Srecanje G8 Če vsak igra svojo igro, so vojne neizbežne. Ruski predsednik Vladimir Putin je združenju najbolj močnih držav na svetu G8 že pred leti pomahal v slovo. Zdaj vemo, da so pogovori in kompromisi vedno boljši od vojn.

Ko bomo razumeli besedo “realpolitik”, bo vojn manj

Pogovori med znanci in prijatelji, celo v službi in med pogovori o poslu, se zadnje dni vrtijo le okrog enega vprašanja – vojne v Ukrajini. Posnetki so dramatični. Razdejanje, stiska in obup ljudi, ki so ostali čez noč brez vsega in se borijo za gola življenja. Humanitarna katastrofa vpije po pomoči in ljudje po vsej Evropi se odzivajo množično ter nesebično. Milijoni ubežnikov pred vojno bodo dobili zatočišče in osnovno skrb za preživetje v okoliških državah in po vsej Evropi, počasi pa se bodo začele tkati nove niti in usode. Nekateri bodo še dolgo objokovali izgubo svojega doma, prijateljev, znancev, okolja, navad… Drugi se bodo hitreje znašli in zaživeli neko novo življenje – poklicno in zasebno. Vojna v Ukrajini zagotovo še enkrat spreminja demografsko podobo Evrope.

Vse to smo, v manjšem in manj krvavem obsegu v Evropi že videli. Najprej leta 1956 na Madžarskem, kasneje leta 1968 na Češkoslovaškem, nazadnje še med leti 1992 in 1999 na Balkanu, točneje na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. To je človeška in za potek zgodovine na tem svetu sicer pomembna dimenzija, nikakor pa ne smemo pozabiti na mnogo bolj pomembno besedo, ki pripelje do te vojne, ki jo danes preživljajo v Ukrajini in jo opazujemo po vsem svetu. Realpolitik je beseda, ki najprej zaznamuje Machiavellija, ki se z njo prvi ni več opiral na religiozna ali etnična stališča, svoj izrazit današnji pomen pa začne dobivati v 19. stoletju, ko nastajajo v Evropi narodi in se na tej osnovi oblikujejo nova strateška zavezništva med različnimi državami. August Ludwig von Rochau je bil nemški politik in publicist, ki je po marčni revoluciji leta 1848 izdal leta 1853 odmevno knjigo Grundsätze der Realpolitik, ki je napovedovala nek nov demokratično liberalen družbeni red, v istem času pa je beseda realpolitik dobila tudi aktualen družbeno politični odmev, namreč z vojno na Krimu, torej nekje na območju današnje Ukrajine. Ob izbruhu Krimske vojne leta 1853 se konzervativna Avstrija, takrat naša država oziroma mi, ni pričakovano postavila na stran Rusije, pač pa je cesar ostal sprva nevtralen, kasneje pa se je Avstrija v tej vojni priključila naprednima silama Franciji in Angliji ter tako pokopala leta 1814 na Dunaju sklenjeno sveto zvezo med konservativnimi silami – Avstrijo, Rusijo in Prusijo – v boju za ohranitev krščansko protirevolucionarnega sveta, ki je razpadal pred pomladjo narodov. Leta 1856 sklenjen pariški mir ob koncu vojne na Krimu je pomenil novo dobo razcveta izključno nacionalnih držav. V 60-ih letih dvajsetega stoletja se je beseda realpolitik pojavila znova v času ameriškega predsednika Richarda Nixona in njegovega varnostnega svetovalca ter zunanjega ministra Henryja Kissingerja, kjer so Američani z diplomacijo in metodami popuščanja napetosti, predvsem proti komunističnemu vzhodu Evrope oziroma Sovjetski zvezi, a tudi proti Kitajski Mao Ce Tunga poskušali umirjati napete mednarodne odnose. Rastoča demokratizacija dela svetovne javnosti, ki se ves čas zavzema za pravičnejši svet brez vojn, je naravno skregana s pojmom realpolitik, ki je mnogokrat omejen na dolgoročne strateške cilje posameznih držav ali imperijev, demokratično oblikovano mnenje množic v sodobnem medijsko histeričnem svetu pa je podrejeno kratkoročnim, celo hipnim spremembam in preobratom javnega mnenja, kot to spremljamo v tej ukrajinski vojni.

Politiki demokratičnega Zahoda, govorim o njihovem stalnem nujnem potrjevanju na volitvah, so v tej vojni ujetniki javnega mnenja in le deloma lahko sledijo pojmu realpolitik, saj javno mnenje v tem trenutku noče razumeti dolgoročnih strateških ciljev, pač pa želi le konec vojne, mir in cenejši bencin ter ostale dobrine v trgovinah, višje delnice na borzah, stabilno okolje in manj negotovosti okrog zaposlitve in življenske perspektive. To bi jim politiki sicer lahko zagotovili, a le, če bi bolj načelno držali besede omenjene strateške besede. Z drugimi besedami, evropski politiki bi morali ves čas, tudi med streljanjem in bombardiranjem iskati dogovor z Rusijo o končanju te vojne. Čudim se, da Macron, Scholz, Draghi, Johnson, tudi politiki iz manjših držav ne hodijo vsak dan v Moskvo ali v kakšno drugo Putinovo dačo ter se tam pogajajo… Opažam ravno nasprotno. Besedna vojna in ekonomske sankcije se stopnjujejo, obtožb, zmerjanja, nerazumevanja je vse več, kar pomeni, da so se evropski politiki s svojim vedenjem pravzaprav odločili za kratkoročno ugajanje svojim volivcem doma, manj pa jih zanima usoda Ukrajincev in še manj količina nepotrebno odvrženih bomb in granat nad Ukrajino. Če bi jih, bi manj govorili, grozili in mnogo več napora vložili v neprestane pogovore o hitrem končanju te vojne. Zato je potreben pogum, predvsem pa umik od zgroženega diskursa in besedne vojne javnosti in medijev v domačih okoljih, ki jih politika te dni le še vzpodbuja.

Američani in Kitajci so v tem konfliktu v mnogo boljšem položaju in precej bolj natančno razumejo pojem realpolitik. Američani niso odvisni od ruske energije, Američani niso žrtve ukrajinskih beguncev, Američani gospodarsko skorajda ne bodo občutili te vojne. In tega se dobro zavedajo. Ostajajo načelno solidarni z Evropo, to pa je tudi vse. Kitajci prav tako niso odvisni od te vojne. Ne prinaša jim velike ekonomske škode, še manj beguncev, torej tudi Kitajska te vojne ne občuti močno. Ruski predsednik Putin Kitajski v njenem obračunavanju z Zahodom pride celo prav, Kitajska se zaveda tudi ruske podrejene vloge v medsebojnem odnosu. Dokler bosta Kitajska in Amerika le gledali od strani, lahko Rusija to vojno mirno nadaljuje. Za zdaj ne kaže, da bi se stališče teh dveh velesil v tem konfliktu hitro spremenilo. Zakaj? Ker za spremembo nimata interesa. Javno mnenje v ZDA se z Ukrajino ne ukvarja, to je le še ena vojna nekje daleč, pomembo je le, da se ZDA vanjo ne vpletejo preveč. Ameriški predsednik Joe Biden torej doma zaradi te vojne ne čuti prevelikega pritiska. Z ekonomskimi sankcijami proti Rusiji, le takšnimi seveda, ki koristijo Ameriki, pa pridno sodeluje z Evropo in daje vtis zaveznika. Kitajec Či Žinpin pa tako ali tako nima volitev in teh ali podobnih strahov za svojo oblast.

Evropa je tu v povsem drugačnem položaju. Vse posledice te vojne nosi na svojih plečih. Ekonomsko, politično, demografsko… Rusija bo vedno del Evrope, zato je treba, če prav razumemo besedo realpolitik, vedno računati tudi z njo. Evropa mora najti dogovor z Rusijo. Tudi v Ukrajini. Prej, ko sedejo za mizo, manj bo razdejanja, žrtev, tragičnih posledic vojne… Zaman je obtoževanje ene strani, da je krivec za to vojno, da je bila nepotrebna, da bi jo lahko obšli… Vojna je tu in zdaj je potrebno najti pot iz nje. Če bi šlo za Srbijo, bi verjetno Nato vrgel nekaj bomb na Beograd in vojne bi bilo konec. Ker gre za Rusijo, bomb nanjo nihče ne bo vrgel. Če jih bo, bo to res pomenilo konec sveta. In tega se zavedajo tudi Scholz, Macron, Johnson, Biden… Vedo, da bo na koncu prišlo do nekakšnega sporazuma, ki bo ustrezal pojmu realpolitik, vmes pa bo razplet določalo še razmerje moči na terenu, torej v tej vojni. Ukrajinci so, kakor se to žalostno sliši, le figure na šahovnici, a jim tega nihče v zadnjih tridesetih letih ni pošteno in iskreno povedal. Plemenito se predsednik Volodimir Zelenski kot prvi med enakimi bojuje za svoj narod, a kaj več kot mitski narodni junak, če bo v tej vojni padel, ne more postati.

Usodo Ukrajine bodo določali drugi. Takrat se bo javno mnenje v Evropi umirilo, vsi bomo zadovoljni, da je vojne končno konec, da je prišel mir, da bo zdaj na vrsti čas izgradnje in napredka. Tako je po vsaki vojni in tokrat ne bo nič drugače. Vse ostre in glasne besede o novi hladni vojni oziroma hladnem miru, kot se pojem zdaj oblikuje, o propadu Rusije bodo pozabljene in začeli bomo iskati nov skupni evropski dogovor za bolj trajen mir na celini. Če ga ne bomo, bo bojazen nove vojne v Evropi ves čas visela nad nami. Dobro bi bilo, če bi se takrat, ko bomo gradili nove odnose in razpravljali o posledicah te vojne vsi ves čas zavedali pomena pojma realpolitik in razumevanja razmerij med igralci, saj bo le tako mogoče preprečiti novo Ukrajino. Te dni imam občutek, da v evropskih prestolnicah politiki najprej nekaj bleknejo, kar se bo zdelo domači javnosti všečno, šele potem pa premislijo, kaj to pravzaprav pomeni. Za zdaj to pomeni žal le več bomb in granat, več mrtvih in razseljenih, dražje in bolj negotovo življenje na Zahodu, predvsem pa nič kaj prijetno usodo za Ukrajino. Rusije ni potrebno razumeti, še manj se z njo strinjati, nujno pa jo je upoštevati. Vsaj do te mere, kot ves čas upoštevamo Ameriko ali Kitajsko. Če bi vsi razumeli, kaj je realpolitik, vojne v Ukrajini ne bi bilo.