Elektronska Vinjeta Trajen nadzor prometa zaradi vinjete v Švici tudi ob elektronski vinjeti ne bo dovoljen.

E-vinjeta – v Švici dopolnilo in ne zamenjava

Zelo tiho je ob menjavi vinjetnega sistema v Sloveniji, ki je začel veljati prvega decembra. Nekaj uporabniških intervjujev so dali upravljalci slovenskih avtocest iz družbe DARS, to pa je bilo tudi vse. V zadnjem letu in pol je slovenska vlada, ki jo vodi isti človek, ki je uvedel vinjete v Sloveniji, izvedla to malo cestno revolucijo, ob tem pa se nihče ni naglas vprašal, kaj ta sprememba prinaša s seboj? Vladni predlog prehoda na elektronske vinjete je v parlamentu naletel na popolno podporo, saj je slovenski parlament oktobra leta 2020 plebiscitarno sprejel novelo zakona o cestninjenju z 74 glasovi za in nobenim proti. Tudi novelo zakona o zamiku uvedbe elektronskega cestinjenja za dva meseca, torej do februarja leta 2022, je septembra letos parlament v Ljubljani sprejel soglasno – s 50 glasovi za in nobenim proti. Elektronsko cestninjenje prinaša marsikatero prednost, a s seboj nosi tudi veliko nevarnosti sistemskega pavšalnega nadzora in omejuje svobodo potrošnikove izbire. Očitno v Sloveniji ni niti enega poslanca ali politične stranke, ki bi ga to motilo! V Švici se, podobno kot v Sloveniji, že dve leti pogovarjajo o uvedbi elektronske vinjete, toda tam bodo ostale tudi nalepke, predvsem pa je parlament zelo omejil nadzor elektronske vinjete. Ob tem vprašanju se je v Bernu razvnela burna politična razprava, zmagal pa je kompromis, ki bo sprejemljiv za vse elektronskemu cestinjenju naklonjene poglede in skrbi za varovanje posameznikove zasebnosti ter svobodne izbire načina uporabe vinjete hkrati. In zakaj v Sloveniji to ni mogoče?

Elektronsko cestninjenje prinaša nekaterim uporabnikom bolj preprost način nakupa vinjete prek spleta in odpravlja lepljenje nalepke na vetrobransko steklo. Cena ostaja enaka, torej je to tudi vsa prednost, ki jo ima od tega uporabnik. Kaj ima od tega DARS oziroma država? Pravzaprav nič. Razen morda navideznega imidža, da gre v korak s časom. DARS je za upravljanje z elektronskim cestninjenjem našel zasebno podjetje v tujini, ki bo elektronsko nadziralo vinjete. To podjetje bo namestilo na avtovceste kamere, ki bodo beležile podatke z avtomobilskih tablic in jih primerjale z bazo kupljenih vinjet. Če se podatki ne bodo skladali, bodo lastnika avtomobila kaznovali. Za slovenske uporabnike bo to preprosto, tudi z izterjavo, vse tuje uporabnike pa bo mnogo težje izslediti, kaj šele izterjati kazen od njih? Le kako bodo iskali neplačnike po Romuniji, Kosovu, Srbiji, Nemčiji, Franciji, Švici, Italiji, Skandinaviji in ostalih državah, od koder je preko Slovenije veliko tranzitnega prometa. Tu si slovenski proračun lahko obeta občutno manjši izkupiček od izterjave kazni, DARS pa povečanje števila uporabnikov avtocest, ki ne bodo imeli vinjete in se bodo po slovenskih avtocestah vozili zastonj. To bodo predvsem tujci. DARS ali Švicarska carina, ki upravljata z vinjetami v eni in drugi državi, podobno trdita, da je med kršitelji več kot 90 odstotkov tujcev, torej tranzitnega prometa skozi državo.

Varovanje zasebnosti je še bolj sporen pri novosti, ki prihaja z elektronsko vinjeto. Nek sistem, povrh vsega še v zasebnih rokah, bo nadziral vse avtomobile, ki se vozijo po slovenskih avtocestah. S podatki o registraciji avtomobila, kar je popoln in trajen nadzor gibanja nekega avtomobila po slovenskem ozemlju. In prav tu se je v Švici resno zapletlo. Ko je Bundesrat, švicarska vlada, leta 2019 predlagal uvedbo elektronskih vinjet, je prav tako stavil na podporo poslancev obeh domov parlamenta, Nationalrata in Ständerata, a se je že takoj vse ustavilo. Namreč nekateri poslanci so ostro nasprotovali uvedbi le elektronskega cestninjenja, ki s seboj prinaša veliko pasti za nadzor ljudi in njihove mobilnosti, zato je po premisleku vlada sprejela kompromisni predlog, ki elektronsko vinjeto dodaja le kot dopolnilo obstoječi klasični nalepki. V Švici vladni samovolji zelo hitro grozi referendum, zaradi tega politiki najprej posežejo po iskanju kompromisa, ki bo zadovoljil največje število ljudi in interesov. Nastal je torej klasičen švicarski kompromis. Vlada lahko uvede elektronske vinjete, sprva je to želela, podobno kot Slovenija, storiti leta 2022, zdaj pa je uvedbo zamaknila vsaj za eno leto, a mora pri tem upoštevati naslednje omejitve. Elektronska vinjeta ostaja v vseh svojih dejavnikih enaka papirnati. Torej velja le koledarsko leto, od 1. decembra prejšnjega do 30. januarja naslednjega leta, cena ostaja enaka – 40 frankov (38 EUR), občasen in nikakor sistemski nadzor lahko opravlja le policija in to samo z mobilnimi napravami. Prepovedano je nameščanje trajnih naprav za stalen nadzor prometa. In še nekaj je zanimivo. O ukinitvi papirnatih nalepk lahko vlada razmišlja šele po tem, ko se bo za njihov nakup odločilo manj kot 10 odstotkov vseh uporabnikov švicarskih vinjet. Zelo zanimiv pa je bil še en argument zagovornikov papirnate vinjete. Švica je namreč kot prva država na svetu leta 1985 uvedla avtocestno vinjeto in s tem tudi obliko nalepke, ki je enaka v veljavi še danes. V vseh teh desetletjih je postala ta nalepka nepogrešljiv dodatek na vseh švicarskih avtomobilih, ima brezčasen minimalističen dizajn in jo zaradi tega mnogi Švicarji želijo ohraniti na svojih vetrobranskih steklih, so pojasnjevali poslanci, ki so zagovarjali ohranitev papirnate vinjete na avtomobilih. V Švici torej vsaj za naslednjih deset ali več let ostaja papirnata vinjeta, elektronska pa bo le dopolnilo za tiste, ki jim je tak način nakupa in uporabe vinjete bolj všeč.

Zakaj v Sloveniji ni bilo mogoče ubrati enake poti? Niti enega poslanca v parlamentu ni bilo, kot sem zgoraj omenil, ki bi o tem sploh razmišljal, kaj šele začel javno debato in razpravo o tem. Mediji so ostali pomenljivo tiho, vsi v državi so se strinjali s tem, da vinjetni sistem spremenijo, v mnogočem na slabše, namesto da bi ga le dopolnili. Švicarji so imeli še en močan argument za to, naj elektronska vinjeta ostane le dopolnilo in ne zamenjava za klasično vinjeto – namreč takoimenovani “mobility pricing”. Nikakor ne želijo, da bi postalo elektronsko cestninjenje prvo dejanje prehoda na morebitni obračun uporabe ceste po dejanski porabi, saj želijo, da ostane to pavšalno časovno omejeno nadomestilo za uporabo avtocest, kjer tranzitni potniki, torej predvsem tujci, ki se po cesti peljejo občasno, financirajo domače uporabnike, ki se po cestah vozijo pogosteje oziroma vsak dan. Dvomim, da je v Sloveniji kdo razmišljal tudi o tej nevarnosti, ko se je zavzemal za uvedbo elektronske vinjete, prej nasprotno. V Sloveniji so, obstaja utemeljen sum, elektronski sistem cestninjenja začeli uvajati prav z željo po morebitnem kasnejšem prehodu na zaračunavanje uporabe avtocest glede na dejansko uporabo.

Primer avtocestnega cestninjenja je jasno pokazal luknjičavost slovenske parlamentarne demokracije in tudi civilne družbe. Nikakor ne razumem, da v dveh razpravah in glasovanjih v parlamenu ni bilo nikogar, ki bi vsa ta vprašanja, o katerih pišem in so v Švici povzročila burno razpravo in spremembo vladne ideje elektronskega cestninjenja, sploh postavljal in želel, da jih javnost temeljito pretehta in na koncu najde nujen kompromis, ki bi zadovoljil čim večje število ljudi, kar vsekakor ni odlika slovenske politike – kjer vsakdo svojo idejo jemlje kot izključno in nedotakljivo. Elektronsko cestninjenje, sem prepričan, bi moralo tudi v Sloveniji pomeniti dopolnilo in ne zamenjavo klasičnega sistema cestninjenja z nalepkami, ki, roko na srce, v Sloveniji ne nosijo odlike brezčasnega minimalističnega dizajna in oblike. Še to, tudi v Avstriji so ob uvedbi elektronskih vinjet do nadaljnega ohranili vse klasične papirnate vinjete.