Bush Putin Brdo Namesto v Ženevi sta se predsednika ZDA George Bush in Rusije Vladimir Putin prvič sestala na Brdu pri Kranju. Torej v Sloveniji namesto v Švici. Takrat je Slovenija očitno mnogo bolje razumela svojo mogočo vlogo na svetu. Bolj nevttralno in manj pristransko.

Je vojna v Ukrajini tudi naša vojna?

Zadnjih nekaj dni se svet vrti okrog vojne v Ukrajini. Vojne, za katero smo upali, da je ne bo, ob tem pa smo jo že dolgo slutili in pričakovali. V vsaki vojni je resnica prva, ki je poražena. Vojna pobija ljudi, vedno največ nedolžnih ljudi, tudi otrok in vseh, ki so uničevalnemu vojaškemu stroju v napoto. Za vojno, pravijo, ni opravičila. In vendarle, odkar obstaja človeštvo, spremljamo vojne, trpljenje, uničevanje vsega okrog nas, smrt in sejanje sovraštva. Moderna doba vojne medijsko spremlja v živo, v neposrednem prenosu, nekako tako, kot športna tekmovanja. Medijsko navijaštvo ne pozna meja. Kje so ostali objektivnost, zadržanost in premislek pred objavami in preverjanje informacij? Živim na Zahodu, torej v okolju, ki je, v političnih krogih, medijih in javnem diskurzu z Rusijo, za zdaj, v besedni in propagandni vojni. Ukrajina je neposredna žrtev ruske agresije. Rusija trdi, da s to vojno ščiti svoje interese, strateški prostor in varnost pred širjenjem zveze NATO na njihove meje in v njihov interesni prostor. Imamo dobro in zlo. Vse je torej jasno, vse je črno – belo. Na prvi pogled in ob tem, ko spremljate medije Zahoda. Če spremljate rusko resnico in medije, je vse prav tako črno – belo, le strani sta zamenjani. Kdaj in ali je v takšnem konfliktu sploh mogoče in primerno ostati nevtralen, neopredeljen? Švica je verjetno kraj, kjer najlažje poiščemo odgovore na ta vprašanja.

Vsaka vojna ima svoj povod in posledico. Ukrajina je mednarodno priznana država z veliko ozemeljskimi težavami. Vsaj zadnjih osem let, odkar je Rusija zavzela Krim in so se ruski prebivalci s pomočjo Rusije osamosvojili na vzhodu države, je jasno, da Rusija takšnega statusa quo ne bo dovoljevala v nedogled. Sporazum iz Minska, Normandijski format, to so bili diplomatski poskusi za rešitev krize… Ukrajina zadnjih trideset let išče svoj prostor med bratsko Rusijo in demokratičnim Zahodom. Sprva je bila bližje bratski Rusiji, kasneje se je opredelila za Zahod. Politiki v Kijevu so se menjali, problemi pa so ostali nerazrešeni. Zahod je postal s svojo demokracijo za Ukrajince mamljiv, predsednik Viktor Janukovič pa je na koncu vseeno raje vzel ruske milijarde, ker jih je bilo več od evropskih in se obrnil k slovanskim bratom. Sledila je žametna revolucija, trg Maidan, odhod Janukoviča in ponovno spogledovanje z Zahodom. Vabljenje Ukrajine v EU in zvezo NATO, predvsem iz Washingtona so bile tvegane in nevarne poteze Zahoda, ki se je vse bolj aktivno vključeval v krizo na Dnjepru. V Parizu in Berlinu so razumeli igro z ognjem, zato so ameriškemu prigovarjanju za vljučitev Ukrajine v zvezo NATO postavili veto. So s tem izdali Ukrajince? Ali so le preprečili uničujoč jedrski spopad Zahoda z Rusijo? Do minule srede je kazalo, da so preprečili jedrski spopad Zahoda z Rusijo, od četrtka dalje pa velja, da so s tem izdali Ukrajince. Je res tako preprosto?

Švica se vse do petega dne vojne v Ukrajini ni želela priključiti sankcijam Zahoda in Evropske unije proti Rusiji, saj se je sklicevala na svojo nevtralnost v konfliktih, predvsem vojaških. Švicarska vlada Bundesrat se ni želela postaviti na nobeno stran, sprva ni spejela dejstva, da gre za spopad dobrega in zla, predvsem pa je želela ohraniti svoje gospodarske interese nedotaknjene na vseh straneh. Javno je to okrepila s pojasnilom, da Švica ohranja vlogo mirovnega posrednika. Predvsem Američani so izvajali močan pritisk na Bundesrat, ki je v ponedeljek popustil pred pritiski Zahoda. Manj znano je, da Švica od leta 2009 zastopa diplomatske interese Rusije v Tbilisiju in enako interese Gruzije v Moskvi, že od leta 1979 zastopa Bern tudi diplomatske interese ZDA v Iranu, kar pomeni, da Švici ne preostane drugega, kot vzdrževanje nevtralnosti, če želi še naprej igrati vlogo posrednika v svetovnih sporih, konfliktih in vojnah. Za moralo tu ni veliko prostora. Ko se je v ponedeljek Švica priključila gospodarskim sankcijam, je storila majhen, a opazen korak v eno stran. Vprašanje ostaja, če bo njen položaj na svetu po tem konfliktu še takšen, kot ga je imela – vsaj – v minulem stoletju. To je diplomatski del zgodbe. Zdaj pa še nekaj o medijskem in geopolitičnem.

Zakaj na Zahodu (skoraj) vsi mediji in novinarji vojno v Ukrajini komentirajo enostransko? Gre za moralo, pravičnost, za zavedanje, kaj je prav in kaj narobe? Gre za obsodbo vojne, kot sredstva za doseganje političnih in strateških ciljev? Če je tako, zakaj vedno in povsod mediji in novinarji ne zavzemamo enakega načelnega stališča? Rusija je v tej vojni brutalen napadalec, o tem ni dvoma. Rusija je močno napdla tudi Čečenijo, podoben je spopad v Gruziji, a Rusija vendarle to počne na svojem interesnem območju, v neposredni okolici Rusije in na področju nekdanje Sovjetske zveze. Hladna vojna se v bistvu nikdar ni končala. Zadnjih trideset let je bil to le privid, ki so ga na ta način pojasnjevali mediji in politiki Zahoda. Rusija tega nikdar ni sprejela, komunistična ideologija Vzhoda je bila sicer poražena, Varšavski pakt razpuščen, Nemčija združena, Amerika pa zmagoslavno postavljena za svetovnega varuha miru, demokracije in neomajne vojaške moči. Združene države Amerike upravljajo s svetom, odločajo o vojni in miru v mnogih delih sveta, vzdržujejo izraelsko palestinski konflikt, po Sovjetih so tudi oni še enkrat uničili Afganistan, z lažmi so napadli Irak in strmoglavili Sadama Husejna, kjer do danes ni miru. Pomagajo Savdski Arabiji, ki že desetletja uničuje Jemen, sodelovali so pri strmoglavljenju Moamerja el Gadafija v Libiji, če se omejim le na zadnjih nekaj desetletij ameriškega urejanja sveta s korenčkom in palico. Palica je bila mnogokrat okrutna, uničujoča in s strašnimi posledicami za vse prebivalce teh in še mnogih drugih ozemelj, ki jih tu nisem naštel. Rusija je vse to opazovala od strani, spominjam pa se jasnega opozorila, da bo Sirija, če jo bo Zahod skušal napasti, predstavljala za Rusijo rdečo črto. Z drugimi besedami, ruski predsednik Putin je jasno povedal, da bodo v Siriji Rusi aktivno posegli v vojno. Američani so se kljub temu zapletli v spopade v Siriji, kjer so želeli strmoglaviti predsednika Bašarja al Asada, zanetili pa so najhujšo vojno zadnjih let, v katero se je vključila še Turčija zaradi svojih inetresov pri preganjaju Kurdov. Asad je še vedno na oblasti, država je uničena in brez izgledov, da se bo kmalu pobrala. Američani so se že davno umaknili. Umaknili so se iz Afganistana, tudi iz Iraka, povsod so pustili razdejanje; materialno in človeško. To je torej dobra stran, stran demokracije, Zahoda in zveze NATO. Stran, ki jo je, kot premnogokrat razumem slovenske in zahodne komentatorje in politike, potrebno podpreti v vojni v Ukrajini. To je Zahod, ki pravi, da nas ščiti z vrednotami. V resnici nas ščiti z jedrskim orožjem.

Ne sprejemam dejstva, da s kritiko Zahoda vsak vedno in takoj podpira Rusijo. Rusija ni zahodna liberalna demokracija, tudi Kitajska to ni. Večina sveta ni liberalna demokracija. Ugotavljam, da se s takšno politiko Zahoda do Ukrajine ni bilo mogoče izogniti konfliktu in vojni. Ruski predsednik Vladimir Putin ni nepreračunljiv bedak, kot ga zadnje dni opisujejo mnogi na Zahodu, mnogo bolj je preračunljiv in predvidljiv politik, ki uresničuje svoje in s tem ineterse Rusije. Meni že dolgo niso všeč ameriško obnašanje, interesi in vojne v imenu demokracije in boljšega sveta, ki jih dolga desetletja izvajajo Američani s pomočjo svojih zvestih vazalov v zvezi NATO. Kdor meni, da je NATO vojaško obrambna organizacija, se močno moti. NATO je politično vojaška organizacija, ki jo vodijo ZDA in z njo poljubno počno, kar je v njihovem trenutnem interesu. Vojna v Ukrajini je v Evropi, ne v Ameriki, torej je interes v tej vojni pri Američanih precej drugačen od evropskega. Američanov ta vojna ne bo prizadela, Evropo in s tem Slovenijo pa zelo… Zakaj torej Američani vodijo politiko odnosov z Rusijo v času te vojne? Kratkoročno se razmere ne bodo izboljšale, dolgoročno pa ne vidim drugačne rešitve, kot da Evropa poišče svojo varnostno politiko v sodelovanju z Rusijo. To je edina pot za trajen mir v Evropi. Kaj smo zamudili pred 30-imi leti?

V Sloveniji smo se takrat ukvarjali s svojo samostojnostjo in vojnami v neposrednem sosedstvu na Balkanu, a tudi drugje po Evropi ni bilo mnogo bolje. Nemčija je skrbela za čim manj bolečo priključitev svojega vzhoda, Baltske države so hotele postaviti obrambni zid pred Rusijo, kjer je gradil demokracijo večkrat pijani kot trezni Boris Jelcin, vzhodna Evropa je gojila nezaupanje do vsega, kar je prihajalo iz Rusije. Francija je stala ob strani v tem burnem dogajanju in se je osredotočala na širitev Evropske gospodarske zveze v unijo, Velika Britanija pa je bila z eno nogo ves čas v Ameriki in s tem pri atlantski varnostni politiki. Rusijo bi, če ne prej, vsaj takrat, ko je na oblast prišel Vladmir Putin, torej pred dobrimi dvajsetimi leti, morali vključiti v evropsko varnostno politiko. Z razpustitvijo Varšavskega pakta bi morali razpustiti tudi zvezo NATO. Na pogorišču hladne vojne v Evropi bi morala nastati nova varnostna organizacija Evrope brez Amerike in z močno vlogo Rusije v njej. Če bi že takrat, sredi devdesetih let, v Evropi jasno razumeli, da nastaja svet na osi velesil Amerika, Rusija, Kitajska, potem bi se mnogo lažje odločili za skupno evropsko varnostno politiko, ki je nikakor ne more biti brez Rusije. Namesto razdeljene Evrope bi imeli danes enotno Evropo, namesto ameriških pa bi nas varovale ruske in francoske jedrske rakete. Hladna vojna ne bi več potekala po Baltiku, Dnjepru ali na Balkanu, pač pa bi se razblinila nekje na širokem Atlantiku, kjer lahko povzroči mnogo manj škode, groze, mrtvih in razdejanja, kot pa v Ukrajini. Jasno, takšna varnostno obrambna struktura bi morala spoštovati različne poglede na ureditve posameznih držav in regij in manj vmešavanja v notranje zadeve drugih držav… Ceno ameriškega izvoza demokracije smo v zadnjih desetletjih mnogokrat opazovali z grozo v uničevalnih vojnah po vsem svetu, ceno nespametne evropske varnostne politike zadnjih desetletij pa te dni opazujemo v grozovitem vojaškem spopadu v Ukrajini.

Slovenija seveda ni Švica. Nima takšnega mednarodnega položaja, ni tako bogata, vseeno pa bi morali v Sloveniji politiki ob opazovanju tega konflikta več staviti na svojo nekdanjo neuvrščenost. Ukrajini velja v tej vojni humanitarno pomagati, pri tem smo se Slovenci izkazali že v balkanskih vojnah. Prav je, da zagovarjamo načelne vrednote miru, sodelovanja in pravice narodov do njihove samoodločbe, nikakor pa ni pametno, da slovenska politika na ta način razume Ukrajino v boju za svobodo in samostojnost ter na drugi strani satanizira zaradi politike Vladimirja Putina vse, kar je ruskega. Resnično zavzemanje za mir ni izzivanje nasprotnika, ki mu s tem nasprotna stran, torej Zahod, daje novo motivacijo za še hujšo vojno. Za še več mrtvih, ranjenih, razseljenih… Zavzemanje za mir naj vedno zmanjšuje napetosti, saj bodo tudi po tej vojni na vrsti mirovna pogajanja. Kakšna bodo, bo odvisno izključno od razmerij moči v Ukrajini, ko bo vojna končana. In temu se bo prilagodil svet, tudi Zahod. Nihče danes še ne ve, kakšen bo ta konec. Prenagljeno zavzemanje stališč je lahko zelo nevarno. Zahod Ukrajini ni pripravljen vojaško pomagati in neposredno vplivati na rezultat vojne; z govorjenjem in grožnjami, sankcijami in izključevanjem pa Rusijo le dodatno jezi in s tem sodeluje pri tem, da bo vojna zaradi tega še bolj krvava. Razumem, da se je v življenju včasih nujno opredeliti, prepričan pa sem, da zaradi vsega, kar sem napisal, ta vojna ni tako brezpogojno tudi naša vojna.