Rahmenabkommen Švicarji ne dovolijo, da bi jih Evropska unija podredila svojim pravilom.

Če bi bili kot Švica, tudi Janše ne bi prenašali!

Težko se je v teh časih primerjati s Švico. V Sloveniji se predsednik vlade Janez Janša upravičeno bori z ustavno obtožbo, njegovi somišljeniki, priskledniki in oportuni koristoljubneži rahljajo demokratične vrednote in pridobitve družbe na vsakem koraku… Tako v Sloveniji, kot tudi v tujini, kjer le morejo, povzročajo škodo, policija se vse bolj nasilno znaša nad protestniki, bodisi proti izraelskemu nasilju ali boju za ustavno pravico do pitne vode, medijem pa pokvarjeni minister za kulturo s svojimi sodelavci odreka solidarnost in pomoč oziroma jo deli po strankarsko ideološko politični pripadnosti. Razumljivo je torej, da slovenska družba ni močneje zaznala političnega pretresa, ki se je včeraj zgodil v Bernu; Švica je namreč enostransko prekinila sedem let trajajoča pogajanja z Evropsko unijo o takoimenovanem okvirnem sporazumu, s pomočjo katerega bi Švica v prihodnje sprejela dinamično prevzemanje zakonov, standardov, odredb in pravil Evropske unije. Predsednik švicarske konfederacije Guy Parmelin, ki bo v začetku junija uradno obiskal Ljubljano, je želel včeraj odločitev zvezne vlade Bundesrata predsednici Evropske komisije Ursuli von der Layen sporočiti, kot se spodobi, osebno, a mu je nemška političarka sporočila, da zanj žal nima časa. Najbrž to veliko pove o tem, s kakšnim razpoloženjem so odločitev iz Berna sprejeli v Bruslju.

Najprej nekaj okvirnih dejstev. Švica ima z Evropsko unijo sklenjenih več kot 100 bilateralnih sporazumov, ki urejajo mnoga pomembna področja trgovine, gospodarstva, šolstva, izobraževanja, znanosti, tehnologije, energetike in prostega pretoka ljudi in blaga, je tudi članica Schengenskega in Dublinskega sporazuma… Švica želi te bilateralne sporazume ves čas posodabljati in obnavljati, medtem ko je Evropska unija že pred desetletjem Švici zagrozila, da bo morala, če želi ostati na skupnem evropskem trgu, sprejeti bolj obvezujočo obliko sodelovanja z Evropsko unijo, z drugimi besedami, Švica bi morala sprejeti večino pravnega reda Evropske unije in biti pripravljena na to, da ga sočasno z Evropsko unijo tudi spreminja in posodablja. Spomladi leta 2014, 22. maja, so se začela pogajanja med Švico in Evropsko unijo o okvirnem sporazumu, ki je dobil svojo pisno obliko leta 2018, a že kmalu je postalo jasno, da v Švici ta osnutek nima podpore večine političnih strank, sploh pa ne prebivalstva, ki bi o tem sporazumu prej ali slej moralo odločati na referendumu. In kje se je zataknilo?

Švica ni bila pripravljena popustiti pri zaščiti plač in blagostanja švicarske delovne sile, kjer si je Evropska unija želela mnogo bolj prožno zakonodajo in lažji dostop tujih podjetij ter delavcev na švicarski trg, kar bi posledično pomenilo zmanjševanje cen in posledično plač na sicer več ali manj zaprtem švicarskem trgu dela. Pri tem gre tudi za bolj prožen in lažji dostop evropskih tujcev na švicarski trg socialnih transferjev, kar pa Švicarji odločno zavračajo. Takšno zaščito so goreče podpirali socialni demokrati, druga največja švicarska stranka, ki je sicer Evropski uniji prijazna in naklonjena ter tudi večina švicarskih sindikatov. Drug trd oreh je že ves čas švicarsko subvencioniranje za državo vitalnih storitev, gospodarskih panog in predvsem kantonalnih bank, kjer Evropska unija takšne podpore prepoveduje oziroma o njih odloča na evropski ravni v Bruslju kar Evropska komisija, česar pa Švicarji seveda nikakor niso pripravljeni sprejeti. Trdijo preprosto, da so švicarske železnice, pošta in kantonalne banke last vseh Švicarjev, ki že desetletja vlagajo v njihov obstoj in razvoj, torej lahko o njihovem poslovanju in položaju na trgu povsem samostojno odločajo in jih varujejo pred komercialno konkurenco iz tujine. Pri zaščiti teh storitev in podjetij so si enotne skoraj vse politične stranke, še bolj stranke na desnici, kot na levici. In še tretja nepremostljiva ovira. Švicarji niso pripravljeni priznati tujih sodišč, sploh pa ne Evropskega sodišča, ki bi razpravljalo o sporih med Švico in Evropsko unijo. Tu je sicer Evropska unija malce popustila in pristala na arbitražno sodišče, vendarle še vedno z zadnjo besedo Evropskega sodišča, kar za Bern ni bilo sprejemljivo. Največja švicarska konservativna ljudska stranka SVP je prav tako odločna nasprotnica vsakršnega približevanja Evropski uniji in oddajanja suverenosti v Bruselj.

Zadnji dve leti in pol sta torej obe strani iskali tehnične rešitve za zbližanje stališč, a že dolgo je jasno, da političnega soglasja ne bo. Švicarji svojo suverenost razumejo povsem drugače, kot o suverenosti držav razmišljajo v Bruslju, predvsem pa v Švici politično odločanje ne poteka na podobni ravni, kot v večini evropskih držav in v Bruslju, kjer skoraj o vsem odločajo izvoljeni predstavniki ali, kar je še huje, neizvoljeni uradniki v skladu s političnimi koalicijami v posameznih državah ali v skupni Evropski komisiji, pač pa je država v Švici dobesedno sestavljena konfederativno od spodaj navzgor z močno vlogo neposredne demokracije, od oblčinske do zvezne ravni. Taskšen okvirni sporazum je bil že od vsega začetka obsojen na propad, ker ga švicarsko ljudstvo nikdar ne bi večinsko podprlo. Obetala se mu je največ 30 odstotna podpora. Švicarski zvezni vladi sploh ni preostalo drugega, kot da sporazum po sedmih letih pokoplje. Morda se je včeraj na tiskovni konferenci najbolj slikovito izrazil Ignazio Cassis, švicarski zunanji minister iz liberalne stranke FDP: “Verjetno je mnogim ljudem v Evropi in v Evropski uniji, ki živijo v drugačni politični realnosti, težko razložilti, da za odločitve in spremembe, ki jih politiki v predstavniških demokracijah sprejmejo v enem mesecu, v Švici z močno neposredno demokracijo in zapletenimi političnimi procesi, ki vlkjučujejo vse ljudi, potrebujemo vsaj eno leto, torej vsaj desetkrat več časa. Pri nas se spremembe dogajajo počasi.”

Zdaj bo nekaj časa v odnosih med Švico in Evropsko unijo vreme podobno letošnji pomladi, torej hladno in bolj deževno bo. Ko se bodo strasti, užaljenost in jeza pohladili, pa bosta obe strani spet morala sesti za pogajasko mizo. Čeprav Evropska unija, in z njo posredno tudi Slovenija, v pogajanjih s Švico že dolgo nastopa s pozicije mnogo močnejšega in velikega partnerja, tako se njeni uradniki tudi obnašajo, in nerada odstopa od svojih stališč in pravil, bo po propadu pogajanj o okvirnem sporazumu morala sprejeti novo politično realnost. Švica se je aktivnemu približevanju tej politični združbi, kar si je želela Evropska unija, načrtno odrekla. Pogovori bodo torej zdaj nujno politični in ne tehnični, saj Švica z odhodom iz pogajalskega procesa, ki ga je sprva navrgla Evropska unija, v Bruselj sporoča, da si želi drugačnega, bolj enakopravnega položaja v političnih pogajanjih dveh enakovrednih in suverenih partnerjev.

To je za Bruselj, kljub majhnosti in mednarodni nepomembnosti Švice, res trd oreh, saj vsak takšen propad pogajanj za Evropsko unijo pomeni tudi odpiranja vprašanj o suverenosti v posameznih članicah Unije, ki imajo med seboj zelo različne predstave o tem, koliko naj bodo države med seboj povezane in koliko samostojne ter suverene. To bi bilo tudi nujno vprašanje za slovenske državljane, ki so si ob osamosvojitvi želeli postati druga Švica. Če se spomnim, kako so večino Slovencev politične elite pred dvema desetletjema brez razmisleka o svojem položaju v Evropi in na svetu, z lahkoto nagovorile za nujnost članstva v Evropski uniji in vojaški zvezi NATO, se bojim, da je Slovenija še zelo daleč od svojega 26. maja 2021, ko so Švicarji še enkrat jasno in odločno stopili v bran svoji politični in ekonomski suverenosti in neodvisnosti. Morda je pomenljivo, da smo le dan pred tem izvedeli, da se bosta ameriški predsednik Joe Biden in ruski voditelj Vladimir Putin prvič srečala 16. junija v Ženevi, torej v Švici. Ob tem so se mediji v Švici spomnili na prvo, za razvoj dogodkov v Evropi izredno pomembno srečanje ameriškega predsednika Ronalda Reagana in sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova – prav tako v Ženevi v Švici leta 1985. Medtem so bila pomenljiva mednarodna srečanja tudi v Sloveniji, spomnimo se le na prvo srečanje ameriškega predsednika Georgea Busha ml. z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom na Brdu pri Kranju leta 2001, ko seveda Slovenija ni bila ne članica Evropske unije, a še bolj pomembno, ni bila članica zveze NATO. Slovenija je bila po osamosvojitvi na dobri poti, da poišče svojo mednarodno veljavo v prostoru med vzohodom in zahodom, med severom in jugom, med Rusijo, Evropsko unijo in Ameriko. Je ravno dovolj majhna, ima odličen zemljepisni položaj, razvito in odprto gospodarstvo… Nima pa žal nečesa, kar je za to, da bi postala druga Švica, ključnega pomena. Slovenija ima izredno slabo politično kulturo, ponavadi se najslabši ljudje v družbi odločajo za vstop v politiko, ima sramotne politične stranke, v katerih večinoma sedijo plenilci družbenega bogastva, ki jim za razvoj družbe in posameznikov v njej sploh ni mar. Slovenci smo ujetniki v bistvu davno končanega spopada med klerikalnim delom družbe, ki ga upravlja Katoliška cerkev in liberalci, ki so prepozno doumeli, da tudi liberalna politična levica v političnem smislu v Sloveniji ni nič drugega, kot plenilska združba. Trideset let po osamosvojitvi je Slovenija navidez urejena, bogata in trdno evropska družba, v resnici pa je v svoji politični realnosti strohnjena in gnila. In prav zaradi tega verjetno današnji švicarsko evropski odnosi, ki so odlična predstava suverenosti in neodvisnosti, za katero se je Slovenija borila vsaj dvajset zadnjih let bivanja v Jugoslaviji, že dolgo v Sloveniji ne zanimajo skoraj nikogar več.