obrazu. Ne, ne gre za Muppet Show, čeprav bi si to verjetno želeli. S premikom programa na daljincu bi si želeli vrnitev v normalnost. Za kaj takega boste morali poiskati kak tuj TV program. V Sloveniji je Janez Janša očitno vsem, celo novinarjem in voditeljem uspešno nadel nagobčnike.

November gre počasi h koncu, v Sloveniji bo kmalu minilo mesec dni, odkar veljajo nesorazmerne omejitve za preprečevanje širjenja korona virusa. Policijska ura, nošnja mask na prostem, omejitev gibanja, kaznovanje vsakogar, ki prekrši ta pravila na vsakem koraku, zmeda med politiki, kaos med zdravstvenimi delavci, zaprte šole in vrtci, zdravstvo pred kolapsom, skorajda popolna ustavitev javnega življenja… Vse to opazujem od daleč iz varnega in svobodnega okolja švicarske konfederacije in se čudim, kako to, da so ljudje v Sloveniji še vedno tiho. Čudim se, da se ne uprejo. Res je, mnogi sedijo doma in gledajo televizijo, kot jim očita Janez Janša. Morda vsi le ne ležijo ves čas na kavču. Doma je treba tudi kaj narediti. Kuhati, pospravljati, urejati dom, opravljati službo, pomagati otrokom pri učenju… Janez Janša vsega tega ne počne, zato pa v studiu javne televizije RTVSLO med intervjujem nosi masko. Nihče mu je ne sname. Nihče mu ne pove, da to ne gre. Nihče ga, ker noče sneti maske, ne nažene iz studia. Nihče mu ne zagrozi z varnostniki, ki mu bodo pomagali iz studia, če ne bo snel maske. Kamera pokaže voditelja. Tudi Igor Bergant nosi masko. Upam, da je to le uvodna gesta. Čakam, da bo začel pogovor tako, da bo masko pomenljivo snel in enako zahteval od svojega gosta. A nič se ne zgodi, maska ostane na Igorjevem obrazu. Ves čas se pogovarjata z maskami na obrazu. Intervjuja seveda nisem gledal. Tudi brez mask na njunih obrazih ga verjetno ne bi, saj me Janševo populistično nakladanje, izključevanje drugače mislečih, tviteraštvo in dolgoletno laganje že dolgo ne zanima več. Na družabnih omrežjih sem kasneje prebral, da se je Janša Bergantu na koncu pogovora zahvalil za to, da je tudi on nosil masko. Je sploh še mogoče, da slovenska družba potone globje? Ugotavljam, da je to žal vedno mogoče.

Če ni ravno pust, nikdar ne gledam in ne poslušam ljudi, ki bi nosili maske. Če me, tudi v tem času, nagovarjajo bodisi po televiziji ali v živo, jih morajo za ta čas sneti. Vsakogar, ki me ogovori, prosim, naj sname masko. Naj stopi še meter ali dva vstran, če želi, a masko naj sname. Tudi meni ne pade na pamet, da bi kogarkoli, bodisi v živo ali na ekranu, naslavljal ali z njim govoril z masko na svojem obrazu. To je osnovna človeška dostojnost, spoštovanje naslovnika, saj je naš obraz bistvo naše identitete. Obraz, njegova mimika in govor nas ločujeta od vseh ostalih bitij na tem planetu. Zatorej se smemo pogovarjati izključno brez mask. Z dovolj razdalje med nami. Naj bo tako, če se že vsebinsko zelo redko znamo pogovarjati brez mask. To najbolje ve prav Janez Janša. Verjetno mu tudi zaradi tega ustreza poleg vsega še obrazna maska. Tudi jaz v teh časih več časa, ponavadi zvečer, presedim pred televizijo. Običajno gledam prvi program švicarske javne televizije SRF, kjer spremljam njihov TV dnevnik oziroma Tageschau, pa šport na prvem programu avstrijske javne televizije ORF, tudi njihov dnevnik Zeit im Bild, velikokrat se ustavim pri večernih pogovornih oddajah obeh programov nemških javnih televizij ARD in ZDF… Sem ter tja zaidem tudi na programe hrvaške javne televizije HRT, kjer nikogar in nikjer ne vidim z masko na obrazu. Nikjer, razen ves čas na RTVSLO, ne gledaam ljudi z masko na obrazu. Ko drugje ljudje nagovarjajo javnost ali govorijo med seboj, naj bo na terenu ali v studiju, kjerkoli, kdorkoli, vsi vedno nastopajo z odkritim obrazom. Gostje in voditelji, politiki in znanstveniki, zdravniki in naključni mimoidoči. Ugotovil sem, da je maska postala simbol odnosa in med ljudmi v posamezni družbi. Drugače si tega razkoraka med slovensko in ostalimi družbami v naši okolici ne znam razložiti. Janševa ideja je bila Slovencem nadeti maske, da bodo ubogljivi in tiho, da bodo prestrašeni in upognjeni. Predvsem pa ves čas jasno zaznamovani. Janša je tudi sebi z lahkoto nadel masko, saj s tem želi še bolj jasno skriti svoj pravi obraz. No ja, vsaj slednje mu ne bo več uspelo.

Švica se je zadnje tedne znašla na udaru politikov, dela zdravnikov in medijev iz soseščine. Drugačen pristop do epidemije so sprva obtožili mnogi ugledni ljudje. Glasen je bil Karl Lauterbach, nemški socialdemokratski poslanec v zveznem parlamentu in virolog, znan po svojem paničnem odnosu do epidemije, ki je švicarsko vlado obtožil lahkomiselnega igranja z življenji ljudi. Avstrijski minister za zdravje Rudolf Anschober je švicarsko pot označil za neodgovorno in za Avstrijo povsem nesprejemljivo. Tudi v Avstriji je oblast ljudji zaklenila v njihove domove. Policijsko uro imajo celo podnevi. Nekateri nemški mediji, kjer imajo zaprte vse lokale in delni lockdown so švicarsko odločitev, da ne bo več sledila zaporam javnega življenja in bo virus obvladovala z blažjimi in bolj dolgoročno usmerjenimi ukrepi, raztrgali in ostro napadli. Največkrat je bilo slišati, da Švicarji gospodarske interese postavljajo pred življenja ljudi. V Švici je zvezna vlada Bundesrat predvsem ves ta čas ohranila mirne živce. In jasno ter pokončno držo. Nikdar se s svojimi ukrepi ni zaletavala in pretiravala, po šesttedenskem zaprtju države spomladi so Švicarji ugotovili, da takšno početje ni rešitev za obvladovanje epidemije. Jasno je postalo, da popolnega zaprtja v Švici ne bomo več doživeli. Kljub temu, da so okužbe oktobra zdrvele v nebo. Naenkrat se je Švica znašla v podobni družbi kot Slovenija. Obe državi sta imeli pred tremi tedni okrog prvega novembra približno 1200 okuženih na 100 tisoč prebivalcev v 14-ih dneh. Slovenija se je znova odločila za najhujši mogoči lockdown in prisilno omejitev gibanja ljudi, vsi so si nadeli maske – tudi za javne nastope na televiziji. V Švici so prepovedali nočno življenje in omejili množična druženja, tako javna, kot zasebna in predpisali nošnjo mask v zaprtih javnih prostorih. Ljudi so prosili za čim več samoodgovornosti. Tudi minister za zdravje Alain Berset je priznal, da mu gre nošenje maske na živce, da ga maska moti in ovira. Ob tem je pojasnil, da jo včasih in v nekaterih situacijah pač mora nositi. Sodeloval je tudi v televizijskem oglasu, kjer razni Švicarji opozarjajo na potrebo po nošnji mask. Na misel pa mu ni prišlo, da bi si jo nadel med televizijskim intervjujem. Nikomur, ne med novinarji, zdravniki, politiki in ostalimi nastopajočimi na televiziji še ni padlo na pamet, da bi nastopal z masko. Veerjetno bi to storil tako ali tako le enkrat. Potem ga pred TV zaslon nihče več ne bi povabil.

Od časa, ko sta se Švica in Slovenija srečali s približno enakim številom okuženih na 100 tisoč prebivalcev, so minili trije tedni. Vsaka izmed družb je ubrala svojo pot spopada z virusom, Švica, kot velikokrat, samosvojo in najbolj podobno švedskemu pristopu, Slovenija pa ostro omejevalno in podobno mnogim evropskim državam, ki so popolnoma ustavile javno življenje in ljudem odvzele veliko temeljnih svoboščin. Z maskami na obrazu na televiziji in pri ostalih javnih nastopih. Poglejmo primerjavo: V Švici se je število okužb v teh treh tednih zmanjšalo za četrtino, za okrog 25 odstotkov, tudi več kot 200 postelj intenzivne nege je še prostih, število prostih postelj se zadnje dni celo povečuje. Razmere se od kantona do kantona sicer razlikujejo, zato so najbolj obremenjeni francosko govoreči kantoni, pet jih je, sprejeli nekoliko bolj ostre ukrepe, saj so zaprli tudi trgovine, restavracije in bare ter veliko storitvenih dejavnosti. A tudi tam nihče na televiziji ne nastopa z masko na obrazu. Tega seveda ne počno niti novinarji in voditelji v studiu. Celo švicarski Task Force Covid-19, ki svetuje vladi, je počasi moral priznati, da se mnogo blažja švicarska strategija počasi obrestuje. Očitno bo vso zimo moč preživeti s to ravnjo ukrepov ali s še nekoliko blažjimi, ko se bo število okužb, predvidoma okrog novega leta, še nekoliko znižalo. Tudi zdravniki in znastveniki pri svojih javnih nastopih v Švici ne nosijo mask.

In Slovenija? Število okužb ostaja na podobni ravni, kot pred tremi tedni. Bolnišnice so razmeroma polne, a vendarle še niso preobremenjene, nič ne kaže na zmanjšano zasedenost postelj intenzivne nege. In vse to ob popolnem lockdownu, omejitvi gibanja, policijski uri, nošenju mask na vsakem koraku, tudi na prostem… Ter seveda tudi v televizijskih studijih. To počno novinarji in njihovi gostje. In še nekaj nas lahko zelo skrbi. Ob vseh teh ukrepih je v Sloveniji umrljivost na število okužb in prebivalcev v tem jesenskem valu epidemije med najvišjimi na svetu. Res je, umrljivost je zdaj jeseni visoka tudi v Švici, višja od povprečja, višja od umrljivosti v Nemčiji ali Avstriji, a kljub vsemu precej nižja kot v Sloveniji, kjer ljudje umirajo v večjem številu, kljub temu, da se Janša v televizijskem studiu smeši z masko. In ob njem televizijski voditelj, ki ga za njegovo držo predsednik vlade na koncu intervjuja še pohvali. Kaj, ko bi tudi v Sloveniji raje poskrbeli, da bi bilo nekolikmo manj mrtvih v povezavi s korona virusom? Tega ne bo moč doseči z maskami na obrazu voditeljev in gostov v televizijskih oddajah. Maske naj bodo na obrazu tam, kjer res zmanjšujejo širjenje okužb, za maškarado in politično parado pa medicinske maske v vsakdanjem življenju niso primerne in služijo neki simbolni politiki, ki jo s svojim nacionalistično populističnim vedenjem pooseblja Janez Janša. Ko in če pri tem sodelujejo novinarji in uredniki, pa je vse skupaj še toliko bolj skrb vzbujajoče. Janši bodo Slovenci prej ali slej sneli masko; bolj me skrbi, kako se boste takrat odzvali moji kolegi – novinarji in uredniki.