Bundesrat Jansa Neki drugi časi. Janez Janša, desno, na svojem prvem obisku v tujini po prevzemu slovenske vlade leta 2004. Ob njem Pascal Couchepin, nekdanji švicarski Bundesrat.

Če se Janez nič ne nauči, ga pošljite v Švico

Prepričan sem, da se vse preveč našega življenja in pozornosti vrti okrog korone. Ne vem, zakaj je tako, a zgrožen sem nad dejstvom, da je na slovenskih medijskih portalih in naslovnicah časopisov ves čas od začetka marca le še korona. Morda bo kdo naredil preizkus in ugotovil, da je bilo več kot 95 odstotkov naslovnih novic in zgodb v tem času povezanih s korona virusom. A ni povsod tako. V Švici je z javnega radia in televizije korona poleti že povsem izginila. Zdaj se je resda vrnila, a ne v tako močni meri kot v Sloveniji, kjer imam občutek, da vlada popolna medijska obsedenost s korono. Nasploh se mi zdi, da vlada v Sloveniji zaradi korone vsesplošno obsedeno stanje. Zadnje čase me vse več znancev spet sprašuje, kako je s tem v Švici. Dodajajo, da imajo zelo malo zgodb, novic in podatkov o tem, kako poteka jesensko življenje v Švici, mnogo več vedo o Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, celo Ameriki. Švica je zemljepisno zelo blizu Slovenije, a že dolgo tudi vem, da je miselno zelo, zelo daleč. In kako daleč so v vseh pogledih časi, ko si je politični Janezek Janša v času svoje prve vlade leta 2004 za svoj prvi obisk v tujini izbral prav Švico. Očitno se politično odrasli Janez ni naučil veliko. Kako torej to jesen s korono živimo v Švici?

Švica je zvezna država, sestavljena iz 26 kantonov, po spomladanskih izrednih razmerah z zaprtjem države in večine javnega življenja, so se Švicarji marsičesa naučili in napak, kot se to dogaja ves čas v Sloveniji, sploh zdaj ob popolnem zaprtju državljanov v svoje domove, ne ponavljajo. V drugi polovici oktobra so začele okužbe v Švici hitro naraščati, dnevno jih je bilo sredi meseca več kot tisoč, vsak teden je številka močno rasla in se pred desetimi dnevi povzpela na več kot 10 tisoč okužb vsak dan. Polniti so se začele bolnišnice, politiki so začeli govoriti o zaostrovanju ukrepov. Za razliko od spomladi Bundesrat oziroma zvezna vlada ni več posegla po izrednih sredstvih in ni razglasila izrednih razmer, pač pa je ohranila stanje posebnih razmer, ki velja že vse od konca spomladanske zapore. Kaj v Švici to pomeni? Posebne razmere zahtevajo od kantonov odgovornost za sprejemanje ukrepov v zvezi z epidemijo, zvezna vlada pa jih lahko za vso Švico sprejema le v soglasju z vsemi kantoni. Ti so zvezno vlado konec oktobra pozvali, naj vendarle sprejme nekaj ukrepov za vso državo, saj so mnogi kantoni v Švici majhni in zaradi tega lokalni ukrepi velikokrat nimajo smisla. Življenje v Zürichu se namreč ves čas odvija med vsaj štirimi kantoni, saj mnogi živijo v enem kantonu, delajo pa v drugem, otroci ali mladostniki hodijo v šolo ali na prakso spet v tretjega… Veliko nakupovalno središče za prebivalce zahodnega dela mesta Zürich je v kantonu Aargau, medtem ko sta za mnoge z južnega obrobja mesta zelo blizu kantona Zug in Luzern. Na vzhodu je le streljaj od mesta ob jezeru na južni obali kanton Schwyz, na severni pa kanton Sankt Gallen. Govorim namreč o 15 ali 20 minutni vožnji z avtomobilom oziroma še krajši vožnji z vlakom. Povsem različni ukrepi zaradi korona virusa povzročajo torej popolno zmedo in nerazumevanje ljudi. Na eni strani ceste je vse odprto in ljudje ne nosijo mask, na drugi strani ceste oziroma v drugem kantonu pa je gibanje omejeno na deset ljudi in vsi morajo v trgovinah nositi maske, tako je to izgledalo v praksi. Zvezna vlada je torej prisluhnila kantonom in sprejela skupne ukrepe za zmanjševanje števila okužb. Omejila je zbiranje ljudi na 15 oseb v javnem in 10 ljudi v zasebnem okolju, na organiziranih srečanjih z zaščitnimi ukrepi se zbere lahko največ 50 ljudi, zaprla je le diskoteke in ostale nočne lokale, omejila delovanje restavracij in barov do 23. ure zvečer, prepovedala rekreativno športno dejavnost v športih s telesnim stikom za vse, ki so starejši od 16 let. Ob tem je odredila delo visokošolskih ustanov na daljavo, ostale šole delujejo povsem normalno, priporočila je delo od doma, kjer je to mogoče in zahtevala nošnjo zaščitnih mask v vseh javnih zaprtih prostorih ter na postajališčih avtobusov, vlakov, tramvajev… Priporočila je tudi nošnjo mask, kjer je gneča, torej v starih mestnih središčih, na nakupovalnih površinah v središčih mest, na tržnicah, nasploh tam, kjer ni mogoče zagotavljati metra in pol razdalje med ljudmi. No, mesto Zürich se je deloma temu uprlo in mestna oblast je pojasnila, da nošnje mask na prostem ne bo zahtevala od nikogar, ker je to prekomeren in nesorazmeren ukrep, ki ga v mestu ne bodo ne zahtevali in še manj preganjali. Otroci do 12. leta so v Švici že po zakonu izzvzeti iz vseh ukrepov, predvsem pa tudi iz zahteve po nošnji mask. Za njih ne velja pravzaprav nobena omejitev, še več, vsi otroci do 16. leta se lahko popolnoma svobodno ukvarjajo z vsemi športi, tudi amatersko. Nekateri redki kantoni v francosko govorečem delu Švice so šli s svojimi ukrepi še dlje in so zaprli tudi restavracije in bare, fitnese in nekatere druge storitve, kjer prihaja do telesnih stikov. To velja le za kantone Ženeva, Vaud, Vallis, Jura in Freiburg. Ti dodatni kantonalni ukrepi so omejeni na mesec november. Skoraj vsi nemško govoreči kantoni, ki jih je največ in italijanski Ticino ne nameravajo sprejemati ostrejših ukrepov, kot jih je v sodelovanju s kantoni predpisala zvezna vlada.

V Zürichu je življenje rahlo upočasnjeno. Nič več in nič manj, kot to. Opaziti je, da je ljudi povsod manj, kot običajno, a pravzaprav na prvi pogled ukrepov zaradi korona virusa ni čutiti. Ljudje normalno nakupujejo, hodijo na poslovna kosila, družbe hodijo na večerje, kavarniške klepete, pijače, čeprav je sedenje v restavracijah omejeno na štiri ljudi za vsako mizo. Nasploh je utrip blažji kot sicer, življenje pa nikakor ni ustavljeno. Poleg tega smo sredi novembra, ko je v mestu nasploh rahlo zatišje. V primerjavi s Švico v vsakdanjem življenju v Sloveniji vlada pravo obsedno stanje in v bistvu popolna ustavitev življenja. Vse je zaprto, omejena je svoboda gibanja, prepovedano je zbiranje ljudi, ne deluje skoraj nobena trgovina, razen prehrambenih, ustavljen je javni prevoz, javnega življenja torej sploh ni. Šole so zaprte, otroci nimajo možnosti za svobodno gibanje in športne aktivnosti, ljudje ne smejo potovati po državi, velja policijska ura. Že ob tem, ko vse to pišem, se stresem od groze. Mnogi boste rekli, da je v nekaterih državah še huje. Res je. Toda sprašujem se, ali je to res potrebno? Verjetno sta Švedska in Švica tačas edini državi v Evropi, kjer javno življenje, ob upoštevanju določenih zapovedanih ukrepov in številnih samoomejitev, poteka še vedno kolikor toliko normalno in pravzaprav omejitev v vsakdanjem življenju skorajda ne občutimo. Naj še enkrat ponovim; tačas imamo v Švici med 6 in 10 tisoč registriranih okužb vsak dan, v bolnišnicah pa je stanje zelo različno. V francoskih kantonih so bolnice kar polne, v nemških pa je še veliko prostora. Bolnice za zdaj ne sledijo priporočilu ministra za zdravje in strokovne skupine Task Force za Covid-19, naj začnejo odpovedovati običajne operacije in storitve v bolnišnicah, saj trdijo, da za to ni nobene potrebe in ne želijo narediti napake od spomladi, ko so potem bolnišnice ob ustavljenem siceršnjem programu čakale na naval korona pacientov, ki pa jih nazadnje ni bilo od nikoder. Franziska Berger, direktorica bolnišnice Lachen v vzhodni Švici trdi: “Naše bolnice so jeseni vedno zelo polne. Samo zaradi covida-19 nismo pred kolapsom. Na mejo zmogljivosti smo prišli zaradi osebja, ki nam ga letos primanjkuje več kot sicer, saj imamo težave, ker je preveč osebja v karanteni zaradi stika z okuženimi ali pozitivnega testa.” Ironija je, da ko primerjamo številke okužb, hospitalizacij, ljudi na intenzivni negi ali umrlih zaradi korona virusa na Švedskem, v Švici, Sloveniji ali Italiji zelo hitro ugotovimo, da je število okužb povsod zelo veliko, zelo zasedene so bolnice, primerljiva je zasedenost intenzivne nege in primerljiva je tudi smrtnost, glede na število prebivalcev in starost umrlih. Velika razlika pa je v tem, kako se posamezne družbe spopadajo z virusom. Na Švedskem je najmanj omejitev in nihče ne nosi mask, v Švici je podobna svoboda kot na Švedskem, le da vsi v zaprtih javnih prostorih nosijo maske, v Sloveniji gre za popolno omejitev javnega življenja s policijsko uro, v Italiji pa je v večini države zapovedan lockdown s skoraj popolno prepovedjo gibanja in zapuščanja svojih stanovanj. Kratenje človekove svobode in temeljnih svoboščin je torej v teh štirih načeloma demokratičnih družbah zahodnega sveta zelo različno, od komajda opaznih v Švici in na Švedskem do prave tiranije, ki jo poznamo iz najhujših vojaških diktatur, kot denimo v Sloveniji ali Italiji. Na drugi strani pa lahko ugotovimo, da je epidemija korona virusa v vseh teh državah približno enako razširjena in (ne)nevarna.

Še na nekaj moram opozoriti. Že septembra je švicarski Task Force Covid-19 opozoril zvezno vlado na to, da je iz podatkov, ki so jih preučili, manj kot odstotek vseh okužb med majem in avgustom prišel iz tujine, zato je ukrep pošiljanja ljudi v karanteno, ki prihajajo v Švico iz tujine skorajda povsem brez smisla. Vlada je to javnosti takrat zamolčala, konec oktobra pa vendarle sprejela zelo pomemben ukrep, ki je takorekoč odpravil karanteno za prihode iz tujine, na kateri se je medtem znašlo že več kot 100 držav in regij. “Ko imamo v Švici 1200 okuženih na 100 tisoč prebivalcev v 14 dneh, potem nima nikakršnega smisla, da od vseh ljudi, ki prihajajo v Švico iz držav, kjer je ta številka višja od 60 ljudi na 100 tisoč prebivalcev v 14 dneh, zahtevamo 10 dnevno karanteno,” je spremembo strategije napovedal minister za zdravje Alain Berset. Nekaj časa je trajalo, da je Bundesrat našel bolj življensko formulo za ljudi, ki veliko potujejo. Konec oktobra je torej Švica spremenila pravilo tako, da je določila države in regije, iz katerih je potrebno v 10 dnevno karanteno le v primeru, če v teh državah ali regijah število okužb presega švicarsko okuženost in še 60 ljudi na 100 tisoč prebivalcev v dveh tednih. Torej veljajo trenutno za rizične države le takšne, ki imajo več kot približno 1300 okuženih na 100 tisoč prebivalcev v dveh tednih. Še vedno se spisek spreminja vsaka dva tedna. Mednje sodijo v Evropi le še Češka, Belgija in Andora ter nekaj francoskih okrajev. Skratka spisek se je čez noč iz več kot 100 držav in regij zmanjšal na štiri ali pet držav oziroma regij. “Nobenega smisla ni, da v karanteno pošljamo ljudi, ki prihajajo iz držav, ki imajo manj okužb od Švice,” je odločitev utemeljil Berset. Kaj takega slovenski oblasti seveda ni prišlo na pamet? Raje vzdržuje nesorazmerno število držav za pošiljanje ljudi v karanteno, pa čeprav je v mnogih število okužb mnogo manjše kot v Sloveniji. A gre za obratni princip, kajne? V Švici si vsi želijo čim manj omejitev pri vsakdanjem življenju in tudi potovanjih, medtem ko je v Sloveniji želja očitno drugačna; ljudi prisilno zapreti za domače štiri stene.

Korono je vsekakor mogoče obvladovati tudi mnogo bolj demokratično in brez omejitev svobode gibanja, policijske ure, prisilnega učenja od doma, zatiranja otrok in mladostnikov v njihovi osnovni potrebi po gibanju in druženju. V Švici smo lahko, čeprav se vsi ne strinjamo z vsemi sprejetimi ukrepi, ob treznem razmišljanju politikov, vlade in ostalih uradnikov na vseh ravneh zelo zadovoljni. Samoodgovornost in osebna svoboda posameznika sta pomembnejši družbeni dobrini od preganjanja nekega virusa. In to so politiki in zdravstvena politika, pa tudi velik del civilne družbe in medijev v Sloveniji očitno povsem zanemarili.