Vaccine

Dirka za cepivo – labodji spev evropske politike?

Dirka za cepiva kaže pravo podobo našega sveta. Vse idlične besede o solidarnosti in pravičnosti so le farsa. Nemiri, ki mejijo na državljansko vojno na Nizozemskem, kažejo na to, da so se zahodne družbe znašle v globoki krizi. Ljudje v trdnih demokracijah 21. stoletja ne sprejemajo več policjskih ur, omejevanja gibanja, zapiranja v stanovanja, uničevanja njihovega dostojnega preživetja, predvsem pa so naveličani vzvišenih predavanj političnih elit o skrbi za javno zdravje in uporabe represije za zagotavljanje njihovega pogleda na demokratični mir in red. Verbalno in ostalo nasilje večjega dela zdravstvene stroke, ki se je oklicala za izključno moralno in znanstveno avtoriteto pri reševanju te epidemije, prav tako začenja razjedati temelje svobodne in demokratične družbe, kjer naj bi vladala   sorazmernost, svobodomiselnost in šele nekje na tretjem mestu tudi solidarnost. Francoska revolucija je leta 1789 na Zahodu osvobodila duh, ideje in življenje posameznika, mladega sveta okrog nas takrat pravzaprav še ni bilo ali pa je bil povsem drugačen. Od Azije, obeh Amerik, Afrike ali držav Tihega oceana se torej ne bomo učili svobode in demokracije. Morda je še najboljši primer delujoče in zelo stare neposredne demokracije (z nekaj težavami) v Švici. Zaradi tega smo med to epidemijo tu verjetno tudi najmanj omejeni in v svojem bistvu ves čas zelo svobodni.

Te dni je v Švici zakrožila novica, da baselski farmacevtski koncern Novartis razmišlja in pripravlja pomožno proizvodnjo enega izmed cepiv proti korona virusu, ta petek pa je že podpisal pogodbo s Pfizerjem za proizvodnjo njihovega cepiva Biontech v Švici, saj se je tudi Švica znašla v vrtincu vojne za cepiva, ki se je, kot kaže, šele zares začela. Švicarji, ki so navajeni na farmacevtsko razkošje, saj tu domujeta velikana Novartis in Roche, so lani očitno prezrli, da se nobeden izmed njiju ne ukvarja (več) s cepivi. Novartis je svoj oddelek za cepiva že pred mnogimi leti prodal podjetju GlaxoSmithKline, Roche pa proizvaja za korona krizo relevantne le   diagnostične teste, PCR in od septembra dalje tudi takoimenovane hitre teste. V koncernu priznavajo, da je oddelek diagnostike mnogo manj dobičkonosen kot farmacevtski oddelek, kljub temu pa je leta 2019 Roche z oddelkom diagnostike ustvaril dobrih 9 milijard švicarskih frankov prometa. V zadnjih mesecih je Roche proizvodnjo testov povečal in za to zaposlil vsaj 100 novih delavcev. Švicarji, predvsem zdravstvena politika, so prezrli, da bodo, kot tudi vsi ostali, izpostavljeni neusmiljeni vsezemeljski bitki za cepivo.

To so povsem enako prezrli v Bruslju, kjer politiki in uradniki upravljajo z Evropsko unijo. Že poleti in jeseni, ko se je začelo govoriti o morebitnem hitrem prihodu cepiva za korona virus, so evropski politiki iz jedra najbolj pomembnih držav, torej Nemčije, Francije in še nekaterih zatrjevali, da bo pri razdeljevanju cepiva vladal strog režim solidarnosti in pravičnosti. Izjave so se mi zdele smešne in zelo oddaljene od realnosti. Država za državo  so v EU pri tem opuščale idejo o samostojni priglasitvi cepiv in nabavi, saj naj bi to prevzela Evropska unija, ob tem pa so pudarjale, da bodo sodelovale pri sorazmernem in solidarnostnem razdeljevanju tega cepiva. Lepa in plemenita ideja, ki pa z realnostjo tega sveta nima nič skupnega. Skoraj povsod po Evropi so začeli rasti centri za cepljenje, ki so bili, ponekod bolj, drugod manj pripravljeni že sredi decembra. Po božičnih in novoletnih praznikih je sledila streznitev. Cepiva je prišlo v države Evropske unije le za vzorec, v prvi polovici letošnjega leta ga bo Evropa dobila morda četrtino od količine, ki so jo uradniki v Bruslju želeli in pričakovali. Pfizer proizvaja večino cepiva, ki ga je razvil nemški Biontec v Ameriki, AstraZeneca ima glavno proizvodnjo v Veliki Britaniji, Lonza naj bi v Baslu, torej v Švici kmalu začela s prozivodnjo cepiva Moderna. Nekaj proizvodnje cepiva, predvsem Pfizerjevega, naj bi proizvajali tudi še v Nemčiji. Tu je še rusko cepivo Sputnik, tudi Kitajci že uspešno proizvajajo cepivo… Skratka, cepivo proizvajajo večinoma izven Evropske unije in to so v Evropski komisiji dobro vedeli.

Kljub temu so vse poletje in jesen pripovedovali že omenjene bajke. Jasno je bilo, da bo lov za cepivom neizprosen, trd in brezkompromisen. Medtem, ko so Evropska komsija in nekateri politiki v državah članicah filozofirali o solidarnosti in pravičnosti, so ostali tvegali. Izraelci so prvi naročili cepivo pri večih potencialnih proizvajalcih – in ga tudi pošteno plačali. Enako so storili Britanci, podobno tudi Američani. Srbi so stavili na Kitajce in Ruse. Sredi poletja so imeli vsi omenjeni sklenjene pogodbe za velike količine cepiva; prvi so se postavili v vrsto, bi mulci temu rekli v času mojega šolanja pred skoraj pol stoletja. Seveda so pri tem tudi tvegali. Evropska komisija s popolnoma nesposobno predsednico Ursulo von der Leyen zdaj joče kot kakšen užaljen otrok, da se proizvajalci cepiv niso držali dogovorov in obljub, da so kršili pogodbe in podobno… Lahko ti podjetniki sploh kaj tehtnega odgovorijo? Razvili so se in delujejo v času liberalnega kapitalizma, kjer so pravila jasna. Sodelujemo s tistimi, ki prej pridejo in več plačajo. V liberalnem kapitalizmu so se v primeru proizvodnje cepiv znova potrdile dolga desetletja opevane vrline, ki jih zagovarja ta sistem, namreč pomembnost in svetost delovanja svobodnega trga. Zdaj, ko ji politično to ne ustreza, bi Evropska unija najraje pozabila na to, kar sicer ves čas zagovarja. V socializmu, ki smo ga tudi Slovenci pred tremi desetletji obesili na klin, pa bi načelo solidarnosti in pravičnosti pri razdeljevanju cepiva seveda veljalo. In še tam bi prišlo verjetno do kakšne protekcije ali korupcije. Vsaka država in njena politika, ki je resno razmišljala o tej epidemiji, bi morala vedeti, da je v lovu za cepivom sama. S svojo preračunljivostjo, iznajdljivostjo, spretnostjo in pripravljenostjo seči globje v žep v tej dirki; na eni strani za čim večjo količino in na drugi strani za doseženo čim višjo ceno cepiva. Majhne države, kot sta Izrael in Slovenija, so v takšnih dirkah v boljšem položaju, saj potrebujejo številčno mnogo manj cepiva od večjih držav – drugače povedano, pri Pfizerju ali AstraZeneci bi bilo mnogo lažje pravočasno naročiti in tudi dobiti vsega kakšnih pet milijonov odmerkov cepiva, kot pa sto ali dvesto milijonov, ki jih potrebujejo velike države. Morebiten ostanek bi lahko, z dobičkom in verjetno tudi zelo hitro prodali naprej, kajne? Prepričan sem, da z bogato provizijo za stranko SDS ali kakšne druge primerno koruptne in dobro omrežene posameznike. Ampak Slovenci bi jim, če bi jim uspelo zagotoviti cepivo med prvimi na svetu, to vsekakor oprostili.

“Ta epidemija nam uhaja iz rok,” se je slikovito pred nekaj dnevi izrazila nemška kanclerka Angela Merkel, zanimivo pa je, da njena izjava ni izzvala pričakovane reakcije, ki jo je bila Nemka do zdaj vajena. Kljub temu se je v Nemčiji namreč prvič od začetka epidemije krivulja podpornikov ukrepov obrnila od občutne podpore k zdaj že prevladujočemu delu kritikov vseh teh omejitev in ukrepov. Nizozemska je takorekoč v državljanski vojni, in dvomim, da vse te nemire povzročajo le neonacisti in desničarski, morda tudi levičarski anarhisti. Prepričan sem, da gre za upor, ki ga bo potrebno razumeti širše in predstavlja začetek neke nove revolucije, ki ji za zdaj vidimo šele obrise in ni povezana le s korona krizo, omejitvami in cepivi. Morda nekateri, ki jim je res mar za preveč številčno umiranje večinoma starih in šibkih ljudi, še verjamejo v pravičnost in solidarnost, ki naj bi nas vodila skozi to epidemijo, toda resnica je očitno povsem drugje. Kako si lahko nekdo predstavlja, da bo mesece in mesece svoje prebivalce držal zaprte v stanovanjih, mnoge brez dela in dohodka, otroke in mladostnike brez izobraževanja in družbe ter zabave, ob tem pa ves čas pozival k solidarnosti in potrpljenju? V 21. stoletju se z epidemijo ni mogoče botiri z metodami 19. stoletja, kot so karantene, grožnje in nasilje nad temi, ki ne verjamejo v dobronamernost politike in ostale elite. Predvsem pa bi morali politiki v demokracijah mnogo bolje preučiti še znosno razmerje med omejitvami sicer neodtujljivih človekovih pravic in svoboščin in skrbjo za javno zdravje. Kdaj je javno zdravje pomembnejše od zdravja vsakega posameznika? Res ne morem sprejeti teze, da je skrb za javno zdravje avtomatično tudi skrb za zdravje vsakogar izmed nas, kar večkrat razumem pri razpravah o solidarnosti in pravičnosti ter humanosti neke družbe. Preveč je primerov, kjer je pretirana skrb za javno zdravje povzročila številne zelo hude posledice na zdravju posameznikov, strokovnjaki pa so prepričani, da bomo prave posledice zanemarjanja ostalih bolezni, strahu pred obiski zdravnika, prepoznega odkrivanja težkih bolezni, pomanjkanje šolskega pouka, propadle poklicne kariere in vse mogoče psihične težave ter posledice na ljudeh opazili in se z njimi soočili šele čez nekaj let, ko bo pandemija covida 19 verjetno že pozabljena.

Obupno sliko sveta lahko opazite, če se ozrete po zemeljski obli in spremljate ukrepe, ki jih sprejemajo posamezne države v zvezi s to epidemijo. V Novi Zelandiji računajo na zatrtje virusa. Res je, zdaj živijo skorajda normalno, a ne vem, kako si predstavljajo prihodnost odprtega sveta, kot smo ga poznali do včeraj. Ne bodo menda preganjali vsakega posameznega primera okužbe do večnosti? Le tako, da nikogar ne spustijo na svoj otok sredi južnega Pacifika, namreč lahko ostanejo otok brez okužb. Bi bili radi izolirani nekje na otočku sredi Tihega oceana, kot so bili prijatelji Pike Nogavičke v zgodbi Astrid Lindgren? In azijske države? Tam vlada popoln digitalni nadzor posameznikovega gibanja in vedenja. S tem lahko oblast nadzira epidemijo in tudi vsakogar. Ves čas in vsepovsod. Kršitelje in morebitne upornike, ki jih itak ni, družba in represija nad njimi pokorita ali izločita. Želite živeti v takšni družbi, pa čeprav brez virusa? Najbrž bi najraje čim bolj normalno živeli tudi v času, ko je med nami virus. Zdaj mutira in kaže, da se ne bo poslovil. Tudi gripa in ostali korona virusi se niso poslovili. In ves čas mutirajo, povedo pošteni zdravniki, ki ne živijo od naslajanja s sejanjem strahu. Ti korona virusi so tu že vsaj dobrih sto let, morda še dlje, z njimi smo se naučili živeti. Mnogi so zdaj le še otroški prehlad, pred stotimi leti pa je zaradi njih umrlo več milijonov ljudi. Torej bi končno morali od politkov zahtevati, naj začno upravljati s krizo. Krizo, ki je res naša skupna in jo bomo premagali le skupaj. Ne z omejitvami, kaznovanjem, zastraševanjem, paniko, grožnjami in zaklepanjem ljudi v stanovanja, mesta, države… Uvajanje policijske ure je bilo na Nizozemskem kaplja čez rob. Nimam občutka, da so ostali politiki v Evropi to sporočilo jasno razumeli? Glede na to, da je v Sloveniji absolutist Janša že sredi oktobra uvedel policijsko uro in omejitve gibanja ljudi, okužbe ostajajo enako množične, še vedno pa ljudje to mirno trpijo, se bojim, da so politki v Evropi sporočilo sicer opazili in razumeli, toda mislijo si, da je v Evropi še vedno preveč Slovencev in njim podobnih – ki trpijo in čakajo. Tudi na cepivo, ki ga očitno, predvsem po lastni krivdi, ker so izvolili te politike, še nekaj časa ne bodo dobili.