Mohrenkopfe Robert Dubler v kantonu Aargau že v drugi generaciji prozivaja zamorčke. Zdaj jih v Švici nekateri supermarketi zaradi domnevno rasističnega imena preganjajo s polic.

Jemo zamorčke le rasisti?

Ko sem bil še otrok, sem v slaščičarni zelo rad naročil kakšnega zamorčka. Nekoliko starejši se še spominjate s čokolado oblite rahle bele sladke pene na piškotu iz biskvita. Že dolgo v Sloveniji v slaščičarnah nisem opazil sladkih zamorčkov ali indijančkov, kot smo jih tudi imenovali. V Švici podobne sladkarije še vedno prodajajo v supermarketih, so zelo popularni in imenujejo se “mohrenkopf”. Te dni se je razvnela glasna javna razprava o tem, saj je največji švicarski prehrambeni trgovec Migros napovedal umik zamorčkov s svojih polic. Ime naj bi bilo rasistično in če proizvajalec ne bo zamenjal imena svojim izdelkom, jih v Migrosu ne bo več mogoče kupiti. Lastnik podjetja Robert Dubler, ki slovite zamorčke v drugi generaciji proizvaja zelo uspešno že več kot sedemdeset let, se je seveda ob tem le nasmehnil in odkar se je Migros odločil umakniti njegove “mohrenköpfe” iz prodaje, vlada v Dublerjevi tovarniški trgovini v Waltenschwilu v kantonu Aargau obsedeno stanje. Vsak lahko kupi le en paket zamorčkov, čakalna doba je občasno tudi teden dni, saj njegova manufaktura ne more slediti povpraševanju kupcev. Migros je s svojo odločitvijo torej dosegel povsem nasprotni učinek od željenega.

Ob tem se zastavlja zanimivo vprašanje, do kam sme seči debata o rasizmu? Kaj je v resnici rasizem? Kje se začne in kje se konča? V različnih jezikih in kulturah imamo različna imena za ljudi s temno barvo polti. V slovenščini se je uveljavil izraz zamorec ali zamorček. Beseda govori o ljudeh, ki so doma za morjem ali so prišli od nekod izza morja. Skratka, od nekje daleč. Je to že žaljivo? Je to rasisitično? Spominjam se, da so nas belce v Latinski Ameriki ponavadi klicali gringo. Nikdar nisem imel občutka, da je to rasizem. Čeprav je bilo v tem imenovanju prav tako vedno čutiti slabšalni pomen. Mohrenkopf je za črnce nekoliko močnejša nemška beseda od zamorčka, pomeni pa glavo nekoga, ki ima temno barvo polti. Uporablja se že stoletja. Smo vsi, ki kupujemo in jemo zamorčke torej rasisti? Kaj sploh pomeni rasizem?

Ameriška zgodovina suženjstva in odnosa do njihovih temnopoltih soljudi je drugačna od naše. Suženjstvo afriških priseljencev je v Ameriki segalo skorajda do roba 20. stoletja in ima mnogo globje korenine in bolečine od podobnega suženjstva v Evropi. Pavšalne obsodbe so nevarne. Posledice, ki jih že dolgo opazujemo, so del zgrešene socialne in gospodarske politike, predvsem v Ameriki. Črni Američani imajo, govorimo spet o statističnem vzorcu, slabši dostop do izobraževanja, imajo mnogo manj premoženja, mnogo težje se prebijajo na socialni družbeni lestvici, ostajajo obsojeni na življenje v svojih getih. Začarani krog revščine in brezizhodnosti se s tem poglablja in črnci ustvarjajo svoj paralelni svet. Statistično in logično je torej v teh krogih več kriminala, nasilja, prostitucije… V getu veljajo drugačna pravila. In kaj je ameriška družba v zadnjem stoletju naredila za to, da teh velikih središč temnopoltega obupa in brezizhodnosti ne bi bilo več? Ko belopolti policist v ZDA med aretacijo do smrti muči temnopoltega osumljenca, je to žalostna podoba sodobne Amerike, posledično pa ves svet zajame histerija, ki pripelje do tako absurdnih situacij, kot je prodaja zamorčkov v švicarskih supermarketih.

Proti rasizmu se borimo s tem, ko verjamemo, da smo vsi ljudje na svetu enaki. Rasizem zatiramo s tem, ko neko delo ali storitev plačamo enako, ne glede na spol ali raso tistega, ki ga opravlja. Najboljša obramba proti rasizmu je, da napreduje ta, ki je najboljši, najbolj požrtvovalen, lojalen in najbolj uspešen na svojem področju, spet ne glede na spol ali raso. Rasizem spodkopavamo s tem, ko se zavzemamo za spoštovanje norm in pravil, ki veljajo v neki družbi, ne glede na spol, barvo kože ali položaj na socialni lestvici. Rasizem ne bo preživel, če bomo otroke vzgajali tako, da bodo spoštljivi do vseh ljudi, ne glede na barvo kože, vedenje v svoji okolici pa bodo razumeli in razvijali le skozi sprejete družbene vrednote, kot so spoštovanje, strpnost in enakovrednost. Seveda pa nikdar ne smemo pozabiti na dolžnosti, ki prihajajo mnogokrat pred pravicami. Hitre in množične migracije ljudi predstavljajo probleme, saj se ne razvijamo vsi v enakem okolju blagostanja, miru, izobraževanja, pač pa so med nami ogromne razlike. Afrika je polna lakote, revščine, vojn, brutalnih diktatorjev, ki zatirajo svoje ljudi, posledično pa že otroci svet spoznavajo skozi povsem drugačne oči, kot njihovi beli vrstniki v mnogo bolj urejeni Evropi, Aziji, Ameriki… Kako najti skupni imenovalec za medsebojno spoštovanje? Formalnega kolonializma v Afriki že več kot pol stoletja ni več, posledice pa so še vedno zelo žive. Na temeljih nekdanjega kolonializma evropskih belskih imperijev se zdaj pojavlja nov finančni kolonializem neoliberalnega kapitalizma, ki ga v Afriki, roko na srce, izmed vseh zdaj najbolj razširja komunistična Kitajska. Ob tem ne smemo pozabiti na številne vojne, ki divjajo po svetu za surovine in naravna bogastva, ki prav tako pripomorejo k temu, da se rasizem poglablja, ne pa zmanjšuje.

Histerija in debata okrog zamorčkov, sladkih ali pravih, je le oddaljevanje od bistva problemov, ki nas v zvezi z rasizmom obremenjujejo in se, na žalost, v vsakdanjem življenju ne izboljšujejo. Tudi v okviru enake barve kože obstaja neke vrste rasizem, kajti na severu Evrope, celo v Sloveniji, marsikateri priimek, ki se konča na -ič ali -ić nosi s seboj rasisitične predsodke o ljudeh, ki prihajajo z Balkana in so predvsem kriminalci, vsekakor pa lenuhi in prebivalci drugega razreda. Samo barva kože jih uvršča nekako le malenkost pred zamorce. Nemci se že dolgo sprašujejo, zakaj jih pri nas kar vse po vrsti slabšalno imenujemo Švabi, ko pa gre v tem primeru le za ozko pojmovanje prebivalcev pokrajine Schwaben, ki je na jugozahodu Bavarske? Naštel sem le nekaj primerov drugačnega, a vseeno prikritega rasizma, ki ga nekdo lahko doživlja iz dneva v dan, a ob tem samo zamahne z roko ali pa se čuti zares prizadetega. Ko enkrat začnemo debato o imenih, kot je denimo zamorček, se nevarno oddaljujemo od bistva rasizma. Zamorčki naj torej kar ostanejo zamorčki, namesto namišljenih in simbolnih debat bi bilo bolje, če bi vsak izmed nas premislil, kako lahko s svojimi dejanji v vsakdanjem življenju izboljša svet in premaguje rasizem. Enako velja seveda tudi za zamorce, saj tudi oni niso vedno in povsod le žrtve.