Jansa 2 Od playboya do janšizma. (Foto Bor Dobrin)

Iz Slovenije z ljubeznijo

Švicarji o Sloveniji ne vedo veliko. Švicarskim staroselcem je to nek oddaljen kos zemlje, ki ga največkrat povežejo z dvema pojmoma – Jugoslavija in Balkan. Prišlekom z Balkana in njihovim potomcem je to majhen košček zemlje na robu Alp, ki ga med vožnjo k sorodnikom hitro zapustijo; za vožnjo skozi zeleno dolino na sončni strani Alp ob tem preplačajo avtocestno vinjeto, na Petrolu kupijo Cedevito in burek ter na hrvaški meji potem ponavadi čakajo spet predolgo, da to dolgočasno oazo miru, čistoče in dolgočasja tudi zapustijo. Redki so v Švici, ki Slovenijo poznajo nekoliko bolje, razumejo in čutijo značaj sorodnega alpskega naroda, se navdušujejo nad Julijskimi alpami in vedo, da so politične in družbene razmere v Sloveniji tačas katastrofalne. V švicarskih medijih Slovenija skorajda ne obstaja, kar je načeloma dobro. Škoda je le, da zaradi tega Slovenci ostajamo v švicarskih očeh nekje daleč, daleč onkraj bližnjega in znanega sveta. Kljub temu, da je z vsega 220 kilometri oddaljenosti med Müstairjem v kantonu Graubünden in Breginjskim kotom v dolini Soče prav Slovenija Švici najbližja država, ki ni njena soseda. Ker sem prvi del julija preživel v Sloveniji, naj tokrat moje pisanje potuje v nasprotni smeri – pismo iz Slovenije, torej.

Drage Švicarke, ljubi Švicarji,

pišem Vam iz Ljubljane, ki jo je prav tako zajela kriza korona virusa. Mnoge stvari so se tudi tukaj spremenile podobno, kot v Švici; turiste so zamenjali domačini, množične prireditve, koncerte, festivale, sejme in druženje ljudi so odpovedali, a kljub temu se Slovenci nekoliko bolj množično odpravljajo na počitnice v tujino, kot je to letos v Švici – saj je hrvaška obala poleti tudi slovenska obala. Morda nas letos tam ne bo milijon, vsekakor pa bo tja romala vsaj dobra polovica te številke. To je čas, ko Slovenci za mesec dni pozabijo na svoje vsakdanje težave. Ne glede na okoliščine. Tako je bilo med desetdnevno osamosvojitveno vojno leta 1991, nič drugače ni bilo, ko je potem skoraj desetletje divjala gorzljiva vojna na Balkanu, podobno je bilo v času finančne krize pred desetletjem, enako je med epidemijo korona virusa… Slovenci so za letovanje na Hrvaškem prpipravljeni pozabiti na vse – celo na Janeza Janšo in protivladne proteste vsak petek zvečer po večini slovenskih mest.

Ja, prav ste slišali. V tej dolgočasni zeleni oazi je zelo nemirno. Stoletje, ki je za nami, Slovencem ni prizanašalo. Iz stoletnega miru Habsburške monarhije – tako je, točno te srednjeveške plemiške družine iz doline Frick v kantonu Aargau, ki ste jo Švicarji tam nekje v 14. stoletju izgnali na Dunaj – smo se znašli na prepihu svetovnih dogodkov. Kot habsburški poraženci iz prve svetovne vojne smo želeli nekaj svojega, bolj enakopravnega. Znašli smo se v srbski monarhiji z imenom Jugoslavija, zatohli balkanski nacionalistični avtoritarni državi s svojo Dravsko banovino in konservativno klerikalno ljudsko stranko, ki je obvladovala več kot sedemdeset odstotkov slovenskega volilnega telesa. Protestantski duh Primoža Trubarja, ki je zelo cenil züriškega reformatorskega preroditelja Huldrycha Zwinglija, je bil povsem zatrt, liberalno jedro v Ljubljani pa premajhno, da bi radikalno poseglo v narodovo probrazbo, saj sta po letu 1918 v tujini ostala dva pomembna slovenska urbana kulturno politična centra – Trst v Italiji in Celovec v Avstriji. Še več, Slovenija je zaradi tajnega italijanskega Londonskega sporazuma iz leta 1915, ostala brez tretjine svojega narodnega ozemlja. Fašizem in nacizem sta odločno zarezala v Slovenstvo na njenem obrobju, začelo se je iztrebljanje slovenske kulture in jezika… Komunisti so želeli drugačno družbo in državo, novo socialno pravičnost, pa tudi oblast. Ponudila jim jo je druga svetovna vojna. Bilo jih je malo, vsega nekaj sto. Uprli so se okupatorjem, ki so Slovenijo razkosali, si njene dele prisvojili in bi Slovence asimilirali oziroma izselili. Leta 1941 so bili Slovenci obsojeni na propad. Vojno so komunisti z ostalimi domoljubi v okviru OF (Osvobodilna fronta) in v partizanskem boju dobili, maščevanje nad izdajalci je bilo kruto. Katoliška cerkev in del meščanstva sta komunizem prezirala bolj od Slovenstva. Narod so ti ljudje izdali zaradi ideologije. Za večino Slovencev so s tem postali nesprejemljiva družbena in politična skupina. Iz Argentine in ostalih čezmorskih dežel so njihovi potomci upali na še eno “meščansko” revolucijo. Ob osamosvojitvi od Jugoslavije, ki so jo vodili skoraj izključno potomci komunistov z reformami znotraj sistema in podporo večine ljudi, so se vrnili v Slovenijo in s pomočjo Katoliške cerkve začeli oživljati čaščenje reakcionarnega nacionalnega klerikalizma s pretvezo gorečega antikomunizma, ki jih je pognal v naročje okupatorjev, iztrebljevalcev in izdajalcev slovenskega naroda. Nihče jih pri tem po letu 1991 žal ni bolj odločno ustavil. Te razmere so na površje naplavile Ivana Janeza Janšo, mladega partijca in aktivista mladinske organizacije iz Grosupljega.

Že več kot trideset let Janez Janša maltretira vse Slovence, čeprav ima razmeroma majhno volilno bazo, ki se giblje okrog 200 tisoč ljudi oziroma deset odstotkov prebivalstva. Bil je član v vojaškem zaporu zaprte četverice, ki je sodelovala pri osamosvajanju Slovenije, zavzemanje ljudi za demokracijo in osebne svoboščine je vzel zelo osebno in verjetno še danes ne razume, da ljudje na Roški cesti pred vojaškim zaporom niso vzklikali njegovega imena dobesedno, pač pa je bilo to le simbol odpora proti avtoritarni vojaški oblasti v Jugoslaviji. Janša si je želel oblasti, točno takšne, zaradi katere je bil zaprt, še bolj od tega pa si je želel moči. Že mlad je verjetno razumel, da bo močan in vpliven le, če bo bogat. V osamosvajanju je obramboslovec začutil odlično priložnost za bogatenje s pomočjo ilegalne preprodaje orožja na Balkan. Milijoni nemških mark so potovali v potovalkah, kovčkih in vrečah za smeti, Janša je z njimi gradil vojaško strankarsko strukturo (SDS), dokopal pa se je tudi vsebine znamenitega Brejčevega kovčka, v katerem so bili dokumenti iz tajnih arhivov slovenske Službe državne varnosti iz časa socialistične Jugoslavije. Sklepamo lahko, da s posameznimi dokumenti Janša še danes izsiljuje nekatere nastopajoče iz razvpitega kovčka. Leta 1994 se je Janša počutil tako močnega, bil je obrambni minister Slovenije, da se je postavil po robu civilni oblasti in nadzoru, želel z vojaško obveščevalno službo nadaljevati s podobnimi metodami tudi v demokraciji, in v aferi Depala vas prvič pogrnil. Zapustiti je moral vlado in politiko. Ko je se je deset let kasneje vrnil z relativno zmago na demokratičnih volitvah, je nadaljeval začeto v devedesetih. Spet je prekupčeval z vojaško opremo in oklepniki, se zapletel v milijonske provizije, ki so jih sprejemali člani njegove stranke in ostali posredniki, ob tem prekupčeval deleže v podjetjih v državni lasti, se želel dokopati osrednjih medijev v državi, močno povečal javni dolg in zadolženost države v tujini, ter po enem mandatu grdo padel na izpitu demokracije, torej na volitvah. Medtem so policija in pravosodje odkrili in obsodili vse te njegove grehe, moral je za dve leti v zapor, spolitizirano ustavno sodišče je z ugotavljanjem procesnih nepravilnosti zavleklo Janšev proces do zastaranja. Janša se je dobro znašel v vlogi mučenca, medtem ko se mu od takrat naprej nikdar več ni uspelo legitimno in demokratično prebiti na oblast.

Toda Janša znova vlada Slovencem. Kako je to mogoče? S svojim kriminalnim ozadjem in ozvezdjem je postal nesprejemljiv partner celo za konservativno krščanske stranke in kroge, odpovedala se ga je skrajno desna stranka NSi (Nova Slovenija), a s pomočjo svojih agentov v stranki je uspel zamenjati vodstvo stranke. Kljub temu je združena desnica dobila na zadnjih volitvah leta 2018 premalo glasov za oblikovanje vlade. Zdaj je šel Janša po glasove v nasproten tabor. Le tako, kot zna. Z izsiljevanjem in podkupovanjem. Po zadnjih volitvah sta dve stranki doživeli notranji prevrat, po debaklu na volitvah je nekdanji premier Miro Cerar (stranka SMC) izgubil podporo svojega gibanja, ki ga je prevzel nasilni in koruptivni neoliberalni in v vseh pogledih zelo omejeni Zdravko Počivalšek, v stranki Desus pa so se naveličali kontroverznega in izsiljevalskega šaljivca Karla Erjavca, ki ga je zamenjala povsem neuka Aleksandra Pivec. Trojanska konja v zapleteni vladi Marjana Šarca (stranka LMŠ), ki je bila povrhu še manjšinjska, sta prisilila Šarca k odstopu. Medtem ko je Šarec želel pravilno smer svoje poti preveriti na predčasnih volitvah, je v ozadju že nastala nova koalicija, ki jo je sestavil Janša. V predsedniku države Borutu Pahorju, nekdanjemu socialdemokratu, v resnici pa nenačelnemu narcisu brez hrbtenice in dostojanstva, je Janša našel odličnega sogovornika, ki mu je s svojimi nelegitimnimi formalizmi omogočil pohod do sicer legalne, a vsekakor povsem neligitimne oblasti, saj Janša upravlja s kolacijio, ki ni dobila podpore na volitvah, saj so vsi volilci strank SMC in Desus odkriti nasprotniki politike in politika Janeza Janše.

V treh mesecih, ki jih je zaznamovala še pandemija korona virusa, je Janša uspel uničiti vse, kar je moč uničiti. Najprej se je, seveda s Počivalškom, zapletel v korupcijo z nabavo zaščitne opreme in mask, ob tem je zamenjal vse mogoče uradnike v državi, začel groziti novinarjem, medijem, se spet lotil preprodaje, tokrat elektronskih medijev, ki so v državni lasti, spravil se je na javni medijski servis RTV, ta je odkril preprodajo mask, z ukinitvijo oziroma odvzemom denarja in že napovedal izdelavo novega katastrofalnega medjiskega zakona… Vsak dan je začel po twitterju odurno žaliti in zmerjati ljudi, ki ne mislijo enako, ne ubogajo, se ne strinjajo s kriminalnimi posli, po Evropi je začel s pomočjo svojih uradnikov, strankarskih kolegov, ministrov in sodelavcev pošiljati lažne in žaljive depeše, na TV postajah se pojavlja z Viktorjem Orbanom in Aleksandrom Vučićem, ki veljata za popolnoma nedemokratični figuri v dveh avtoritarnih državah, za piko na i pa je ob obletnici pokola v Srebrenici dejal, da vsega tega ne bi bilo, če v Jugoslaviji ne bi bili pred tem na oblasti komunisti.

Nisem naštel vsega, kar se je nakopičilo v pičlih treh mesecih, saj je svinjarij, žaljenja, umazanij, laži in potvarjanj preveč, da bi jih bilo moč strniti v eno pismo, ki ga v Švici verjetno berete z velikim začudenjem. Ja, drži, Slovenija je iz gospodarsko uspešne srednjeevropske države s početjem enega samega človeka zdrknila v preddverje totalitarnega kleptomanskega družbenega ustroja, ki ustvarja družbe, kot sta madžarska ali srbska, če se omejimo le na Janševa politično in operativno najtesnejša in najbližja vzornika. Vsak petek torej ljudje v Sloveniji zdaj protestirajo proti nasilju, totalitarizmu, korupciji, neligitimni oblasti in razvrednotenju vsega, kar smo gradili dolga dsesetletja.

Švico pred Janšo in podobnimi varuje neposredna demokracija, rekel bi, da je to odgovorna neposredna demokracija, varujejo jo tudi njeni prebivalci, ki ne trpijo nikakršnega kulta osebnosti, kopičenja moči in oblasti, ne priznavajo korupcije v javni sferi in ne dovolijo medijske diktature. Slovenci se zdimo načeloma podobni, manjka pa nam še kakšnih sto let utrjevanja samostojnosti in demokracije. Najboljše bi bilo, kar neposredne. Zaradi vsega napisanega sem v bistvu vesel, da v Švici ne pišete veliko o Sloveniji. Ker me je pošteno sram, da imamo Janeza Janšo in vse, ki ga volijo, podpirajo, tolerirajo in s tem bolj ali manj odgovorno sodelujejo pri uničevanju Slovenije. Škoda je, da ga že zdavnaj niso kam daleč stran odpeljale kakšne zajčice. Ampak ne, Janeza Janše tudi Švicarjem ne privoščim.

Prisrčen pozdrav iz Slovenije