Jadranka Jožeta Možine (levo) in Igorja Pirkoviča (v sredini) v Egiptu nihče ne bi kupil, za Jadranko Rebernik pa so nam ponujali kar veliko kamel… Nismo je prodali, zdaj pa sta jo za izvajanje ideoloških čistk zastonj najela prav Možina in Pirkovič.

Jadranka in kamele

Zadnje tedne zgroženo opazujem razmere v slovenski družbi, medijih, še posebej pa v javni medijski ustanovi RTVSLO. Slovenija je majhna. Zelo majhna. Generacijsko in poklicno se vsi med seboj poznamo. Pred desetletji sem nekje prebral, da morajo biti majhne demokratične družbe, ki želijo ohranjati svojo neoporečnost še toliko bolj občutljive od velikih družb na vsakršno koristoljubje posameznikov ali skupin, ki bi lahko izrabljale svoj položaj za klijentelizem in prijateljske vezi. Majhne družbe, tudi slovenska, načeloma delujejo prijateljsko, tovariško… Klan si med seboj pomaga, ob tem pa skrbi, da nihče ne zdrsne s palube. Tudi ti, ki delajo škodo ali, v najboljšem primeru, od njih ni nobene koristi, lahko ostanejo na krovu. Občasno jim dovolimo tudi kakšno funkcijo, položaj, da bodo lahko svojim naslednikom sploh kaj povedali o svojem sicer dolgočasnem poklicnem življenju. To, kar se zdaj dogaja, je posledica poslovne kulture, ki je na ulicah Moše Pijade oziroma Kolodvorski, kot so jo preimenovali po osamosvojitvi in na Tavčarjevi ulici zasidrana od takrat, ko so radio in televizijo v Ljubljani ustanovili. Dobro ni bilo nikdar, sedanja RTV oblast pa je medijsko hišo pripeljala do roba propada. 

Svojega sodelovanja s to ustanovo se spominjam zelo dobro. Prvič sem vanjo stopil, ker me je tja pripeljal takratni sošolec in prijatelj Igor Bergant. Bil sodelavec športne redakcije na televiziji že nekaj časa, iz srednje šole, vendarle je bil Igor potomec klana Bergant, oče Kuki je bil dolgoletni urednik športa v časopisu Delo, stric Piki pa siva eminenca omenjene ustanove. Moja usoda je bila drugačna, čeprav imam prav tako teto, ki je bila med začetniki radia in televizije v 50-ih letih, kjer je bila filmska režiserka vse do svoje upokojitve. Doma so mi zabičali, da če že res hočem delati na televiziji, ne smem nikomur povedati, da sem njen nečak. V naši družini so veljala – danes bi jim rekli – zelo stroga protikorupcijska pravila. To je bil družinski etični standard, ki bi ga za učinkovito demokratično delovanje potrebovala vsa družba. Bili smo mladi, polni novih idej, bolje od ostalih v redakciji smo govorili tuje jezike, postali smo skupina, ki se je kasneje izkazala na različnih področjih. Ob naju dveh z Igorjem Bergantom, ki je danes uveljavljen voditelj, smo bili v skupini še Tadej Golob, zdaj uspešen in odličen pisatelj, Goran Obrez, kasneje začetnik in steber športnega dnevnika Ekipa in nogometni komentator ter še nekateri drugi, javnosti manj znani mladi študentje. Kmalu smo postali steber športne redakcije, sprva za delo v ozadju, pri pripravi športnih poročil, oddaj, velikih športnih dogodkov – to je bil čas, ko je iz majhne lokalne redakcije v veliki jugslovanski hiši JRT nastajalo odgovorno uredništvo televizije v samostojni državi. Zaupali so nam veliko nalog, sprejeli smo izziv in odgovornost, bili smo na poti, da postanemo prepoznavni obrazi nekega novega časa. In bili smo predvsem ekipa, tovariška ekipa.

Nekje na prehodu iz prejšnje države v sedanjo je bilo finančno stanje na televiziji težko. Primanjkovalo je denarja in honorarni sodelavci, prav vsi omenjeni smo bili takšni, danes bi nam rekli prekarci, smo na svoje honorarje čakali tudi po več mesecev. To je bil čas velike inflacije in ko so naši honorarji vendarle prispeli, so bili na deviznem trgu vredni le še polovico ali tretjino tega, kar smo dejansko zaslužili. Plače zaposlenih in tekoči stroški poslovanja so imeli prednost pred našim plačilom, je bilo pojasnilo računovodstva in urednikov. Tudi moje rjovenje na gospe v računovodstvu v tretjem ali četrtem nadstropju televizijske hiše ni pomagalo. Bili smo ujetniki sistema. Zadnja možnost je bila stavka. Ker smo bili tovarišija, med seboj solidarni, smo stavkali vsi. No ja, kot vedno, skoraj vsi. Sodelavka Silva Miklavčič si stavke, po njenih besedah, ni mogla privoščiti, ostali pa smo ustavili delo. Jasno nam je bilo, da športnega programa brez vseh nas, vsaj kratkoročno, ne bo mogoče ustvarjati. Spominjam se, da je po kakšnem tednu dni stavke televizija popustila in nam izplačala zaostale honorarje. Tudi tekoči honorarji so od takrat naprej prihajali bolj redno. Žal smo se mnogi po nekaj letih razpršili vsak na svojo stran, pri tem pa nam je izdatno pomagal urednik športnega programa Marjan Lah. Sprva nam je resda ponudil priložnost, potem pa nam jo je, vsakemu izmed nas na drugačen način, brez strokovne utemeljenosti tudi vzel. To so bili časi, ko je Marjan Lah v svoji pisarni name vpil zaradi objave prispevka o nečednostih med akterji v slovenskem motošportu. Šlo je za Dagmarja Šusterja, dolgoletnega jugoslovanskega gospodarstvenika in politika, Lahov nastop je zvenel nekako takole: “A ti sploh veš, kdo je Dagmar Šuster? Dagmar Šuster je prijatelj od Milana Kučana (takratnega predsednika Slovenije op. p.), prijateljev od Milana Kučana pa se v tej redakciji ne napada…” Marjanu Lahu sem njegovo vedenje davno oprostil, saj je bil, kot večina urednikov na RTVSLO, ujetnik prilizovanja vsakršni oblasti, ki bi lahko stregla po njegovem položaju. Verjetno je bil zaradi tega lahko urednik športa najprej na TV Ljubljana in kasneje na TV Slovenija – v dveh državah, skupaj kar 17 ali 18 let.

Nikdar nisem bil navdušen gledalec Studia City. Oddaja mi ni bila pretirano všeč, čeprav je dobra. Prepričan sem, da sodi v program Televizije Slovenija ne glede na to, da nisem njen gledalec in me način obdelave različnih tem ter vodenje oddaje in pogovorov nista pritegnila. Takšno stališče zastopam kot običajen gledalec, če pa bi bil urednik ali direktor na RTVSLO, bi bila moja načelna drža še toliko bolj nujna. Saj direktorjev in urednikov, kot je bil Marjan Lah v razviti demokratični družbi in javni medijski ustanovi res ne rabimo, kajne? Direktorji in uredniki v medijih, sploh javnih, ne bi smeli biti tam za to, da bodo uveljavljali svoj svetovni nazor, svoje prepričanje, nagrajevali svoje prijatelje ali kakšne zasebne upnike, izvajali politiko določenih političnih strank in njihovih interesnih skupin. Ko in če se to zgodi, kot v zadnjih mesecih, pa verjamem, da je sklicevanje tiskovnih konferenc pred vhodom v avlo televizije premalo. Čudim se, da novinarji, uredniki, tehniki in vsi ostali, ki se strinjajo, da je poseg direktorjev in urednikov v oddajo Studio City popolnoma neprimeren in nedopusten, ne stavkajo. Preprosto naj vsi prenehajo pripravljati program. Samo na ta način lahko res kaj tudi spremenijo. Ter istočasno preverijo, kakšno podporo imajo v resnici v svoji medijski hiši. Bo res solidarnost tako velika, da bo ohromljen ali povsem ustavljen televizijski program? Morda se jim solidarno priključijo še radijski kolegi in uredništvo MMC? Edino, na kar bo vodstvo RTVSLO res pozorno, je tišina na radiu in tema na televizji. Pritoževanje čez urednico informativnega programa Jadranko Rebernik nima smisla. Tudi Jadranka je moja dobra znanka. Ko smo bili mladi, smo skupaj potovali po svetu. Njena poklicna kariera je bolj ali manj klavrna. S svojim novinarskim ali uredniškim delom se težko pohvali, v tej čistki, ki jo v imenu poražene ideologije na volitvah izvajajo generalni direktor Andrej Grah Whatmough ter njegovi osrednji oprodi Igor Pirkovič in Jože Možina, pa je Jadranka prevzela umazano vlogo deklice za ideološke čistke. Če so prvi verjetno za svoje početje vsaj tako ali drugače dobro nagrajeni, je še bolj žalostno, da Jadranka to umazano delo počne brez za njo kakšne omembe vredne koristi. Ko smo nekje pred koncem prejšnjega tisočletja z avtomobilom potovali po Egiptu, so nam po mestih in vaseh na Sinaju za svetlolaso Jadranko domačini v skladu z njihovo tradicijo vedno ponujali toliko in toliko kamel. Seveda je nismo prodali, vendarle smo bili zvesti svojim vrednotam in načelom. Ko zdaj, četrt stoletja kasneje, opazujem njeno početje na RTVSLO, bi bilo bolje, če bi se takrat raje odločili za kamele. Whatmougha, Pirkoviča in Možine pa nam itak ne bi uspelo prodati. Njih tudi v Egiptu nihče ne bi kupil.