Ruetli Berset Prvega avgusta se velika množica zbere na jasi Rütli v osrednji Švici, kjer je v prvi vrsti sproščen zabaven kulturni program, predsednik predsedstva oziroma vlade, kot tule leta 2018 Alain Berset, ne uživa kakšnega posebnega statusa na proslavi.

Do Švice brez politične elite

Prvi avgust je edini švicarski nacionalni praznik. Švicarji niso narod, saj so mešanica alpskih ljudi, ki govorijo štiri jezike in imajo, vsaj zadnjega pol tisočletja, dve veri. V zadnjem stoletju se je šestim milijonom Švicarjem priključila še četrtina tujcev z vsega sveta, največ iz Sredozemlja in z Balkana. Ker je Švica politično razdrobljena konfederalna tvorba, sestavljena iz 26 samostojnih kantonov z utrjeno neposredno demokracijo od spodaj navzgor, je skupnih imenovalcev za vse Švicarje zelo malo. Eden takšnih je vsekakor prvi avgust. Nacionalni praznik, kot ga imenujemo v Švici, je ljudsko praznovanje, skoraj praviloma s piknikom, pečenim mesom in ognjemetom, spominja pa na dogovor, sklenjen na jasi Rütli ob Vierwaldstätterskem jezeru avgusta 1291. Takrat so si pomoč, zavezništvo in sodelovanje prisegli namreč prvi trije kantoni – Schwyz, Uri in Unterwalden. Točen datum dogodka na omenjeni jasi ni znan, vemo le, da je bilo to enkrat v začetku avgusta leta 1291. Prvega avgusta letos nisem praznoval na kakšni švicarski jasi, pač pa, prazniku primerno, z okrašeno teraso na hrvaški obali. Med praznovanjem sem naletel na kolumno Mihe Mazzinija z naslovom Zakaj nočemo biti Švica? 

Vse Mazzinijeve trditve o Švici načeloma držijo, a vendarle je njegov zapis preveč splošen, poln stereotipov in napisan nekako od daleč. Kot bi kolumnist med znanci in na potovanju skozi Švico zbral nekaj anekdot, jih spravil v berljivo celoto ter objavil z namenom… Nisem razumel njegovega namena, zato sem se odločil, da bom kolumni dodal še svoj pogled na v zadnjih tridesetih letih zelo razširjeno iskanje slovenske poti do druge Švice. Osnovna težava je v tem, da je politična elita Slovencem že takoj po osamosvojitvi ukradla ali vsaj močno omejila demokracijo. Pomenljivo je namreč, da sta si datuma švicarske povezanosti in slovenske samostojnosti nadvse podobna. Med slovenskim junijem 1991 in švicarskim avgustom 1291 je moralo preteči natančno 700 let. In prav teh 700 let povsem različne zgodovine močno opredeljuje eno in drugo družbo.

V Sloveniji so skoraj vseh teh 700 let vladali tuji monarhi, namreč Habsburžani. Kdo so predniki cesarice Marije Terezije in cesarja Franca Jožefa? To so švicarski veleposestniki iz kantona Aargau, ki so jih tam nekje kmalu po združitvi prvih treh kantonov izgnali v Avstrijo… Švicarji že takrat niso prenašali povzpetništva ali plemiškega širjenja vpliva oblasti in posesti. Slovenci niso imeli moči, da bi ohranili svoje srednjeveške vaške skupnosti z neposredno demokracijo, ki jo ohranjamo v spominu na obrede ob Knežjem kamnu, Švicarji so uspeli takšno obliko demokratične skupnosti obdržati in razvijati ves čas do danes. Protestantje so v Trubarjevem času v Švici igrali pomembno vlogo; Calvin, Zwingli in ostali reformatorji so v večjem delu kantonov premagali katoličane in jih prisilili v sobivanje z reformirano družbo, ki je pustila močan pečat na sodobni Švici. Primož Trubar je izgubil bitko s slovenskim katoliškim klerom in izgnali so ga v Nemčijo. Tam je nato objavljal prve slovenske knjige. Švicarji so po krvavih srednjeveških mini vojnah med seboj in s sosedi, predvsem Italijani in Francozi, na Dunajskem kongresu leta 1815 dobili nevtralnost in ozemeljsko nedotakljivost, čeprav so se nekateri kantoni Švici priključevali še kasneje. Slovenci smo narod začeli postajati šele v sredini 19. stoletja s tabori in s spremljajočimi upori nemški prevladi v šolstvu, gospodarstvu in kulturi. Svetovne vojne 20. stoletja so Švico obšle, v tem času se je gospodarsko in ekonomsko razvijala ter v tem stoletju, zavoljo svoje nevtralnosti in pribežališča kapitala z vsega sveta postala počasi ena najbolj razvitih in bogatih držav na svetu. Slovenija se je v prvi svetovni vojni znašla na poraženi avstrijski strani in izgubila tretjino nekdanjega narodnega ozemlja. Dravska banovina je bila v unitaristični in totalitarni kraljevini Jugoslaviji s srbskim kraljem Aleksandrom Karađorđevićem Slovencem le slaba uteha za propad avstrijske monarhije, fašizem in nacizem pa sta Slovence želela zbrisati s karte sveta, ozemlje pa si razdeliti med Italijane, Nemce in Madžare. Veličasten odpor in zmaga je Slovencem dala temelje državnosti, do samostojne slovenske države pa je minilo še skoraj pol stoletja kaljenja v socialistični Titovi južnoslovanski federaciji.

Zakaj takrat, v osemdesetih in začetku devedesetih let, slovenski pomladniki in nekdanji komunisti niso zmogli zgraditi lastne države od spodaj navzgor? Zakaj niso iskali korenin za novo državo v vaških skupnostih in tradicijah s Knežjega kamna? Kajti, če bi res želeli postati druga Švica, kot je bilo velikokrat slišati, potem bi morali ubrati pot, ki bi iz Slovenije v 100, 200 ali 700 letih naredila drugo Švico. Morali bi se najprej strinjati, da sta občina in dežela, teh še vedno ni, temeljni politično družbeni enoti. Le najbolj nujne skupne reči bi potem združili enotno in v vsej Sloveniji. Vsaka krajevna skupnost, občina, kraj, mesto, dežela bi morala postati odgovorna za svoj razvoj, ki bi lahko bil tudi drugačen od razvoja neke druge občine, mesta, dežele… Med posameznimi enotami bi veljalo razvijati tekmovalnost in konkurenco, politično naj bi se stranke in gibanja razvijala od spodaj navzgor. To velja seveda tudi in predvsem za pobiranje davkov. Vsega tega v Sloveniji ni bilo. Kmalu po osamosvojitvi je nastala mogočna centralna državna tvorba, ki je vso oblast in moč združila v navidez dvodomnem, v resnici pa v enodomnem parlamentu, koalicijski vladi vsemogočnih strank in deloma še v predsedniku države. Na lokalni ravni so predsednike občinskih skupščin zamenjali župani, ki so postali marsikje lokalni šerifi z veliko pooblastili. Je to okolje, kjer bi lahko uspešno utrjevali mlado in krhko demokracijo? Skušnjav je bilo preveč, pa tudi ljudi, ki so politiko razumeli kot izražanje moči in premoči svojih interesov, se je v politiki začelo nabirati občutno preveč. Trideset let po osamosvojitvi je Slovenija, kot ugotavlja Mazzini, še enkrat pred razpotjem. Naj gre vendarle po švicarski poti ali naj se dokončno obrne v smer avtoritarne omejene demokracije, ki jo zadnje čase v Evropi poosebljata Viktor Orban ali poljska konservativna desnica? Ter v Sloveniji, seveda, Janez Janša.

Obnašanje v prometu, odlaganje smeti in brezpogojno upoštevanje tišine po 22. uri, o čemer piše Mazzini, bi bilo preveč preprosto razumevanje švicarske družbe, saj tudi v Sloveniji že dolgo časa večina ljudi vozi več ali manj po predpisih, razvršča smeti v posebne posode in kontejnerje ter po 22. uri ne zganja hrupa v soseskah. Bistvo razlik tiči povsem drugje. Švicarji se zaradi trdovratnega kljubovanja tujim političnim vplivom obnašajo zelo suvereno. Svojo občino, kanton ali državo razumejo kot okolje, za katerega so odgovorni, predvsem pa jim je jasno, da so oblast in suveren vsi prebivalci nekega okolja. Kdo se v Švici politično izpostavi? To so večinoma ljudje, ki opravljajo odgovorna in izpostavljena dela, prebivalci so jih izbrali za svoje predstavnike in skoraj vsi to razumejo kot odgovornost in čast, ne pa kot plen ali lovišče za privilegije, bogatenje ter morebiti celo izgradnjo kulta osebnosti. Politiki so v Švici, vsaj v veliki večini, še vedno ugledni ljudje s svojo uspešno poklicno kariero, moralno držo in etično čistostjo. Na skoraj vseh ravneh je politika v Švici dopolnilna in brezplačna dejavnost ljudi, ki želijo v svojem okolju storiti nekaj več in skupnost tudi dobro voditi. Lokalna politika se dogaja zvečer, zbori občanov v našem kraju na robu Züricha, ki šteje okrog osem tisoč prebivalcev, se vedno začenjajo ob osmih zvečer in trajajo do konca… Včasih tudi čez polnoč. Poklicni politiki so v Švici v bistvu uradniki. Njihov politični vpliv je zanemarljivo majhen, strankarska izkaznica je mnogokrat bolj breme, kot pa privilegij. Zaradi neposredne demokracije na vseh ravneh in prostovljnega političnega dela v Švici ves čas iščemo politični konsenz oziroma večinski dogovor okrog ključnih vprašanj. Naj gre za nove ulične svetilke v našem kraju ali pa za sodelovanje Švice z Evropsko unijo, za švicarsko članstvo v Združenih narodih ali žensko volilno pravico, ki je v Švico prišla šele leta 1971. To slednje je dokaz, da je neposredna demokracija izjemno trdna demokratična forma, a spremembe se v njej dogajajo zelo počasi.

Mazzini točno ugotavlja, da sta obe družbi zelo egalitarni, vseeno pa imam občutek, da v Sloveniji po osamosvojitvi in z nastankom lastne države nismo znali presoditi, kje so najbolj pomembne in ključne točke razvoja samostojne države. Vodilnim politikom, kot sta bila Kučan in Drnovšek, se je zdela najbolj pomembna politična mednarodna uveljavitev v okviru Evropske unije in zveze Nato, kasneje tudi vstop v območje evra, ob tem pa je potekala razmeroma uspešna gospodarska rešitev iz primeža balkanskega trga… V drugi vrsti parterja je sodelovanje v politiki večini starih in novih kadrov, ki so bili tako ali tako eni in isti, prinašalo predvsem privilegije, lastninjenje, korupcijo in bogatenje na račun tega, kar so ljudje v nekih drugih časih ustvarjali z družbenim delom. Slovenci nismo razumeli, da bi morali tudi v novih razmerah ohraniti vrednote družbenega dela in jih prilagoditi tržnemu in kapitalističnemu družbenemu redu, kjer bi na strani lastnikov kapitala odgovornost morala premagati klientelizem in kleptomanijo. To seveda velja predvsem za privatizacijo družbenega premoženja. Slovenci nismo razumeli, da bomo drugo Švico ustvarili le s politiko konsenza, gradnjo države od spodaj navzgor, utrjevanjem neposredne demokracije na vseh ravneh, počasnim lastninjenjem družbenega kapitala, iskanjem odgovornih in moralno čistih ljudi za položaje v politiki; od krajevne skupnosti do predsednika države, ki ga, če bi izbrali švicarski model družbe, sploh ne potrebujemo. Če bi sledili Švici, velike politične moči nikdar ne bi dovolili zbirati v enem človeku na čelu države, vlade ali mesta, vasi… Odrekli bi se predsedniku države, vlada bi bil kolektivni organ brez posebnega statusa za predsednika, namesto županov bi imeli še naprej le predsednike občinskih svetov. In politika bi nujno morala ostati častno in prostovoljno delo – tam nekje po osmi uri zvečer. Ne delajmo si utvar, mednarodnih zaveznikov na takšni poti Slovenija seveda ne bi imela. Švicarski tip neposredne demokracije je za politično gospodarske elite po Evropi in vsem svetu najbolj nevarna družbena tvorba, saj je na politiko in politike, kjer vsi ljudje vsak dan odločajo o vseh pomembnih rečeh v vasi, mestu, kantonu ali državi, mnogo težje vršiti političen vpliv, še težje pa je vse prebivalstvo vključevati v korupcijo s podkupninami in privilegiji. Le svež slovenski primer: Če za projekt neke nove vlade potrebuješ deset poslancev, jih je mnogo lažje kupiti, kot če za to potrebuješ, recimo, dvesto tisoč anonimnih glasov. Če bi se Slovenci odločili za švicarsko pot v samostojnost, bi bili na svetu povsem sami. Toda, če dobro pomislim, ko je šlo za odločilne poteze v zgodovini slovenskega naroda, je bil ta narod prav tako vedno povsem sam, obdan večinoma s sovražniki. Na švicarsko pot lahko torej Slovenci stopijo kadarkoli – zavedati se morajo le, da bodo ob naštetih mednarodnih težavah največ sovražnikov našli kar doma. Med poslanci v parlamentu, v vladi, v predsedniški palači, med vodilnimi ljudmi političnih strank in gibanj, v županskem lobiju, skratka po vsej politični pahljači. V Švici namreč beseda politika pomeni predvsem ves čas trajajočo odgovornost in dolžnost, v Sloveniji pa gre že dolgo predvsem za privilegije in koristoljubje, temu lahko rečete tudi korupcija.

V Švici prvega avgusta praznujemo vse to, kar sem zgoraj opisal. Švicarji spontano in sproščeno praznujejo svoj prvi avgust, ljudska zabava je tudi vsako leto na jasi Rütli. Tam ponavadi trenutni predsednik zvezne vlade, spet enak vsem ostalim na jasi, pove nekaj vzpodbudnih in kritičnih stavkov o stanju v švicarski družbi in njenem položaju v zapletenem svetu. Proslav za elito Švica ne pozna, saj tovrstne politične kvazielite sploh nima. In to že več kot 700 let.