Healthy Woman Using Medical Protective Mask To Health Protection Čemu in komu služijo maske? Politiki in zdravniki z njimi manipulirajo s prebivalstvom, nekateri ob tem služijo milijone, v resnici pa trpita človekova osebna svoboda in dostojanstvo. Trdnih dokazov, da nošnja mask v trgovinah in drugih javnih mestih zmanjšuje prenos virusa, namreč še vedno ni. Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da nošnja mask za zdrave ljudi ni potrebna.

Kam peljejo korona orgije zdravnikov – in politikov?

Spomnim se marčevskih napovedi, ki so prihajale od politikov in mojih medijskih kolegov, deloma tudi od zdravnikov, da je pač dva tedna izolacije manjše zlo od na deset tisoče mrtvih – samo v Sloveniji. Namigovali so na to, potrpite, čez nekaj tednov bo epidemija mimo in spet boste lahko normalno živeli. Že takrat sem se nasmihal besednjaku brez utemeljitev. Zdaj, več kot pet mesecev kasneje, lahko brez dvoma ugotovimo, da smo se pustili grdo zapeljati. Ne le pri večini Slovencev osovraženi Janševi populistični in fašistoidni oblasti, v zvezi s korona virusom je namreč podobno vsepovsod. Začetna zdravniško poklicna in dostojna politična drža, ki smo jo videvali v nekaterih državah, žal ne v Sloveniji, se je povsem spridila, izredno stanje traja že predolgo, varovalke demokratične in svobodne družbe so povsem popustile. Gre za nek nov fenomen, tudi v zelo tradicionalnih in v svojem bistvu izredno demokratičnih družbah, kot je, recimo, švicarska. Tudi v Švici vse bolj čutimo omejevanje osebne svobode, dostojanstva in skrb politikov za… Sploh ne vem več za kaj oziroma koga skrbijo.

Najprej kratko pojasnilo. Švica je konfederacija in ob razglašeni epidemiji je uvedla izredne razmere v državi, prvič v zgodovini, ki so trajale od 16. marca do 19. junija. Takrat je z odloki v državi samostojno upravljala zvezna vlada Bundesrat, od 20. junija dalje pa so v državi le še posebne razmere, kar pomeni, da v konfederaciji spet vlada federalizem oziroma o skoraj vsem, predvsem pa o zdravju ljudi znova odločajo kantoni. Vseh je 26. In s tem imamo zdaj 26 različnih epidemioloških ukrepov, čeprav so kantoni majhni, življenje med njimi pa zelo povezano. Z drugimi besedami, vlada popoln kaos. Šest kantonov je do zdaj uvedlo obvezno nošenje mask v trgovinah, še v treh kantonih to za zdaj šele napovedujejo, v enem kantonu mora nositi maske gostinsko osebje, v dvajsetih kantonih za zdaj ni kakšnih posebnih dodatnih omejitev za prebivalstvo, razen tistih, ki je sprejel v času izrednih razmer Bundesrat in veljajo v vsej državi. Gre predvsem za prireditve z več kot 1000 obiskovalci, nošenje mask v javnem prevozu, upoštevanje medsebojne razdalje, skrb za osebno higieno in še nekatere druge, za prebivalstvo manj vidne in opazne ukrepe.

V Zürichu je predsednica mestnega sveta, v Sloveniji bi ji rekli županja, socialdemokratka Corine Mauch že nekaj časa zahtevala uvedbo nošenja mask v vseh zaprtih prostorih, ostro po robu se ji je postavila züriška kantonalna ministrica za pravosodje Jacqueline Fehr, tudi socialdemokratka, češ, da je takšen ukrep, glede na zdravstvene razmere v Zürichu popolnoma nesorazmeren in občutno prevelik poseg v človekovo svobodo. Na koncu je zmagala prva, saj je kantonalni svet oziroma vlada ob odločni podpori desničarke iz ljudske stranke Natalie Rickli, ki je kantonalna ministrica za zdravje, v ponedeljek z večino v vladi potrdil obvezno nošnjo mask v vseh trgovinah v kantonu Zürich. Še bolj kot to, je mnoge razjezila argumentacija, s katero sta tako Corine Mauch kot Natalie Rickli opravičevali svoje zahteve po nošenju mask. Obe sta v medijskih nastopih svojo držo argumentirali, naj bo prisotnost mask v trgovinah in nakupovalnih središčih predvsem simboličen namen opozarjati na to, da je virus še vedno med nami. Če je le to dovolj močan razlog za tako grob poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine, na to nista znali odgovoriti.

Nekaj dni pred tem v Sloveniji in na Hrvaškem. Tudi slovenska strokovna skupina za korona virus pri slovenski vladi je predlagala uvedbo karantene za ljudi, ki v Slovenijo prihajajo iz Hrvaške. Argumentacija Bojane Beović in njenih kolegov je bila podobna, preprečiti želimo vnos okužb iz Hrvaške, saj opažamo, da je na Hrvaškem vse več ljudi okuženih, preoblematične pa so predvsem poroke, ostala večja zasebna druženja in zabave v nekaterih delih jadranske obale. Je opažanje nekih nekih načelnih trendov okužb dovolj močan razlog za tako grob poseg v človekovo svobodo gibanja? Tudi gospa Beovićeva na to ni znala odgovoriti oziroma je o tem nihče niti ni temeljito izprašal. Kacinovo posmehovanje, provociranje in izzivanje s svojimi medijskimi izjavami v naslednjih dneh in Hojsove grožnje o preganjanju Slovencev čez pol Evrope, če in ko se bodo vračali s Hrvaške, pa najbrž ne potrebujejo dodatnega komentarja, kajne?

Problem je v resnici širši. Nemci so očitno najbolje od vseh ostalih Evropejcev predvidevali, kako se bo razvijala dinamika okužb s korona virusom in so že maja, pred odprtjem meja v Evropi 15. junija, napovedali in predlagali, naj postane merilo vladam oziroma uradom za varovanje zdravja ljudi pri razmišljanju o zaostrovanju ukrepov 50 okužb na 100 tisoč prebivalcev v zadnjih sedmih dneh. Kasneje sem nekje zasledil, da je Slovenija to mejo postavila mnogo nižje. Pri 20 okužbah na 100 tisoč prebivalcih v dveh tednih. Nekatere države so zavzele še bolj omejevalno stališče, denimo le 10 okužb na 100 tisoč prebivalcev v dveh tednih. Nihče do danes ni pojasnil, zakaj nemški kriterij ni bil dovolj dober za Slovenijo in mnoge ostale države? Švicarji so ta kriterij postavili pri 40 okužbah na 100 tisoč prebivalcev v dveh tednih. Avstrijci so še bolj omejevalni, podobno velja za nekatere druge, manjše države, kjer je bila razširjenost okužb do zdaj manjša… Nemško upanje se je izjalovilo, po Evropi se se spet spuščajo mejne zapornice, ljudje ne morejo svobodno potovati, ves čas se pojavljajo te ali one države oziroma ponekod celo regije na rdečih seznamih posameznih držav, čeprav je natančen nadzor gibanja ljudi v bistvu povsem nemogoč.

Namreč, kje je bistvo? Če bi veljal nemški kriterij, bi se v Sloveniji o morebitnih dodatnih ukrepih pogovarjali šele pri vsaj povprečno 150 okužbah na dan, na Hrvaškem pri trajnih 320 dnevnih okužbah, v Švici pa pri 570 okužbah na dan, teh številk okužb pa seveda v nobeni od držav sploh ni na vidiku. Posebno vprašanje ostaja relacija med sedanjimi okužbami in resnim obolevanjem, kakšna je zasedenost intenzivnih oddelkov po bolnišnicah, koliko od okuženih sploh potrebuje zdravniško oskrbo. Te številke so povsem izginile iz medijev, očitno niso dovolj zanimive oziroma ne podpirajo teze o zaostrovanju ukrepov z nošnjo mask in odhajanjem v karanteno. A ne glede na to še zmeraj čakam na odgovor, zakaj nemški predlog za svobodno poletje in mirno jesen za številne politike in njihove zdravstvene uradnke ni sprejemljiv? Komentator v Neue Zürcher Zeitungu je v torek napisal, da se politiki ničesar ne bojijo bolj od tega, kot da bi jih nekdo obtožil, da ne delajo nič. Včasih je pač tudi dobro, da ne delaš nič, je dodal. To vsekakor velja za mnoge ukrepe okrog korona virusa. Koliko časa bodo ljudje še pripravljeni na pavšalne ocene sotrokovnjakov in politikov? Nošnja mask v trgovinah in ostalih zaprtih prostorih je pavšalni ukrep, za katerega ni nobenega dokaza, da zmanjšuje kroženje virusa. Nasprotno, iz lastnih izkušenj verjetno večina med nami ugotavlja, da v trgovinah načeloma ne govorimo. Sprehodimo se mimo polic, pregledamo naložene reči, nakupimo, na blagajni z nekaj izmenjanimi besedami plačamo in odidemo. Zelo redko so ljudje v trgovinah tesno skupaj, s talnimi oznakami in omejevanjem števila ljudi v posameznem prostoru je zahteva po zagotavljanju osebne razdalje metra in pol tudi popolnoma zagotovljena. Virus prenašamo kapljično z govorom, spet trdijo strokovnjaki in le dihanje seveda ne razširja virusa, poudarjajo isti, torej je tudi nošnja mask ob ustih še s prekritim nosom brez vsakega pravega razloga in pomena. O ljudeh, ki morajo v trgovinah delati ves dan in nositi odvečne ter nepotrebne maske, sploh ne bom izgubljal besed. Ti se mi resnično smilijo in čudim se jim, da se skupinsko ne uprejo.

V času te epidemije smo se očitno znašli v začaranem krogu, iz katerega ne najdemo izhoda. Po skoraj pol leta od izbruha epidemije korona virusa o njem vemo dovolj, da bi lahko začeli mnogo bolj normalno živeti, izbrancem za vodenje posameznih držav in s politiko povezanih zdravnikov, epidemiologov, infektologov in še komu, ki v tem času doživljajo svojih pet minut slave, pa bi morali prebivalci postaviti jasne omejitve do kam in na kakšen način smo pripravljeni pri njihovih epidemioloških orgijah sodelovati. Očitno nam ne ostaja več veliko drugačnih možnosti, kot je državljanska nepokorščina. Temelj demokracije je namreč v tem, da mora ljudstvo ves čas nadzirati vedenje svojih izbranih predstavnikov, bodisi v vsakdanji in tudi v zdravstveni politiki, in ko nekaterim posameznikom želja po pretiranem obvladovanju človekove svobode gibanja, odločanja o svojem življenju in dostojanstva resno zamegli njihovo trezno presojo, jim je nujno postaviti meje in okvire njihovega delovanja. Sicer smo že na zelo nevarnem robu diktature, čeprav tega, spet ne vem zakaj, nihče ne želi na glas povedati.