V Švici z državo in pandemijo upravlja svet sedmih članov Bundesrata, ki jim rečejo v žargonu tudi sedem palčkov, v Sloveniji pa je na oblasti partitokracija, ki jo tokrat pooseblja slovenski pacient Janez Janša, s partizanskim imenom Princ teme.

Bolje sedem palčkov kot princ teme

Mineva dobro leto od začetka korona krize; nihče lani ob tem času ni verjel, da bo večina Evrope po letu dni še vedno v zapori javnega življenja, pri velikih omejitvah osnovnih človekovih pravic in svoboščin, le kdo bi verjel, da bodo v Nemčiji ministrski predsedniki zveznih dežel s zvezno kanclerko na kriznem srečanju zasedali do pol štirih zjutraj in na koncu odločili, da bodo ukrepe namesto, da bi jih po več mesecih strogih omejitev gibanja in javnega življenja, začeli sproščati, še bolj zaostrili in ljudem za Veliko noč skorajda povsem prepovedali odhode iz svojih domovanj. V Sloveniji vlada ponavadi korona ukrepe spreminja pozno zvečer in le ti začnejo veljati praviloma že naslednji dan, Francija je z dekretom predsednika republike spet skoraj povsem zaprla svoje prebivalce v domove, Italija je v podobi novega premierja Draghija pred nekaj dnevi uvedla prepoved svobode gibanja in zaprla skoraj vse lokale in trgovine, skratka v večjem delu osrednje Evrope vlada popolna diktatura izvršne obasti in zdravstvene politike, ki živi v prepričanju, da jo ta oblast postavlja v središče družbenega dogajanja – na kratko rečeno, vsem se je od pomembnosti že zameglilo pred očmi. Najhujše je, da ceno tega iztirjenega in povampirjenega opoja oblasti (zdravstvene in politične) plačujejo vsi prebivalci posameznih okolij. No ja, v Švici je to leto minilo nekoliko bolj mirno, z manj korona blaznosti in z manj omejitvami za prebivalce. Morda tudi zaradi tega, ker zvezno vlado Bundesrat tukaj v žargonu imenujemo tudi – ne brez razloga – sedem palčkov.

Leto dni okrutnih omejitev osebne svobode je mimo in z lahkoto ugotovimo, da je demokracija, kot smo jo poznali do 15. marca lani, v Evropi na veliki preizkušnji. Evropo sestavlja okrog 50 držav, v vsaki izmed njih so ljudje morali sprejeti različne ukrepe za spopadanje z e epidemijo istega virusa. Z mutacijami ali brez njih. Že takoj lahko opazimo, da so jo, razen držav z roba Evrope, torej Ukrajine ali Belorusije, kjer virus takorekoč zanikajo, v jedrni Evropi najbolje odnesli prebivalci Švedske in Švice. Na Švedskem gre za popolnoma drugačen pristop zdravstvene stroke, ki se pretežno opira na sodelovanje in samonadzor prebivalcev, politika pa se v odločitve zdravstvene stroke načeloma ne vmešava, zaradi česar že skoraj eno leto prebivalci Švedske živijo večinoma le s priporočili in skoraj brez nošenja obraznih mask. V Švici je stanje seveda drugačno, gre za državo, ki je obkrožena z velikimi državami, v katerih veljajo najbolj strogi ukrepi v Evropi, od prepovedi gibanja, policijske ure ponoči, popolnega lockdowna… Politiki v Franciji in Italiji že leto dni ljudi dobesedno zapirajo v njihove domove, v Nemčiji se po zelo blagem prvem valu zdaj dušijo v politični krizi, ki jo je s svojim rigidnim pristopom do blaženja krize, kjer šteje le število okužb, povzročila kanclerka Angela Merkel. Do letošnje jeseni še nemška kanclerka se je zdaj že popolnoma sprla s predsedniki nemških deželnih vlad – posledica so dolga nočna pogajanja o ukrepih za zajezitev širjenja korona virusa, ki so se v noči s ponedeljka na torek končala šele okrog pol štirih zjutraj. V Nemčiji gre namreč za zapleteno sodelovanje zvezne in deželne oblasti pri sprejemanju korona ukrepov. Država prvič uvaja popolno ustavitev javnega življenja za Veliko noč in prepoveduje ljudem dopustovati v lastni državi, čeprav jih nič ne more ustaviti, da ne bi odleteli na počitinice, denimo na Mallorco ali v hrvaško Istro, saj Španije in Hrvaške trenutno ni na nemškem seznamu tveganih držav, torej se lahko od tam domov vrnejo brez odhoda v karanteno. Razumi, kdor lahko!

Dolgi pogovori o kvadraturi kroga bi bili povsem odveč, če bi si vse te države, tudi Slovenija s svojimi neprimernimi in predvsem slabo učinkovitimi ukrepi, za vzor vzele Švico, kjer živimo mnogo bolj svobodno in z mnogo manj omejitvami, predvsem pa v državi od začetka epidemije ni čutiti nikakršnega izrednega stanja. Tu svojo blažilno vlogo odigrajo tudi manj napadalni in senzacijam ne toliko podvrženi mediji. Zakaj je v alpski državi, kjer z epidemijo upravlja zvezna vlada Bundesrat oziroma sedem palčkov, toliko manj družbene napetosti, kot drugje po Evropi? In zakaj je o razmerah v Švici tako malo napisanega oziroma povedanega v tujini, tudi v Sloveniji? Bundesrat je v Švici kolektivno predsedstvo države oziroma vlada, ki v epidemiji upravlja z nami s pomočjo oziroma v okviru izrednega zakona o Covidu-19. Zanimivo, prevod besede Bundesrat pomeni zvezni svet, torej Švicarji zavestno svoji vladi rečejo le svet in ne vlada. Kljub temu švicarska vlada odločitve sprejema počasi, kar pomeni, da je število infekcij s korona virusom v državi ves čas višje, kot drugod v okolici. Kljub temu vlade nikdar ne zajame panika. Vse odločitve Bundesrata so ob dolgo vnaprej določenih dneh (ponavadi sreda, izjemoma tudi petek) sprejete vsaj do tiskovne konference ob 15. uri, ob tem, da gredo člani vlade pred tem še na skupno tradicionalno kosilo. Seje vlade se začenjajo ob 9. uri s skupno kavo in rogljički, delo se začne pol ure kasneje, odločitve so sprejete pred kosilom, torej okrog poldneva. Za nobeno od svojih sej, kjer pretresa ob koroni seveda še vse ostale reči, švicarska vlada ne potrebuje več kot treh ur. Tukaj ne poznamo nočnih sej, zasedanj vlade ob vikendih, pač pa vse svoje delo opravijo v okviru rednega delovnega časa.

In zdaj vsebina. V Švici je vlada po napakah iz prvega vala lani spomladi napovedala, da ne bo več posegala v šolski sistem in bistveno ohromitev javnega življenja. Šole in vrtci so torej od maja lani ves čas normalno odprti, sem ter tja morajo kakšen razred ali vso šolo, če pride do prevelikega izbruha virusa, za deset dni zapreti in učence ter učitelje poslati v karanteno, a če je primer osamljen in hitro odkrit, v karanteno pošljejo le okužene učence oziroma učitelje. Ta strategija je učinkovita, šolski sistem pa že ves čas normalno deluje. O zapiranju šol se tu sploh nihče več ne pogovarja. Ne smemo pozabiti, ob koncu oktobra 2020 je bila okuženost s korona virusom v Švici izredno visoka, število dnevnih okužb se je povzpelo na 12 tisoč, 14-dnevna incidenca na 100 tisoč prebivalcev pa na 1200, kar je bilo ob Sloveniji takrat največ v Evropi. Kljub temu je Bundesrat ostal miren, razsoden in s svojimi ukrepi zelo zadržan.

Ves čas v Švici deluje popolna notranja svoboda gibanja. Nikomur zvezna vlada ali kantonalni organi niso omejili gibanja. Niti za sekundo. Ne podnevi ne ponoči, ne kako drugače. Ves čas v Švici deluje turizem. Žal večinoma notranji, saj turistov iz Nemčije, Italije, Francije ali celo od kje dlje, preprosto ni. Resda je Budesrat septembra lani uvedel spisek držav z obvezno desetdnevno karanteno za prihode od tam, kjer imajo večje število okužb od Švice, mednje že od decembra sodi tudi Slovenija, dejanskega nadzora pa skorajda ni. Namreč na švicarskih kopenskih mejah se obmejni cariniki ne ukvarjajo s preverjanjem izvora vašega potovanja, torej ste prepuščeni samoprijavi v dveh dneh po prihodu v Švico iz rizičnega okolja, šele na podlagi vaše prijave lahko policija ali inšpektorji nadzirajo prestajanje karantene. Vse obmejne dežele (Lombardija, Južna Tirolska, Predarlsko, Baden Würtenberg, Bavarska, Alzacija in ostale francoske obmejne dežele) so po mnenju švicarske vlade ne glede na število okužb izvzete iz območja karantene za prihopd v Švico, saj gre za maloobmejni promet ljudi in blaga, ki ga Švicarji nikakor nočejo ovirati. Švicarski zvezni zdravstveni urad BAG trenutno razmišlja, da bi zvezni vladi predlagal ukinitev obvezne karantene za prihode iz tujine, saj iz svojih raziskav ugotavljajo, da je prenos okužb po tej poti zelo majhen, ob tem pa trdijo, da je resen nadzor te odredbe skorajda nemogoč in zaradi tega brez pravega smisla. Švicarska vlada nikdar ni zaprla hotelov in ostalih turističnih nastanitev v državi ali prebivalcem kako drugače prepovedala ali odsvetovala turistična potovanja in izlete, torej turizem ves čas popolnoma normalno deluje. O smučanju, ki ga v Švici niso nikakor omejevali, še več, vzpodbujali so ga z odprtimi terasami koč na smučiščih, sem tu že pisal, dodam naj le, da se s snegom bogata sezona počasi končuje, ugotovitve vseh udeležencev te odločitve, torej zvezne vlade in kantonov pa so popolnoma pomirjujoče. Zaradi svobodnega smučanja ni bilo povečanja števila okužb. Odločitev o tem, da vsa smučišča ostanejo odprta, je bila pravilna, se glasijo utemeljitve iz Berna in iz kantonalnih vlad.

Švicarska vlada je dokaz, da je pandemijo mogoče obvladovati tudi drugače. Mirno, brez pretiranih omejitev in ob sodelovanju s prebivalci, ki sprejete ukrepe razumejo, ob tem pa ostajajo dovolj svobodni in samoodgovorni, da razmerje med nosilci odgovornosti, torej politiki in prebivalci tukaj ni tekmovanje, pač pa sodelovanje. In zdaj sem spet pri sedmih palčkih. Švicarski federalni politični sistem, kjer je nosilec oblasti na skoraj vseh področjih posamezen kanton, ki upravlja z zdravstvom, šolstvom, socialno in davčno politiko, ima močno tradicijo neposredne demokracije, kjer o vsem ves čas odloča ljudstvo. Morda se to zdi na prvi pogled nepomembno, a v tem letu dni sem lahko spremljal in primerjal obnašanje politikov v Švici in ostalih državah v okolici; v Avstriji, Nemčiji, Italiji ali v Sloveniji. Razlika je očitna, tudi če izvzamem Janševo avtoritarno obnašanje in psihopatsko pobalinstvo v njegovem političnem delovanju. V vsakem primeru bi se slovenska izvršna oblast, ne glede na to, kdo bi jo vodil, obnašala oholo, vzvišeno in do neke mere avtoritarno, verjetno tudi nesamostojno in ves čas s pogledom, uprtim k sosedom, najbolj pa v Nemčijo. Drugače se slovenski politiki žal ne znajo vesti, ker povsem narobe razumejo verjetno sploh zgrešeno besedo za upravljanje z družbo – oblast. Ta beseda v nemščini pomeni macht in v švicarski javni in medijski besedi je v povezavi z z vlado oziroma s sedmimi palčki ne boste našli. V Švici nihče ne bo pomisli, da ima vlada oblast oziroma macht. Ima samo nalogo in odgovornost upravljati z državo ali s kantonom v imenu njenih oziroma njegovih prebivalcev. In to v helvetski konfederaciji ni stavek, kar tako zapisan v ustavi, kot v večini drugih držav, takšno razmišljanje je tukaj vsakdanje življenje. Jasno, zaradi na desetine referendumov vsako leto na vseh ravneh, od občine, kantona do zvezne države. Že dolgo trdim, neposredna demokracija zelo močno omejuje samovoljno obnašanje izvršne oblasti. Zaradi tega ima neposredna demokracija za prebivalce odločilno prednost pred predstavniško demokracijo, ki se je, kot v slovenskem primeru, skorajda povsem izrodila. Nič kaj bolje pa ni, opažam, niti v mnogo bolj trdnih in daljših predstavniških demokracijah; v Nemčiji, Avstriji, Franciji ali Italiji.