Crypto Crypto

Crypto AG – švicarska vohunska sramota

Udarilo je, kot strela z jasnega. Nevtralna in vsem prijazna Švica je udeležena v največjem vohunskem škandalu prejšnjega stoletja. Zgodba ni nova, a pri vseh nekdanjih poskusih razkritja, ki so se v podalpski konfederaciji začeli že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, je zmanjkalo oprijemljivih dokazov. Tokrat je novinarjem v roke prišel večstostranski dosje Minerva, ki ga je Washington Postu uspelo dobiti od agencije CIA, od tam je romal do nemške televizije ZDF in naprej do švicarske javne televizije SRF. Tri novinarke so se zakopale v dokumentacijo in pol leta raziskovale. S podatki iz dokumenta so soočile nastopajoče v njih ali njihove potomce in sodelavce ter zelo kmalu ugotovile, da se podatki enih in drugih povsem ujemajo. Dokument CIA je torej verodostojen. In tu se začno za Švico težave. Notranje in mednarodne.

Najprej mednarodne, saj je podjetje Crypto AG iz Zuga več kot pol stoletja vsemu svetu prodajalo šifrirne naprave s švicarskim certifikatom kvalitete in neoporečnosti. Malo jih je vedelo, da so imele vse te šifrirne naprave tudi “zadnja vrata”, ki so ameriškem obveščevalcem CIA in nemškim obveščevalcem BND omogočala prisluškovanje skorajda vsemu svetu. Kajti skoraj vsi so šifrirne naprave kupovali pri Crypto AG. Začetki podjetja segajo v petdeseta leta, ko je podjetje s Švedske v Zug preselil sloviti švedski kriptolog Boris Hagelin. Že Hagelin je Američanom vse od leta 1951 posredoval algoritme za sledenje komunikaciji, ob upokojitvi leta 1970 pa podjetja ni, kot je bilo pričakovano, predal svojemu sinu Boju Hagelinu, ki je bil velik nasprotnik takšnega očetovega početja, pač pa ga je prodal lihtenštajnskemu skladu z neznanim lastnikom, ki je bil v ozadju znan – razen v javnosti. Dve leti po tem je Hagelinov sin umrl v zelo sumljivih okoliščinah v prometni nesreči v ZDA. Denar so Borisu Hagelinu, 25 milijonov dolarjev agentje prinesli kar v kovčku. V gotovini. Novi lastnici podjetja Crypto AG sta postali obveščevalni službi CIA in BND, vsaka je imela v lasti polovico podjetja. Državni udar v Čilu, spremljanje grozodejstev vojaške hunde v Argentini, Carterjeva izraelsko arabsla mirovna pogajanja v Camp Davidu in še in še; vse te pogovore in mnoge druge z vsega sveta sta prestrezali obveščevalni službi, ne glede na to, ali je šlo za zaveznike teh držav ali njihove politične nasprotnike…. Na obveščevalnih prisluškovalnih napravah je bilo na desetine držav, med njimi celo Vatikan. Seveda sta tudi Jugoslavija, kasneje pa Slovenija, kupovali šifrirne naprave pri Crypto AG v Zugu.

Le Švicarji, njihova obveščevalna služba je kmalu izvedela za skrivnost podjetja, so imeli “zaklenjene” šifrirne aparate, kasneje pa so do “nedotakljivih” aparatov prišli tudi Jugoslovani. V začetku osemdesetih let je namreč jugoslovanska vojska, ki je imela odlične kriptografe posumila, da so naprave “predelane” in omogočajo branje algoritmov še komu drugemu. Inženir podjetja Crypto AG Bruno von Ah se v oddaji SRF spominja: “Nekega dne so me poklicali v vodstveno pisarno, kjer so mi povedali, da Jugoslovanska vojska sumi, da z napravami nekaj ni vredu, da so nezanesljive. Jugoslovanski generali so nam zagrozili, da bodo umazano početje razkrili svetu, če takoj ne pridemo razjasnit razmer. To bi bila za nas prava katastrofa. Po mesecu dni kriznega sestankovanja v firmi so me poslali v Beograd z rešitvijo. Jugslovanski vojski sem moral izdati skrivnost z “zadnjimi vrati” in poskrbeti, da so bile jugoslovanske naprave od takrat dalje varne. Jugoslovanom ni bilo več mogoče prisluškovati.” Tako je bilo vse do začetka jugoslovanskih vojn, ko so se pri inženirju von Ahu spet pojavili vmes že drugi vodilni možje iz podjetja z vprašanjem, kdo je Jugoslovanom prodajal naprave. “Takrat mi je šlo skozi glavo, zdaj spet nekdo poskuša prisluškovati Srbom v tej grozljivi vojni, a jim ne uspeva, saj smo “obvod” za Jugoslovane pred leti zapečatili.” Američani in Nemci so imeli torej v času vojn v Bosni in na Hrvaškem zaradi tega veliko težav pri priskuškovanju…

Seveda je afera tudi velik švicarski notranjepolitični problem. Kdo bi verjel, da je neko podjetje v lasti tujih obveščevalnih služb več kot pol stoletja, CIA je namreč podjetje razdelila v dve podjetji in ju prodala šele leta 2018, povsem brez ovir lahko prisluškovala šifriranim pogovorom več kot stotih držav na svetu, med njimi tudi Sloveniji. BND se je iz lastništva v podjetju umaknil leta 1994, ko je svoj delež prodal agenciji CIA. Nemcem je projekt postal preveč tvegan, potem ko so v Iranu zaprli prodornega švicarskega trgovca s temi napravami in uslužbenca podjetja Crypto AG Hansa Bühlerja ter ga obtožili vohunjenja. Crypto AG, Švica ali CIA za odkupnino niso hotele niti slišati, milijon mark kavcije pa je zanj nazadnje plačala Nemčija, ki se je ustrašila mednarodnega razkritja, Bühlerja z Lufthanso pripeljala domov, v podjetju Crypto AG so ga takoj odpustili, vse švicarske državne organe je Bühler obvestil o nečednih poslih svojega podjetja, policija je začela preiskavo in jo kmalu brez rezultatov tudi končala, Bühler nikdar več ni zapustil Švice, umrl pa je pred dvema letoma. Po teh odkritjih je torej BND prenehal s sodelovanjem v tej vohunski aferi in Američani so se samostojno lotili še bolj agresivnega pristopa vohunjenja za vsem svetom s pomočjo naprav Crypto AG, ki so jih še naprej prodajali kot zanesljive in varne švicarske produkte. Švicarsko državno tožilstvo po vseh preiskavah in zaslišanjih sredi devetdesetih let ni našlo dovolj razlogov za vložitev obtožnic, glavna švicarska državna tožilka je bila takrat Carla del Ponte, ki so jo kolegi s televizije SRF soočili z odkritji, odgovorila pa je kratko, da se ničesar več ne spominja. In to gospa, ki se spomni vsake podrobnosti o balkanskih vojnah, saj je kasneje postala generalna tožilka sodišča za Jugoslavijo v Den Haagu. Tudi vsi ostali švicarski politiki, ki jih poročilo Minerva omenja v zvezi s podjetjem Crypto AG, od bundesratov (članov švicarske vlade), direktorjev zvezne policije, obveščevalne službe in še nekaterih, se nihče ne spominja ničesar več oziroma ničesar v zvezi s tem ne želi komentirati ali trdi, da dejstev, o katerih zdaj piše CIA, ni poznal.

Politična nevtralnost Švice je s tem postavljena pod velik vprašaj, njen položaj v svetu in seveda njen ugled. Poznavalci obveščevalnega sveta trdijo, da moramo ločiti politično nevtralnost od obveščevalne, kjer Švica nikdar ni bila nevtralna in je vedno sodelovala pri interesih Zahoda in svojih liberalnih zahodnih zaveznikov. Morda to pojasnjuje dejstvo, da Sovjetska zveza in Kitajska nikdar nista kupovali šifrirnih naprav iz podjetja Crypto AG, saj preprosto nista verjeli tej opevani švicarski nevtralnosti in nedotakljivosti. Zanimivo je vseeno, da je Jugoslavija igrala tudi v teh krogih pomembno vlogo in s svojim odličnim obveščevalno strokovnim in diplomatskim aparatom uspela kljubovati tudi takšnim operacijam agencij CIA in BND ter ob tem, da je vedela, za početje omenjenih obveščevalnih služb, poskrbela, da je bila ena redkih držav na svetu, ki jih s pomočjo teh šifrirnih naprav niso mogli prisluškovati. Za Slovenijo bi kasneje kaj podobnega zalo težko trdili.

Za zdaj vseh posledic za švicarsko nevtralnost in njen položaj v na politični karti še ne moremo predvideti, že dan po razkritju te največje vohunske afere minulega stoletja, kot so jo že poimenovali po svetu pa postaja jasno, da Švica s tem, ko je molčala in tako sodelovala pri nedovoljenem vohunjenju s pomočjo znamke “made in Switzerland” namesto mirovnega posrednika prevzema umazano vlogo sokrivca.